Morala sem biti zelo lepa ...

Dvojezična, nemško-slovenska pesnica, pisateljica in prevajalka Luiza Pesjak (1828–1898) v slovenski literarni zgodovini in širši javnosti figurira kot eno prvih ženskih peres slovenske književnosti. Pri tem gre skorajda izključna pozornost njenemu slovenskemu ustvarjanju od sredine 60. let 19. stoletja, ko je začela objavljati v slovenskem časopisju in to počela skozi 30 let.

Pisanje v slovenščini je interpretirano kot nekakšen prestop v slovenski kulturni krog, bolj malo pa se ve oziroma poudarja, da je vseskozi in še naprej objavljala v nemškem časopisju na Slovenskem in drugod (na primer v dunajskem Neue Wiener Illustrierte Zeitungu), da imajo nekatere njene pesmi različici v obeh jezikih in da je prenekatera nemška verzifikacija v duhu pravzaprav slovenska (na primer Slovenenlieder).

Pesjakovo omenjajo ponavadi v zvezi s pomembnimi Slovenci, kakor so France Prešeren, ki je bil od leta 1834 do 1846 odvetniški pripravnik pri njenem očetu Blažu Crobathu, Fran Levstik, ki jo je učil slovenščine, ali Josip Stritar, čeprav je vredna pozornosti že sama na sebi.



Več pozornosti si zasluži tudi obravnava njene dekliške dobe, ko se že nakazuje razvoj v pesnico in pisateljico. Prehod iz otroštva v deklištvo in ženski svet je tedaj pomenilo dopolnjeno 16. leto, česar se je mladenka Luiza še kako zavedala. Takole je na svoj rojstni in godovni dan obenem 12. junija 1844 zapisala v svoj dnevnik:



Danes je moj rojstni dan, najlepši v mojem življenju, šestnajsti. Šestnajst let! Kako ta starost ne bi imela pomena za ženski spol? Ta stopi iz otroških let v dekliško dobo, iz odzivov okolice čuti, da tej »nesreči« sledi velika sprememba v naših življenjih.

Dnevnik iz leta 1844 (iz let 1845 in 1846 sta še dva zvezka) je sploh glavni vir, ki daje vpogled v njen prestop med ženstvo, v proces njenega formiranja kot pesnice (prav tedaj je nasnovala Poetische Versuche, Pesniške poskuse z osmimi lirsko-epskimi pesmimi), pisateljice (omenimo, da si je za svoje najobsežnejše delo v slovenščini, roman Beatin dnevnik, ki je izšel 1887. pri Janezu Krajcu v Novem mestu, izbrala ravno umetniško obliko fiktivnega dnevnika), intelektualke – in ne nazadnje, dame.

Prvorojenka ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha in Poljakinje Josipine Brugnak je morala že kot dekle vsekakor izstopati s svojo urejenostjo, omikanostjo in bistroumnostjo.

Ključne besede, s katerimi bi lahko povzeli vsebino njenega dnevnika, bi gotovo bile: družabnosti, ples, (operno) gledališče, knjige in navsezadnje ljubezen, kar je pričakovana tematika za izbrano intimno obliko pisanja.

Crobathovi v času, ko je začela pisati dnevnik (dnevnike naj bi sicer pisala že prej, vendar se niso ohranili), niso več stanovali v Mahrovi hiši v Ljubljani (kjer je danes Turističnoinformacijski center na Krekovem trgu), ampak v stavbi, ki je stala na mestu, kjer je danes glavna pošta (o teh lokacijah v zvezi s Prešernom v Literarnem atlasu Ljubljane piše Marjan Dolgan), in katere lastnik je bila družina Lu(c)kman(n). Odtod ni bilo daleč do Tivolija in večkrat so se odpravili na Rožnik.

