Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

Milijonom državljanov neprecenljivi vir novic

Če ne bomo branili edinstvenega statusa javnih medijev in njihove vrednosti za družbo, bo naša demokracija še bolj propadala.
Napadi na javne medije postajajo pogosti tudi v zahodni Evropi. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Napadi na javne medije postajajo pogosti tudi v zahodni Evropi. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Marius Dragomir
5. 7. 2023 | 05:00
6:21

Aprila je Twitter Elona Muska povzročil razburjenje, ko je več javnih radiodifuznih medijev, vključno z nacionalnim javnim radiem (NPR) v ZDA, BBC v Združenem kraljestvu in kanadskim CBC, označil, da so »povezani z državo« ali »jih financirajo vlade«. Ti mediji so se na obtožbe odzvali tako, da so zmanjšali ali, kot je storil NPR, prekinili dejavnosti na tej platformi.

Twitter je nazadnje odstranil kontroverzne oznake, a je hkrati umaknil podobne oznake tudi ruskemu RT in kitajski Xinhui, ki se nikoli nista izogibala svoji identiteti vladnega propagandnega kanala.

Vendar presenečenje v primeru Twitterja ni bilo pomanjkanje skladne politike označevanja, temveč zmeda glede poslanstva javnih medijev. S tem ko je RT in Xinhua izenačil z RTV SLO, NPR in BBC, je dokazal, da ne razlikuje med državnimi in javnimi mediji. Xinhua je bila, na primer, ustanovljena za širjenje sporočil, ki jih je odobrila vlada, v imenu Komunistične partije Kitajske (KPK). Nasprotno pa BBC varujejo strukture, ki politikom preprečujejo poseganje v uredniške odločitve.

Na žalost so se jasne in prej očitne razlike med mediji pod državnim nadzorom in mediji v javni lasti v zadnjih letih zabrisale zaradi napadov politikov, ki agitirajo proti kritičnemu poročanju, in zasebnih medijev, ki so si v številnih državah prizadevali destabilizirati modele upravljanja in financiranja javnih medijev.

Po podatkih iz leta 2022, ki jih je zbral State Media Monitor – to je raziskovalni projekt, ki vključuje 157 držav –, približno 84 odstotkov od 595 državnih in javnih medijev po vsem svetu trenutno nima zagotovljene uredniške neodvisnosti. Od 102 javnih medijev, ki so uredniško neodvisni, sta dve tretjini v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Na območjih Bližnjega vzhoda in severne Afrike, podsaharske Afrike in Azije pa nikoli ni bilo neodvisnega javnega medija.

Marius Dragomir, direktor Centra za raziskave medijev in novinarstva v Budimpešti. FOTO: osebni arhiv
Marius Dragomir, direktor Centra za raziskave medijev in novinarstva v Budimpešti. FOTO: osebni arhiv

V Evropi je 51 odstotkov vseh javnih in državnih medijev uredniško neodvisnih – kar je veliko večja koncentracija v primerjavi z drugimi regijami po svetu. Vendar je za celino, ki se ponaša s tem, da je rojstni kraj javnih medijev, skrb vzbujajoče širjenje uredniško nadzorovanih medijev.

To je še posebno očitno v velikem delu vzhodne Evrope, kjer se je s padcem komunizma v devetdesetih letih 20. stoletja začel poskus preoblikovanja nekdanjih državnih medijev v neodvisne javne medije. Obseg njihovega neuspeha lahko vidimo v primerih bolgarskega BNT, madžarskega MTVA, poljskih TVP in Polskie Radio ter srbskega RTS – vsi so glasniki vladajoče garniture v svoji državi. Edina izjema in res neodvisna javna radiotelevizija v tej regiji sta javna radio in televizija na Češkem ter izdajatelj LRT v Litvi.

Vendar tudi v primerih, ko so javni mediji pridobili uredniško neodvisnost, obstajajo ranljivosti. Javni medij v Sloveniji, RTV SLO, je bíl ogorčen boj z nekdanjim populističnim predsednikom vlade Janezom Janšo glede organov upravljanja televizijskega programa. To taktiko običajno uporabljajo politične strukture v regiji – vključno z Viktorjem Orbánom, čigar zavezniki zdaj nadzorujejo madžarski svet za medije –, da povečajo nadzor nad javnimi mediji.

Vendar presenečenje v primeru Twitterja ni bilo pomanjkanje skladne politike označevanja, temveč zmeda glede poslanstva javnih medijev. FOTO: Dado Ruvic/Reuters
Vendar presenečenje v primeru Twitterja ni bilo pomanjkanje skladne politike označevanja, temveč zmeda glede poslanstva javnih medijev. FOTO: Dado Ruvic/Reuters

Napadi na javne medije postajajo pogosti tudi v zahodni Evropi. V Združenem kraljestvu je desničarsko gibanje vodilo kampanjo za tako imenovano defundiranje BBC. Nacionalni izdajatelj televizijskih programov se financira z licenčnino, ki so jo dolžna plačati vsa gospodinjstva v Veliki Britaniji. Sedanja vlada pod vodstvom konservativcev razmišlja o pregledu mehanizma financiranja na podlagi licenčnine, vendar so strokovnjaki z vseh delov političnega spektra opozarjali, da bi odstranitev tega modela lahko destabilizirala medijsko hišo in ogrozila njeno neodvisnost.

Podobno je v Avstriji, kjer se ÖRF, ki je bil ustanovljen kot neodvisna javna radiotelevizija z referendumom v 60. letih prejšnjega stoletja, zdaj spopada s krizo, ki jo povzročajo povečan politični pritisk in prizadevanja za reformo financiranja. Ta bi izdajanju od leta 2024 odvzela dohodkovno licenčnino.

Tudi v Italiji je javna radiotelevizija Rai – ki je bila zgodovinsko izpostavljena vmešavanju prek svojega upravnega odbora – doživela odstop izvršnega direktorja zaradi »političnega spopada«.

Res je, da se morajo javne radiotelevizije prilagoditi času in temu tudi svojo ponudbo, zlasti če želijo pritegniti mlajše občinstvo. In če želijo to doseči, bodo morali mediji prilagoditi svoje modele financiranja in strukture upravljanja, da bodo svojemu občinstvu lahko omogočili več besede pri programiranju in da bodo lahko tekmovali v digitalnem okolju.

V dobi neresnic RTV SLO, NPR, BBC in druge neodvisne radiotelevizije zagotavljajo milijonom državljanom neprecenljiv vir novic. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V dobi neresnic RTV SLO, NPR, BBC in druge neodvisne radiotelevizije zagotavljajo milijonom državljanom neprecenljiv vir novic. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Vendar bodo za uspeh nujni zaščitni ukrepi pred političnim vplivom in nestabilnostjo trga. Potrebujejo reformo, to je gotovo, vendar potrebujejo tudi podporo. V dobi neresnic RTV SLO, NPR, BBC in druge neodvisne radiotelevizije zagotavljajo milijonom državljanom neprecenljiv vir novic. Če ne bomo prepoznali in branili njihovega edinstvenega statusa in njihove vrednosti za družbo, bo naša demokracija še bolj propadala.

***

Marius Dragomir, direktor Centra za raziskave medijev in novinarstva v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine