Tiskarna s šestimi tonami črk

Kakšna je teža črke? Besede? Pesmi? Časopisne strani? Vprašanja, s katerim se ukvarjamo samo še v prenesenem pomenu, dobijo v pristni teži svinca odgovor v tiskarni Marka Drpića, pravzaprav studiu TipoRenesansa. V njem so, čeravno v eni osebi, združeni poklici in veščine, ki jih opravita računalnik in tiskalnik v nekaj sekundah.

Zgodba o ljubezni do tiska

Kot je pri Marku Drpiću težko našteti vse njegove poklice, je tudi v prostoru, v katerem ustvarja, težko nanizati, kaj vse združuje – oblikovalski studio, prodajalno, kamnoseško in kaligrafsko delavnico, skladišče, starinarnico in seveda tiskarno z vsemi tistimi večtonskimi omarami in stroji, ki danes potujejo prej na odpad kot v ponovno uporabo. »Tega je zdaj 20 ton in še narašča,« je najkrajši mogoči opis opreme prostorov na Bregu 22. V zavodu za tipografijo in tiskarsko dediščino TipoRenesansa bo po novem v sklopu osmih doživetij, ki so jih v Turizmu Ljubljana pripravili za pet obrti (dežnikarstvo, tiskarstvo, tkalstvo, lončarstvo in zlatarstvo), mogoče izkusiti delo tiskarja.

Pri znani ljubljanski dežnikarici Mariji Lah si bo mogoče popraviti dežnik. FOTO: Črt Piksi

Prvi tiskarski stroj

Marko Drpić je prvi stroj dobil po zaslugi svoje radovednosti in zagledanosti v predmete s patino. Nekoč se je po spletu okoliščin in enega izmed svojih poklicev – je grafični oblikovalec na podlago strojnega tehnika ter umetnostnega zgodovinarja in bibliotekarja – znašel v tiskarni v Trbovljah. Tam je opazil sobo, na katerih je pisalo Stavnica, a je bila v resnici samo še skladišče, v katerem sta stala star tiskarski stroj ter omara s črkami in drugimi pripomočki. »Vprašal sem, kaj bodo naredili s tem. Odgovorili so, da nič kaj dosti, saj tega ne uporabljajo več. Dal sem jim vizitko, rekoč, če boste to kdaj metali ven, me pokličite.« In res: čez eno leto je dobil klic (»Tukaj gre vse na dolgi rok,« je med smehom pripomnil.) in izvedel, da so se lotili čiščenja, ker potrebujejo prostor. Tiskarsko opremo so naložili na kamion in jo poslali na pot proti kraški vasici z nekaj deset prebivalci, kjer je takrat živel. Tako se je leta 1999 začelo njegovo sobivanje s prvim tiskarskim strojem in regalom.

Črke v predalu so razvrščene po pogostosti uporabe. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ključno za nadaljevanje je leto 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Takrat je spet nič hudega sluteč, prepozen za vse razpise, potrkal na vrata mestnega oddelka za kulturo in predlagal, da bi ob tej priložnosti razstavili del njegove opreme, navsezadnje je povezana s knjigo. Na Stritarjevi, kjer je potem res tri mesece gostovala, je bil celo eden osrednjih prostorov prestolnice knjige, temu dogajanju je sledil še festival črk, ki so ga pripravili. »Odziv je bil takšen, da smo morali najeti kliping agencijo, saj nismo mogli več spremljati vseh objav,« se več kot desetletje pozneje še vedno čudi Drpić.

Predvsem pa so stari mojstri slišali, kaj se dogaja, in so prišli s starimi fotografijami, začeli pripovedovati o svojem delu ... »Izvedel sem za poklice, za katere sploh nisem vedel, da so obstajali. To je postala moja baza znanja, ti ljudje so me naučili vsega, kar danes znam.« In še vedno skoraj ni tedna, da ne bi zazvonil telefon ali da se ne bi pojavil kakšen stari mojster ali poznavalec ter prinesel še kakšen pripomoček. Marko Drpić jih potrpežljivo čaka, srka vsako njihovo pripoved, si jo zapiše v zajeten zvezek in upa, da se bodo še oglasili.

Tipometer je nastal, še preden je bil standardiziran meter, je enega izmed nepogrešljivih tiskarskih pripomočkov predstavil Marko Drpić. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V čevljih ročnega stavca

Ker se je od teh mojstrov največ naučil (še prej se je v Antwerpnu pri enem najprepoznavnejših belgijskih tipografov učil kaligrafije in klesanja črk), se je odločil, da bo tudi on svoje znanje prenašal naprej. Ena od treh dejavnosti zavoda TipoRenesana, poleg lastne umetniške produkcije in komercialnih naročil, je tako poučevanje. Program se začne že z najmlajšimi, ki pridejo raziskovat tiskarno, nadaljuje s študenti z vsega sveta in sklene z učenci z univerze za tretje življenjsko obdobje. Kot je dodal, pripravljajo tudi različna predavanja in celo predstave, med ljudi gredo s premično tiskarno … »Če bi me kdo vprašal po poklicu in bi rekel, da sem tiskar, v resnici ne bi zajel vsega,« je prostodušno sklenil.

