Umetna inteligenca. Spopad

Na robu ustvarjalnega prepada se davita David in Goljat. Bo zadavljen umetelni fantič, oborožen z iskrivostjo duha (in fračo), ali bo brez sape ostal, z vodenim dronom oboroženi (umetno inteligentni) Goljat?

Maja so bile v Ljubljani podeljene cehovske televizijske nagrade. Orioni. Nekakšno tekmovanje domačih nadaljevank in iskrivih televizijskih novitet. Merilo uspešnosti je bilo vzeto iz predala gledanosti. Kar je od vseh mogočih subjektivnih ocen tovrstne ustvarjalnosti pravzaprav še najbolj pošten pristop. Do tod vse v redu.

Ampak. Na tekmi domače televizijske umetelnosti je zmagala tuja licenca. Ja, Chef! Poptevejevi uspešnici so na naslednjih treh mestih sledili neutrudni nacionalkini poskusi prepričevanja slovenske javnosti, da smo ekstremno kriminalna dežela. Na vsakem koraku umori, rezanje glav, prevare, strici iz ozadja … skratka, »uber« kriminalni šopek Leninove Doline rož v imenu ljudstva. Nadalje se je od četrtega mesta navzdol v ponudbo cvetobera kriminalk vmešal Popov padec sekirce v prazno, sledil pa je še dokumentarec o črno-belem Ivanu Krambergerju ter na koncu še polnemi in polrazumljivi Trigrad. Če ni kriminalka, je pa nič – ali Art!

Sledila je podelitev nagrad strokovne komisije, ki je v ozvezdje Oriona lansirala še promo spot za ohranitev nedotakljivosti kriminalno nekreativne in (prevečkrat) tudi negledljive nacionalke. Hm? Ko politično obarvana vsebina postane umetnost, stojimo na robu že omenjenega prepada. Goljat davi Davida.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik/Delo

Nekakšen blagodejni zvezdni prepih se je tako zgodil zgolj za zelo drugačen videospot Žar Ljubezni in dokumentarec Izginjanje. V zadnjem gre za dokumentarističen zapis boja zamejskih Slovencev, ki se trudijo ohraniti naš jezik in kulturo. A tu se zgodi nedoumljivost. Zamejci dobijo nagrado v središču Slovenije, kjer ta isti jezik in kultura izginjata mnogo bolj. Avtorica Andrina Mračnikar se vpraša, kaj nam bo jezik, ko ga ne bomo imeli več s kom deliti?

Sarkastično? Sarkastično. David davi Goljata.

A prerivanje je smešno, ko se zavemo, da se leta 2023 vse več ustvarjalnosti dogaja s pomočjo umetne inteligence. Problem UI! David vs. Goljat.

Prvinsko človeško ustvarjalnost vse bolj tepta uporaba umetne inteligence (UI). Orionski večer žari v luči vprašanja, kaj od tekmovalnega programa je umetelno in inteligentno ter kaj je umetno inteligentno. Med umetniki je bilo vedno veliko plagiatorjev. Tu vzamem to, tam vzamem ono in še nekaj tretjega nekje drugje, zlepim in se podpišem kot avtor. Tak je bil začetek umetne inteligence. Kaj naj rečemo o delu režiserja, snemalca, osvetljevalca, igralca … če je že scenarist uporabil UI in ustvaril tekst, ki je nastal v treh sekundah, na podlagi globalne analitike?

Prvinski avtorji že dolgo dobivajo udarce po glavi in pljunke v obraz. Zdaj se je s prihodom UI vse spremenilo. Zdaj so se analogni plagiatorji (kradem tu, kradem tam, jutri grem krast še kam drugam …) znašli v spopadu neslutenih dimenzij in posledic. To, kar je zadnjih dvajset ali trideset let druščina filmskih in glasbenih »wannabe« umetnikov ročno delala dneve in dneve, jim UI zdaj ponudi v sekundi. Umetna inteligenca je začela deliti klofute in pljunke po glavah in obrazih nekdanjih analognih lopovov.

