Knjiga Cvetje in ženske: umetnine kot vrtnarski dokumenti

Ena najbolj priljubljenih umetnin iz zbirke Narodne galerije, Poletje Ivane Kobilca, je doslej tudi za umetnostne zgodovinarje očitno hranila še nekaj skrivnosti. V cvetlični girlandi prepoznamo značilni travniški cvetlici, denimo ivanjščico in morebiti grabljišče, da se vanjo spletajo tudi kozmeja, ognjič, poletna astra, vrtni mak, bršljan, glog in petlistna vinika, na vrtu pa raste laški fižol, je izluščil strokovnjak za okrasne rastline Matjaž Mastnak. Z umetnostno zgodovinarko Jassmino Marijan iz Narodne galerije sta v privlačno knjigo Cvetje in ženske strnila po dvanajst tihožitij in ženskih portretov ter o njih odkrila nove žlahtne zanimivosti – o cvetju in ženskah. Z ilustracijami jih je dopolnila Maja–Dolores Šubic.

Tudi za Mastnakovimi zapisi v knjigi je bilo veliko strokovnega dela in posvetovanj, priznava, da je še sam ponekod imel težave pri prepoznavanju rastlinja, ki so ga upodobili obravnavani umetniki in umetnice. Pri Poletju so ga k sklepom kljub realističnemu slogu Ivane Kobilca vodili vtisi oblike cvetov, saj njihove podrobnosti niso naslikane. Znano je, da je slikarka to delo slikala dve poletji, ugotovil je, da je denimo upodobljena tudi vejica gloga z rdečimi plodovi, ki dozorijo šele septembra, vejica pa je že v oranžnih, oktobrskih barvah.

Na Poletju Ivane Kobilca prepoznamo laški fižol, ivanjščico, kozmejo, ognjič, poletno astro, grabljišče, vrtni mak, bršljan, glog in petlistno viniko.

Med glogom in ognjičem v dečkovi roki je naslikana petlistna vinika, ki prav tako ne pordi pred oktobrom. Zaradi barvnih kontrastov je Kobilčeva konec vejice pustila zelen, kar bi na vrtu težko videla, opozarja Mastnak. V knjigi je zapisal: »Malo verjetno je, da bi ta plezalka sploh rasla na kmečkem vrtu, saj so se plezalk preprosti ljudje otepali, ker naj bi v njih živeli mrčes, miši in kače. Sklepati smemo, da si je slikarka vejico odlomila nekje v mestu in jo prinesla v atelje.«

Prepoznal je še kozmeje, enoletnice s kmečkih vrtov, v klobuku ob sedečem dečku in njegovi roki pa ognjič, prav tako razširjeno zdravilno in okrasno rastlino s kmečkih vrtov, modre cvetove je pripisal poletnim astram. V cvetu, za katerega nepoznavalec sklepa, da je gotovo vrtnica, Mastnak prepoznava najverjetneje okrasni vrtni mak, ki naredi cvet, poln venčnih listkov z resastim robom, saj julija ni bil čas, ko bi v 19. stoletju – slika je nastala med letoma 1889 in 1890 – na kmečkem vrtu cvetele vrtnice.

Med slikami, težjimi za zanesljiv zapis o vrsti cvetja, opisuje tudi portret Marije Fjodorovne, žene ruskega velikega kneza Pavla, ki jo je okoli leta 1782 upodobil Andrej Janez Herrlein, a cvetočemu dekolteju kneginje očitno ni posvetil veristične pozornosti. Zlahka je bilo prepoznati vrtnico stolistnico, ki je ob nastanku slike konec 18. stoletja veljala za najimenitnejšo gartrožo v Evropi, težje pa cvetove vrtnarskega fajglja, ki naj bi skupaj z vrtnico dehtel kot upodobljenka.

Nadvse sodobne vrtnice

Tihožitje vrtnic Marije Auersperg Attems, ki datira v leti 1840 in 1850, opisuje kot svojevrsten vrtnarski dokument. »V šopku se srečujejo takrat nove in moderne sorte s starimi rožami, in da tako natančno naslikaš podrobnosti, moraš imeti rožo pred sabo. To dokazuje, da je bila grofica zelo v koraku s časom. Le nekaj let po predstavitvi novih sort so te očitno že rasle na njenem vrtu.

