Zakaj se več žensk odloči za veganstvo?

Moški še iz časov prazgodovine predstavlja sinonim za možatost, splošno razširjen stereotip pa se pojavi tudi v oglasu za McDonalds iz leta 2010, ki so ga posneli na Kitajskem.

V enem izmed prizorov vidimo moškega, odhajajočega iz hiše, ko v rokah nosi nevesto, pripovedovalec v reklami pa to pospremi z besedama »možat moški« (manly man) in nadaljuje z besedo »mirno«, ko se v naslednjem prizoru moški nasmehne gospe, ki ga je v polnem avtobusu pohodila. V reklami se nato zvrsti še nekaj prizorov, ki prikažejo moške kot vljudne in uglajene. Na koncu reklame moški ugrizne v burger, medtem pa se pojavi napis 100-odsotno moški, 100-odstotno čisto meso.



Pri britanskem BBC-ju so preučili, zakaj se za vegetarijanstvo in veganstvo odloči več žensk kot moških. Splošno razširjenemu stereotipu iz zgornjega primera oglasa, da je meso odraz moškosti, namreč ni iz trte izvito. Pritrjuje mu več raziskav v državah po vsem svetu, vse od Švedske pa do Avstralije, ki so pokazale, da je odstotek moških veganov dosti nižji od odstotka ženskih. Ena izmed raziskav v ZDA, ki je zajela 11.000 ljudi, je pokazala, da je med njimi moških veganov le za 24 odstotkov.

Tudi med zvezdniki je list vegank dolg, na njem so se znašla imena, kot so Natalie Portman, Miley Cyrus, Venus Williams, Ariana Grande, Ellie Goulding, Jessica Chastain, Alanis Morissette, Jane Goodall, princesa Beatrice in Beyonce. Moško zvezdniško ekipo veganov pa po drugi strani zastopajo le Benedict Cumberbatch, Peter Dinklage, Zac Efron, Novak Đoković in pevec Morrisey, ki je že leta 1985 poimenoval tudi album skupine The Smiths; Meat is Murder (Meso je umor) ter ostalim članom skupine prepovedal, da bi jih paparaci fotografirali med hranjenjem z mesom.

 

​Število veganov se v zadnjih letih drastično povečuje

Dejstvo je, da se priljubljenost veganstva med svetovno populacijo hitro povečuje, čemur pritrjuje podatek, da se je med letoma 2014 in 2017 število ameriških veganov povečalo za 600 odstotkov. Ni težko uganiti, da med njimi prednjačijo predvsem ženske. Tu je na mestu vprašanje, kje tiči razlog za to? Psihologi že več desetletij opažajo skrivnosten pojav razširjenosti veganstva med populacijo žensk. Prišli so že do več možnih razlag, ki pa ne govorijo v prid moškim.



Ena izmed možnosti je t.i. negotova možatost, to je ideja, da se moški stalno obremenjujejo, da bodo izgubili status možatosti in ga tako na vsak način želijo obdržati. Na primer, ko so prisiljeni narediti nekaj »dekliškega«, kot je splesti kitko, nemudoma želijo pokazati svoj mačizem. To bi lahko za številne vegane predstavljalo kamen spotike, saj bi jih ideja o vročekrvnih mesojedcih pri tem lahko ovirala.

Kot je za BBC dejal psiholog Steven Heine z Univerze British Columbia, se razlog za to skriva v zgodovinskih dejavnikih. »Meso smo od nekdaj povezovali z nevarnostjo, saj smo ga včasih morali sami ujeti. Predstavljal je tudi neke vrste statusni simbol, ker je veljal za cenjeno hrano. Ker smo včasih živeli v patriarhalni družbi, so moški takrat uredili, da je ostal pri njih.«



Tudi skozi čas se zdi, da se je takšen status ohranil, kar se še posebej vidi pri trženju. Od 19. stoletja, ko je postalo družbeno sprejemljivo, da ženske v restavracijah lahko večerjajo tudi same, so restavracije in vodje oglaševanj začeli oglaševati hrano, ki naj bi bila zanje najprimernejša. Odločili so se za načičkane sladice in prefinjene solate, zrezki pa so ostali rezervirani za moške.

Tudi določena pojmovanja vegetarijanske hrane, ki vključujejo posameznikove osebnostne lastnosti in navade, pripomorejo k temu, da bi se moški vegani lahko počutili manj možate. Za primer lahko navedemo izraz »soy boys« (sojini fanti), ki v urbanem slovarju opredeljuje slengovski izraz za vse fante, ki jim popolnoma ali ne v celoti primanjkuje potrebnih moških lastnosti. Izraz naj bi izviral iz (znanstveno dvomljive) povezave med prekomerno rabo sojinih izdelkov in škodo, ki naj bi jo pustili na moškem telesu in njihovem libidu.

Psihologinja s kolidža Earlham v Indiani Margaret Thomas navede zanimivo tezo: »Menim, da veliko ljudi ne vidi, v kolikšni meri hrana, ki jo jedo, vpliva na njihovo identiteto.« Thomasova je ugotovila, da so vegani dojeti kot manj možati zgolj v primerih, ko je šlo za stvar njihove odločitve in ne takrat, so bili za to primorani iz zdravstvenih razlogov.

