Ivani Kobilca je s Poletjem, naslikanim v letih 1889 in 1890 na domu njene matere v Pod­brezju na Gorenjskem, uspelo doseči, kar ni enostavno. Kot eno izmed osrednjih mojstrovin tako slikarke kot slovenskega realizma jo tradicionalno ceni umetnostna stroka, a ob tem poletna alegorija z mikavno mladenko in otroki sredi cvetočega vrta na slovenskem podeželju prepriča tudi najširši krog ljubiteljev umetnosti.

V Narodni galeriji, kjer je Poletje pristalo že v času slikarkinega življenja, v anketah med obiskovalci še domala 130 let po nastanku brez izjeme zmaguje kot najbolj priljubljena umetnina. Med vsemi, ki so na ogled.



V zadnjih tednih je Poletje prodrlo še širše v javni prostor; na plakatih Narodne galerije vabi k ogledu razstave Ivana Kobilca (1861–1926): »Slikarija je vendar nekaj lepega ...«, osrednjega projekta ob stoletnici muzeja, ki bo na ogled do prihodnjega februarja in prinaša številne, tudi manj znane ali doslej neznane izdelke te slikarke, ki so običajno nedostopni, v zbirkah zasebnikov.
 

Sonce, cvetje, zelenje in naši ljudje dihajo s slike

V slikarkinem opusu je Poletje velika pripovedna slika v vedri naravi, k ustvarjanju katere se je usmerila po dveh naslikanih intimnih otroških plenerjih. Da s slike dihajo »naše sonce, naše cvetje in zelenje in naši ljudje«, je v Mladiki že leta 1931, le nekaj let po Kobilčini smrti, zapisal Karel Dobida, eden izmed ravnateljev Narodne galerije, še danes pa so znani tudi protagonisti kompozicije, pri ustvarjanju katere si je slikarka pomagala tudi s tedanjim »novim medijem«, fotografijo. Na srečo so posnetki, ki so ji služili kot študijski pripomočki pri slikanju, ohranjeni in zdaj dostopni tudi na retrospektivi.

Med upodobljenci na Poletju je najbolj znana mladenka, slikarkina najmlajša sestra Fani – njen najljubši model, tokrat v vlogi mestne gospodične med spletanjem cvetne kite –, otroški par ob njej pa sta bratranec Blekov Janezek in njegova sestrica Blekova Katrica. V ozadju ob lesi sta še fantiča. Prvi, tisti, ki stoji ob ograji in opazuje v smeri slikarke, je Vrtarjev Joža.

Prizor je brezskrbno idealiziran, a v realnosti življenje upodobljencev ni bilo idilično. Fani, rojena leta 1870, je umrla že leta 1899, Janezek v drugi gimnaziji, Katrica pa, samska, v starosti 46 let. V času Dobidovega pisanja je bil živ le še Joža. Postal je častnik in zatem zet generala Tomšeta.


 

Poletje je slikarki odprlo vrata v mednarodni svet

Ivana Kobilca je Poletje, nekoč naslovljeno tudi Na vrtu, na začetku leta 1891 prvič razstavila v Glastpalastu v Münchnu in tedaj ji je slikarski kolega Fritz von Uhde svetoval, naj z njim konkurira še za osrednji pariški Salon. To je Ivana Kobilca storila in bila uspešna tako s to sliko kot Likaricami; v tisku so sledile laskave ocene, reprodukcija Poletja v listu Journal illustré, ta slika je bila razstavljena še na Dunaju, v Berlinu, Pragi, Dresdnu in Sarajevu. Leta 1900 tudi na prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, ko jo je, denimo, Anton Aškerc označil za »krasen genre«.

Poletje je Ivani Kobilca odprlo vrata v mednarodni svet – pariško Državno umetnostno združenje ji je podelilo naziv associée, sledilo je njeno dveletno bivanje v Franciji –, o njegovem končnem vstopu v stalno zbirko Narodne galerije pa je dolgo veljalo prepričanje, da ga je slikarka podarila.

V muzeju so pred leti na podlagi ohranjene dokumentacije ugotovili, da je bila vendarle bolj pragmatična. Leta 1922 je veliko platno prodala Narodni galeriji skupaj s še šestimi slikami za tedanjih 9000 dinarjev.