Njegova tiskarna je ena izmed tistih, kjer je mogoče narediti tako rekoč vse in kjer ni napak. To je tudi frustracija, ki jo je hotel premagati. »Pogosto sem v tiskarnah slišal, da nečesa ni mogoče narediti. Potem sem pridobival čedalje več znanja in zdaj delam vrhunske stvari sam. Zdaj pa se da,« je dejal s kancem zmagoslavja. In to izvedo tudi udeleženci njegovih delavnic; v sklopu tistih, ki jih pripravlja Turizem Ljubljana, bosta v TipoRenesansi potekali dve, Tiskar za en dan in Natisni svoj plakat.

Valj tiskarskega stroja lepo zdrsne čez črke, tokrat pobarvane z zeleno. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Med tokratnim doživetjem, pripravljenim za pokušino, se je za začetek postavil v čevlje ročnega stavca, delavca, ki je črke zlagal v vrstice. Razsežnosti tega dela se je mogoče še najbolje zavedeti, če primemo v roke predal, napolnjen z drobnimi srebrnimi kvadri. Teža svinca nevajene roke hitro potegne proti podlagi. Prijem Marka Drpića z desetletji izkušenj je kajpada bistveno bolj lahkoten. Črke v predalu so razvrščene po pogostosti uporabe, tiste, ki se največkrat pojavljajo v besedah, so na sredini: A, presledek, E, D. Vrstico niže M, I, O, N in še eno niže T, U, R, V, je našteval mentor. V tem predalu so bili črke in ločila le ene vrste pisave, v enem samem fontu, brez odebeljenih črk, kurzivov in vseh mogočih drugih različic, ki jih vidimo v natisnjenem besedilu. Za vsako izmed teh različic je seveda še en predal in na koncu smo, kot je ponazoril, pri regalu, težkem pol tone. V njegovi tiskarni je za šest ton črk in »morda 15 fontov«.

Tiskarske igre

Kaj pa, če hočemo narediti plakat z velikimi črkami? Potem je tam še poseben predal, v katerem že posamezne črke spominjajo na telovadne uteži. »Zato si je smiselno narediti lesene,« je namignil Drpić in pokazal vsebino predala s ličnimi, povsem gladko spoliranimi črkami, ki jih tudi sam izdeluje. Menda je takih samo deset na svetu.

Prijem Marka Drpića z desetletji izkušenj je lahkoten. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Črke za svoj mali projekt smo poiskali v predalu s »sirotami«, črkami, ki nikamor ne sodijo. Nastala je besedna igra, ki je romala na tiskarski stroj z oznako FAG 405. Še bolj je mojster ponosen na tistega, ki je postavljen nekoliko v ozadju, FAG control 900, eden izmed 77, kolikor so jih naredili na svetu. Tudi ta bi ostal brez pravega smisla v življenju, če ga ne bi rešil in – z vsemi nepozabnimi peripetijami, kakršne spremljajo selitev večtonskih strojev – pripeljal v svoj studio.

Valj stroja FAG 405, ki ga upravljamo z ročko, lepo zdrsne čez črke, tokrat prebarvane z zeleno, in naredi na papir odtis, ki po meri prekaljenih tiskarjev, ki sledijo črki pravil, morda ni popoln, je pa edinstven. Sledijo igre z razmiki, premiki črk, ponovnimi odtisi, ki pustijo le še blede sledi, odtisi, pri katerih so odebeljene samo posamezne črke …, skratka, tiskarske igre na tisoč in en način. Na roke naredimo vse tisto, kar na računalniku opravimo z nekaj kliki, ne da bi o tem razmišljali. »Stavci so postavili 1800 znakov v uri in pol, meni jih uspe zložiti od 450 do 500 v dveh urah,« je za primer povedal Marko Drpić. Pri takšnem tisku prehitevanja ni, kakor hitro spoznajo udeleženci njegovih delavnic, pogosto še sami presenečeni, ko ugotovijo, da so za vizitko, na kateri so odtisnjeni le ime, priimek in naslov, porabili tri ure.

Besedne in tiskarske igre FOTO: Voranc Vogel/Delo

Pa vendar se dogaja nekakšen revival, zlasti v tujini, je rekel Drpić, saj ljudje opažajo, da je razlika, če je nekaj natisnjeno na star način, s starimi stroji. Tujci, ki se udeležijo njegovih delavnic, na primer, izdelajo plakat s slovenskimi črkami. Kakšno moč lahko imajo, jim mojster ponazori z vprašanjem, kaj dobimo, če znanemu slovenskemu filozofu Žižku odvzamemo strešici na črkah. In tako je, kot pokaže na steno, natisnjeni portret tega filozofa pravzaprav edina »nespodobna« slika v studiu.