Stokrat pretepeni David je vajen udarcev in poniževanja. Živi. Se bori. Krotoviči, razmišlja, čuti, raziskuje. Išče nove poti. Proces enega projekta traja leta in leta. Da nastane usedlina, spoznanje, uvid ustvarjalne duše. Sirup spoznanja. Medtem Goljat zgolj nekaj sekund analizira, kalkulira, skenira, da najde najboljši povpreček. Kot je zarepal Klemen Klemen: »Brez čustev, brez občutka razsoje, s fleksarco reže lobanjo na dvoje …«

Tisti, ki nikoli ne bomo privolili v ustvarjanje filma ali glasbe na goljatovski način, smo se pod zvezdami Oriona počutili zmagovalce. Zdržali smo. Zdaj pada po plagiatorjih. Na sceni se je pojavil plagiatorski terminator. Model UI2023. V svetu računic in računanja ni več prostora za pošteno človeško ustvarjalnost. Kdo bo plačeval Davida, ki več let ustvarja tekst, ki bo na koncu morda zgolj soliden? Le redko kdaj odličen. Ekonomsko gledano je bolj zanesljiv Goljatov pristop. Iz več sto tisoč tekstov bo sestavil obrtniško korekten tekst. Komu mar, če bo vsebinsko v vsaki sekvenci ali taktu nekako že znana? Kam vodi takšno ustvarjanje?

Prvinsko človeško ustvarjalnost vse bolj tepta uporaba umetne inteligence (UI). FOTO: Florence Lo/Reuters

Leta 2030 bodo vsi teksti in vse pesmi podobne, enake. Enako zveneče in enako čuteče. Nič več človeškega dejavnika, nič več presenečenj, nič več razlik med evropskim, ameriškim, vzhodnim glasbenim ali filmskim izrazom. Dobili bomo globalno analitično sivino. V treh sekundah. Vsi enako misleči, vsi enako oblečeni, vsi enakega okusa. Je to pot? Ne!

Znani psihiater Viktor Frankl je pred petdesetimi leti čudovito opisal zdrav ustvarjalni proces, ki človeštvo vodi v napredek. Že takrat je obdeloval Davidovo ustvarjalnost v primerjavi z Goljatovo preračunljivostjo. Postavil je visoko ceno avtorju in precej nižjo izvajalcu, ki zgolj preigrava že znano. Slavko Avsenik kot avtor Golice je vreden veliko več kot kdorkoli, ki jo igra ali prepeva. Zdravljico zna recitirati marsikdo, napisati pa jo je znal le en človek. Frankl ni vedel za UI, ampak vedel je, da zavestno in ekonomsko ustvarjanje privede do vsebinske praznine. UI nikoli ne bo napisala svoje misli, svojega čustva. Svojega spoznanja. Bo zgolj iskala in prepisovala iz že obstoječega.

Frankl opisuje in obrazloži zdravo ustvarjalnost, ljubezen in moralno vest. Skrivnostnemu trojčku pa pripne še umetniško vest:

»V čustvenih in intuitivnih, nerazumskih globinah duhovnega nezavednega ne koreninita samo ljubezen in moralna vest, ampak tudi to, čemur bi sam rekel umetniška vest. V duhovnem nezavednem imata svoj temelj in izhodišče obe: etika in estetika. Umetnik je namreč pri svojem ustvarjanju odvisen od virov in surovin, ki izhajajo iz duhovnega nezavednega. Nerazumski intuiciji vesti je v tem primerljiv umetniški navdih. Umetniška stvaritev se namreč poraja iz najskritejših kotičkov človekovega notranjega sveta, ki ga zlepa ne moremo do kraja osvetliti. Klinični psihologi vedno znova opažajo, kako lahko pretirana refleksija, pretirano miselno posvečanje ustvarjalnemu procesu tega kvečjemu moti ali mu celo škoduje. Prenapeto samoogledovanje se zlahka sprevrže v hudo oviro umetniški ustvarjalnosti. Kdor skuša na zavedni ravni ustvariti nekaj, kar mora sicer zrasti iz nezavednih globin, kdor torej skuša z miselno zavzetostjo, z refleksijo zmanipulirati prvinski ustvarjalni proces, je vnaprej obsojen na neuspeh. Čas za refleksijo nastopi šele potem.«

Nora hipoteza. V naši slovenski kulturi in ustvarjalnosti, v našem šolskem sistemu si česa podobnega ni upal izreči še nihče. Pri nas šteje pridnost in dril. Pri nas briljira pretirano miselno posvečanje ustvarjalnemu procesu. Analitika, primerjava, posnemanje. Ni spontanosti, ni kril. Uniformiranost in zgledno izpolnjevanje ter ponavljanje že znanega, že zapisanega, že odigranega ...

To je UI po slovensko. Do Oriona in naprej!

***

Tomaž Grubar, outfluencer

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.