V tihožitju Marije Auersperg Attems se srečujejo takrat moderne sorte s starimi rožami, kar dokazuje, da so le nekaj let po predstavitvi očitno že rasle na njenem vrtu. Foto Bojan Salaj/Narodna galerija

Poleg tega se kaže še to, da tega zagotovo ni naslikala po starejših tujih predlogah, saj je to cvetje tako zelo sodobno,« je dejal svetovalec za dendrologijo v Arboretumu Volčji Potok, predavatelj ter avtor več knjig, zlasti o vrtnicah. Marija je z možem Antonom Aleksandrom grofom Auerspergom v zimskih mesecih živela na Dunaju in v Gradcu, v toplejši polovici leta pa na dvorcu Dornava in gradu Šrajbarski turn pri Krškem, kjer sta imela rozarij ter dve oranžeriji, kamor so na prezimovanje umikali občutljivejše rastline. Kot pravi sogovornik, je grof svojim gostom zelo rad pokazal, kaj goji. To je bila nekakšna družinska strast.

»Cvetličnih novitet ni bilo težko dobiti. V prvi polovici 19. stoletja so že bile vzpostavljene železniške povezave. Gospa Auersperg je bila zelo dobro poučena in preskrbljena z informacijami, saj je živela tudi na Dunaju, ki je bil eno najpomembnejših vrtnarskih središč v Evropi, tudi s specializiranimi vrtnarijami, naročena je bila na vrtnarski časopis. To je bil tudi čas, ko je bilo zelo razširjeno vrtnarsko zbirateljstvo, semena je bilo mogoče naročiti po pošti,« je povedal sogovornik. Sicer pa je o vrtnem zbirateljstvu, botanični zbirki Leonarda Merhariča, lastniku gradu Lisičje, pri nas pisal že Janez Vajkard Valvasor.

Iz botaničnega popisa izbranih 24 umetnin je mogoče izvedeti še marsikaj. Pri portretu narodnozavedne pisateljice Luize Pesjak ne moremo spregledati rdečih nageljnov, ki bi jih označili kot gorenjske, četudi ne vemo, ali so jih, zgodovinsko gledano, skrižali italijanski vrtnarji ali so prišli iz muslimanskega sveta.

Fortunat Bergant je Marijo Ano baronico Erberg upodobil z vejico spominčic, češ, ne pozabi me v vsem tem izjemnem sijaju, ko so se te cvetlice pri nas imenovale potočnice ali mačje oči.

Mastnak opozarja še na pomen roženkravta in drugih rastlin, značilnih za podeželske vrtove, tako da njen šopek označuje za izjavo, kot simbolno povezavo mlade meščanke z narodom, ki mu je kot ena prvih pesnic pripadala. Pri portretu baročnega slikarja Fortunata Berganta, ki je Marijo Ano baronico Erberg upodobil z vejico spominčic, češ, ne pozabi me takšne, v vsem tem izjemnem sijaju, pa opozarja, da so se te cvetlice pri nas v tistem času imenovale potočnice ali mačje oči, simbolični pomen »ne pozabi me« pa je bil razumljiv samo nemško govorečim prebivalcem.

Najprej v nekdanjem Souvanovem parku

Knjiga Cvetje in ženske, v kateri je med drugim popisano vse našteto, je nadaljevanje sodelovanja med Arboretumom Volčji Potok in Narodno galerijo, ki se je začelo v jubilejnem, 100. letu te osrednje umetnostne ustanove. Tedaj so po besedah soavtorice Jassmine Marijan, ki je v knjigo prispevala umetnostnozgodovinske zapise, v nekdanji Souvanov park vsak mesec od marca leta 2018 do marca leta 2019 postavili po tri reprodukcije umetnin iz zbirke Narodne galerije z motivi cvetja.