Člane družine Luckmann iz Kapucinskega predmestja Luiza v dnevniku omenja kot redne obiskovalce na njihovem domu. Stanovanje Crobathovih je postalo pravi meščanski salon. K njim so zahajali člani več drugih meščanskih družin iz mesta ter Kapucinskega in Krakovskega predmestja, in sicer Martintschitsch (Luiza je prijateljevala z njihovo hčerko Marie, ki jo opiše kot svetlolaso dekletce temnorjavih oči, nekoliko slabotno in bolehno, a zelo prijetno družabnico), Martinak, Burger, Brun(n)er, Janeschitz, večkrat sta omenjeni družini vodij deželnega okrožja Kuralt in Kun(t)schitz (Luiza posebej omenja vrstnice Augusto, Klementino in Fany Kuntschitz), prijateljevali so z družino Ungar iz Šentpetrskega predmestja, z družinami Thomann (omenja sovrstnico Amalio), Viditz, Karinger (njena vrstnica je bila njihova hči Eleonora), Debellack (njena družabnica je bila leto dni mlajša Leopoldina) in še marsikatero.



Druženja so vključevala družabne igre – doma so včasih priredili tombolo, ki so jo hodili igrat tudi v Kazino –, ples pozno v noč, tudi do treh, in živahno kramljanje. Luiza se v dnevniku rada pohvali, kako se ji je ponujalo več plesalcev, prav tako pa je ponosna, ko ji uspe z obleko in pričesko privleči poglede tako moških kot žensk. Takole zapiše 18. aprila 1844:

Dobro sem se zabavala do 11. ure. Morala sem biti zelo lepa. Poleg Brunerja mi je to povedalo tudi več žensk. Toni mi je prav tako rekel nekaj takega. (…) Mlajši Znaimwerth me je vseskozi spremljal s svojimi temnimi lepimi očmi. Imam veliko plesalcev. (…) Prvo četvorko sem plesala z Antonom, drugo z Brunerjem, tretjo z Janeschitschem, četrto z mlajšim Znaimwerthom in peto s Pelikanom.

Izmed družabnih plesnih dogodkov izstopa »cesarski ples« (Kaiserball) ob obisku Ferdinanda I. in cesarice Ane Marije v Ljubljani, ki ga je Luiza pričakovala z »vročo nestrpnostjo«. O prihodu »presvitliga Cesarja in Cesarice« in veselju, ki je vladalo v mestu, so 4. septembra na prvi strani poročale Bleiweisove Novice, v katerih je bila tudi objavljena slavilna pesem cesarju, ki jo je zložil Jovan Vesel Koseski. Z istega dne je Luizin vpis v dnevnik, v katerem je najprej potožila, zakaj so te »nebeške ure« ob obisku tako hitro minile, nato pa se razpisala o svoji čudoviti večerni obleki, ki jo je nosila na sprejemu.

Opravljena sem bila v obleko iz belega atlasa, ki je bila zelo okusno okrašena s čipkastimi volančki in belimi trakovi. V laseh sem nosila iz rdečih in belih vrtnic spleten venec; okrog vratu vrvico iz koral in prav take uhane in zapestnice. Louis mi je prinesel dva šopka cvetja, od katerih sem enega držala v roki, drugega pa nosila na prsih.

Alois (Louis) Znaimwerth (bežno ga omenjata tudi Fran Erjavec in Avgust Žigon) je bil za omenjenim Antonom (Tonijem) Debellackom Luizina druga večja ljubezen. Bil je sin Johanna Ritterja Znaimwertha, tedanjega cesarsko-kraljevega gubernijskega tajnika v Ljubljani. Ko je na deževen dan zaljubljen paradiral pod Luizinim oknom, da bi jo končno ugledal, ga je opisala takole, skoraj eksotično mikavno:

Zelo mi je všeč. Že zdaj je precej lep, tako lep bo verjetno tudi kot moški. Je zelo pravilne velike postave, njegov obraz je podoben obrazu kakega sredozemca. Koža je precej temna, vendar cvetoča, oko ognjeno, lasje seveda črni, tako tudi zelo goste obrvi, kar dela njegov obraz prepoznaven, vendar so njegove poteze v celoti lepe. Zagotovo je zelo lep (…) (Vpis 16. junija 1844.)