Ženske se v večji meri poslužujejo strategije izogibanja in se dojete kot bolj sočutne

Še en dejavnik, ki bi lahko vplival na odstotek ženskih vegank, je tudi dejstvo, da so ženske na splošno dojete kot bolj sočutne, še posebej, ko gre za živali. To nakazujejo številne raziskave, ki pravijo, da obstaja manjša možnost, da bi ženske živali zlorabljale in večja, da bi jih imela za hišne ljubljenčke. Prav tako naj bi 75 odstotkov članov skupin za pravice živali predstavljale ženske. Skupine feministk in aktivistov ne nazadnje sodelujejo že več kot stoletje. V 40. letih prejšnjega stoletja sta Alice Wright in Edith Good tudi vodili kampanjo za pridobitev formalnih pravic živalim, kar šele sedaj dobiva večjo pozornost.



Skupina raziskovalcev na Univerzi Adelaide je v svojo študijo vključila 460 ljudi in jih razdelila v dve skupini. Oboje so prosili, da naj izberejo jed z jagnjetino, ob tem pa so jim posredovali še nekaj informacij. Medtem ko so eno skupino zgolj prosili, naj prebere prehransko vsebnost jedi, so drugi pokazali, kako jagnjetino redijo in na koncu zakoljejo. Pri tem so jim pokazali tudi  videoposnetek. Vsakega udeleženca so anektirali pred in po raziskavi, da bi videli, če se je njihov odnos do mesa v tem času spremenil.

Vodja raziskave Carolyn Semmler je dejala, da so prišli do zanimivih ugotovitev: »Večina žensk se je po branju o povezavi med živalmi in mesom počutile slabše, medtem ko so bili moški po koncu branja bolj ali manj neprizadeti. Kot drugo smo opazili, da so bile ženske po koncu raziskave na meso in živali manj navezane, na drugi strani pa so se moški razglasili za stoodstotne mesojedce.« Semmlerjeva je to okrepila z zgodbo, da je obstajala skupina moških, ki so po koncu raziskave mislili, da jih raziskovalci prepričujejo, naj pojedo manj mesa, in so v njih vzbudili močno reakcijo. Dejali so, da bodo v prihodnje zaradi tega pojedli še več mesa. Takšnih udeležencev je bilo veliko, medtem ko takega odziva niso bili deležni od nobene udeleženke raziskave.



Vzrok za to je lahko neskladje v načinu, kako se moški in ženske spopadajo s t.i. mesnim paradoksom. Raziskava iz leta 2013 pod vodstvom Hanka Rothgerberja z Univerze Bellarmine v Kentuckyu je pokazala, da se ženske pogosteje poslužujejo strategije izogibanja, na primer v povezavi z živalmi in z mesom. To strategijo lahko med drugim vidimo v vseh večjih trgovinah in restavracijah, kjer se trudijo odstraniti vse grozne sledi, kot so zrkla, stopala in krzna. Tudi, ko se živali pojavijo v njihovih reklamah, so po navadi prikazane kot veseli liki. Del te strategije je tudi jezik, ki ga uporabljamo za njihovo poimenovanje, saj namesto prašiči uporabljamo beseda svinjina in govedo namesto krave …



V nasprotju s strategijo disociacije, ki se jo poslužujejo ženske, pa Semmlerjeva študija ugotavlja, da se moški zavedajo krute realnosti, da so jim živali všeč, pa vendar nimajo težav s tem, da jih pojedo, saj ob tem ne čutijo bolečine in menijo, da je meso nujno za preživetje in za ohranjanje naravne hierarhije sveta.

Te ugotovitve Semmlerjeva povezuje še z nekaterimi raziskavami, ki so se ukvarjale, kako se ženske in moški na splošno spopadajo z nezdružljivimi prepričanji in vedenji. »Medtem ko so moški nagnjeni k napadu, so ženske mnenja, da morajo spremeniti svoje vedenje, ker je težava v njih in morajo sprejeti odgovornost.«
 

Družbe, ki temeljijo na mesu, so bolj patriarhalne

Zadnja izmed možnih razlag je še teorija družbene prevlade, ki predpostavlja, da bi moškim meso lahko bilo privlačnejše, če ga pred tem opomnimo, da je to produkt iz živali. To naj bi namreč krepilo njihov občutek za prevlado in superiornost nad živalmi, ki jih vidijo kot nevredne spoštovanja in lahko nad njimi uveljavljajo svojo oblast.



Povezava med mesom in prevlado pa ni le stvar živali, temveč sega tudi med naše vrste. Raziskava iz 80. let prejšnjega stoletja, ki jo je izvedla antropologinja Peggy Sanday, je vključevala primerjavo struktur moči v stotih družbah, pri čemer so ene temeljile na lovu, druge pa na nabiralništvu.

Ugotovila je, da so bile »mesne kulture« po večini bolj patriarhalne, družbe, ki so temeljile na nabiralništvu, pa naj bi bile na splošno bolj enakopravne. To se povezuje z dejstvom, da so bili v večini teh družb lovci moški, ker je bilo meso pomembno, pa so na ta način avtomatsko dobili več moči in vpliva, če so ga želeli imeti. Kot kaže omenjena raziskava, se je to res pogosto dogajalo. V družbah, kjer pa prevladuje nabrana hrana, ženske izkoristijo status, da ustvarijo bolj enakopravno skupnost.