Ker je bilo jubilejno leto posvečeno življenju in delu Ivane Kobilca, torej umetnici, je Jassmina Marijan pri izboru umetnin sledila slikarkam in portretom pomembnih žensk, ki so bile tradicionalno obdane s cvetličnimi motivi: cvetje v laseh, šopek v naročju ali v vazi na pohištvu ob portretu. Izbranih 36 umetnin je opremila tudi s kratkimi umetnostnozgodovinskimi zapisi, Matjaž Mastnak pa jih je dopolnil še s podatki o rastlinju, zanimivosti sta razkrivala tudi na predavanjih, ki so pritegnila poslušalce, zato so v arboretumu predlagali, naj jih trajno zapišejo.

Nekatera dela, tudi impresionistično Tihožitje z maki v tehniki akvarel Rozalije Klein Sternen z začetka 20. stoletja, so predstavljena prvič.

V težavnih okoliščinah, med prvo in drugo karanteno, ko so se avtorji lahko usklajevali le na daljavo, se je tako rodila posebna knjiga, prva publikacija te vrste v Narodni galeriji, ki je nastala v sodelovanju z neumetnostnim področjem, kar v tujini ni redkost.

»Knjiga Cvetje in ženske je zanimiva za številne bralce, ljubitelje cvetja, umetnin in vsega lepega. S soavtorjem Matjažem Mastnakom sva izbrala 24 umetnin, med katerimi so kot ustvarjalci umetnin zastopane štiri umetnice Marija Auersperg Attems, Ivana Kobilca, Rozalija Klein Sternen in Helena Vurnik,« je povzela Jassmina Marijan.

Umetnostnozgodovinski izbor je sledil stilnim obdobjem od prve četrtine 17. stoletja do Marije z Jezusom v oljčnem gaju Helene Kottler Vurnik iz leta 1955. Nekatere umetnine so v knjigi Cvetje in ženske tudi prvič predstavljene javnosti, med njimi tihožitji iz 19. stoletja in akvarel z maki Rozalije Klein Sternen.

Viktorijina burbonka za Franjo Tavčar

Botanična dopolnitev je odprla nove poglede na umetnine. S tem, katera vrsta cvetja je upodobljena, je mogoče tudi preveriti leto nastanka umetnine, kadar ta ni datirana, in razumeti, kako hitro so se novosti širile in zašle na sliko. »Slikarji so bili vpeti v svoj prostor in čas pa tudi slikali so, kar so si občinstvo oziroma naročniki želeli pokazati. Pri slikanju na način groteske, ki gledalca opozarja na zavajajoči videz vidnega sveta, je znana simbolika živali in rastlin, poznavalec rastlin pa lahko razkrije še druge podpomene,« je izpostavila.

Slikar Jurij Šubic je pretanjeno – glede na politično in družbeno vlogo Franje Tavčar – z burbonko kraljice Viktorije portretiranko označil za kraljico. Foto Bojan Salaj/Narodna galerija

V štiristo let »starem« šopku je avtor – v nasprotju s prvim vtisom natančnega posnemanja pravega cvetja – podtaknil mnoge nepravilnosti, od alojzijeve lilije s po petimi venčnimi listi (namesto šestimi) do perunik z neobstoječo kombinacijo oblike ali tulipana z narobe nanizanimi venčnimi listi na dnu cveta, je razbral Mastnak. Slikar je v tem šopku povrhu nastavil tudi prijetno in manj prijetno dišeče rastline.

Poleg vseh zanimivosti je avtorico knjige navdušil tudi pomen burbonke na portretu narodnozavedne Franje Tavčar, ki se je zavzemala za ženske pravice, bila predana humanitarka in mecenka mladim umetnikom. »Glede na to, da je bila prav ta tedaj modna burbonka poimenovana po angleški kraljici Viktoriji, je slikar Jurij Šubic pretanjeno – glede na politično in družbeno vlogo portretiranke – njo označil za kraljico,« še izpostavlja umetnostna zgodovinarka. Prepričana je, da vse te podrobnosti prav na poseben način dopolnjujejo vse doslej znano in zapisano. Tako kot slikovita knjiga siv vsakdan, zaznamovan s pandemijo.