Luiza je skupaj z Louisom večkrat obiskala gledališče, ki mu ni prizanašala s kritiko. Skupaj sta si ogledala igro Die Kinder des Regiments (o invalidih stare cesarske garde) avtorja Friedricha Bluma, ki so jo uprizarjali na več drugih odrih v Avstriji in spada v okvir vodvilskega gledališča, Heinricha von Kleista zgodovinsko viteško igro Das Käthchen von Heilbronn (Katica iz Heilbronna) in Mutter und Sohn (Mati in sin) dramatičarke Charlotte Karoline Birch-Pfeiffer (1800–1868). Na ljubljanskih nemških odrskih deskah so uprizorili tudi njeno igro Pfefferrösel, ki je bila na Dunaju premierno uprizorjena že dobrih deset let prej (1833).

Prav tako je bila Luiza priča odrski priredbi francoskega feljtonskega romana Mathilde (1840/41), ki ga je napisal Eugène Sue, gledala je melodramo Menschenhaß und Reue (Sovraštvo in kes, 1790) Augusta von Kotzebueja, ki je bil v prvi polovici 19. stoletja med najbolj priljubljenimi točkami na nemških odrih, zabavno dramo Betly Gaetana Donizettija ter otroško opero Seviljski brivec v izvedbi znane italijanske glasbene družine Giuseppeja Vianesija, ki je obiskala Ljubljano. Pri družinah Baertl in Debellack je Luiza obiskovala hišno gledališče.

Dramatika Augusta von Kotzebueja najdemo tudi na njenem bralnem seznamu. Včasih so si v manjši družbi brali celo naglas. Tako 23. junija v povezavi z obiskom tetine družine po materi v Kranju navaja, kako jim je stric prebiral iz Kotzebuejeve proze Kirchenvisitation (Vizitacija). Posebej vneto pa je prebirala žanre pustolovskega romana, kakršnega sta pisala Joachim Heinrich Campe, denimo njegovega Robinson der Jüngere (slovenski prevod Robinson mlajši smo dobili leta 1849), ali ameriški pisatelj James Fenimore Cooper, pri katerem omenja nemški prevod njegovega pustolovskega romana Der Irrwisch oder der Kaper (slovenski prevodi njegovih divjezahodnih povesti se pojavijo šele konec 19. stoletja).

Med znanimi avtorji je angleški pisec zgodovinskega in kriminalnega romana Edward Bulwer-Lytton. Najvišje na seznamu stoji švedska pisateljica in zagovornica pravic žensk Fredrika Bremer (1801–1865), ki jo na nekaj mestih (na primer dne 26. julija 1844) imenuje svojo »najljubšo« in občudovanja vredno pisateljico. Zanjo jo je navdušil domači učitelj slovenščine Peter Petruzzi. Izmed pesnikov omenimo Francesca Petrarco; na poti iz Zagreba, kjer je z očetom obiskala njegovo klientelo, prek Šentjerneja in Novega mesta v Ljubljano se je spomnila nekaj verzov iz njegovega soneta Levommi il mio penser in parte ov’era in jih zapisala v dnevnik (vpis z dne 12. julija 1844).

Knjiga je bila njena zvesta spremljevalka doma in na poti. V dnevniku sploh veliko prostora nameni poročanju o berilu, pronicljivo opisuje karakterizacijo književnih oseb in razkriva občutja ob branju. Besede in misli ves čas tudi vztrajno zapisuje. Na papir preliva verze, kitice, pesmi, v dnevniku mrgoli liriziranih in lepo izdelanih opisov dogajanja, doživetij, razpoloženj in občutij, kakor da bi se pripravljala na svoje poznejše veliko delo – dnevniški roman Beatin dnevnik, s katerim je v slovensko književnost prišlo nekaj, česar dotlej še nismo imeli.

* Odlomke iz dnevnika je iz pisane gotice transkribirala in v slovenščino prevedla Urška Perenič.