Lectariji, ki ju povezujeta Ljubljana in mojster Plečnik

V letu, ko se spominjamo 150. obletnice rojstva slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, slavimo predvsem njegov obsežni opus in monumentalna dela, a med njimi so tudi manjše, v primerjavi z vso Plečnikovo Ljubljano morda neznatne ureditve, ki pa so prav tako zaznamovale življenja meščanov. Ena takšnih je bila Lectarija na Kongresnem trgu 5, za katero je znameniti arhitekt leta 1939 izdelal načrte. V spomin na to so v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) odprli stalno razstavo, ki so jo poimenovali kar Plečnikova Lectarija.

»Dvema gostoma iz Prage daroval sem danes dvoje Vaših svečničnih svečk: ono, ki je tako čudovito priprosto in lepo zavita v kolobarček ter v sredi vzdignjena, potem pa tisto, ki ima v glavnem tole obliko … Stvarce so se, tem ljudem dobrega okusa, tako silno dopadle, da sem bil kar ponosen!« Tako je leta 1935 Jože Plečnik pisal Jakobu Krbavčiču, svečarju in lectarju iz Ljubljane, in mu izkazal naklonjenost, ki je prevzela tudi kustodinjo za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani dr. Tanjo Roženbergar, avtorico razstave Plečnikova Lectarija.

Z njo je želela, kot je dejala, poudariti arhitektov izjemno pretanjeni in poglobljeni odnos do rokodelstva, ki je v Plečnikovem letu 2022 ostal prezrt: »Najpomembnejše sporočilo te razstave je arhitektovo spoštovanje rokodelcev, njihovega dela ter navsezadnje sodelovanje z mojstri in mojstricami. Njihovi izdelki so mu bili pogosto v navdih in detajle z njih je vključeval tudi v svoje načrte.«

Povezani v ljubezni do dela

Plečnikov odnos, v tem primeru do lectarstva in svečarstva, lahko na razstavi spoznamo iz zgodb dveh družin, ki sta bili povezani tako po obrti kot po osebni plati, to sta bili Krbavčičeva delavnica na Trubarjevi in omenjena Lectarija na Kongresnem trgu.

Najprej stopimo v Krbavčičevo lectarijo, pravzaprav trgovinico, ki se je marsikateri meščan še spomni s Trubarjeve ceste 55, saj je delovala do leta 1996, ko jo je Andrej Krbavčič, zadnji nosilec obrti, zaprl, kmalu zatem pa z vso opremo in inventarjem predal etnografskemu muzeju. Tako delavnica kot trgovina sta že bili vključeni v razstavo Andreja Dularja iz leta 2018 Lectarstvo je krajcarkšeft. Ob njej je Andrej Krbavčič tudi napisal spremno publikacijo Sveča je dogorela.

S pohištvom kar odseva dolgo tradicijo, zlasti z značilnimi vitrinami, v katerih so sveče in drugi izdelki, ter pultom s tehtnico in blagajno iz časov, ki navdajajo z nostalgijo. Mojster Jakob Krbavčič je delavnico na Trubarjevi prevzel skupaj z ženo Henrieto leta 1931, po smrti svečarja in medičarja Rajka Pečnika, od katerega se je izučil obrti. A Jakob Krbavčič ni bil le izjemen lectar in svečar, ampak tudi nadarjeni rezbar, je poudarila Tanja Roženbergar. Med njegovimi izdelki so večje skulpture, kot je lesen lestenec s parkeljni, ki so vzeli otroka, ali manjši izdelki, kakršni so leseni modeli za medene kruhke ali svečnik z imenom Sputnik, ki ga je izdelal v času, ko so ta prvi umetni satelit izstrelili v vesolje; na njem je opaziti pet okraskov, ki simbolično upodabljajo pet celin.

Talent Jakoba Krbavčiča je opazil tudi Jože Plečnik, ki je mojstra in njegovo soprogo Henrieto poznal in so bili v stiku po skupnih znancih; kot pričuje navedeno pismo, je izdelke tudi kupoval, občudoval in jih podarjal. Konec 30. let so v Krbavčičevi delavnici začeli razmišljati o večji trgovini na elitnejši mestni lokaciji na Kongresnem trgu, kjer bi prodajali še druge obrtne izdelke, ne le lectarskih in svečarskih. In tako je vzniknila pobuda, da bi načrte zanjo izdelal prav Plečnik, ki je navdih navsezadnje našel tudi v Krbavčičevih delavnici in izdelkih iz voska in lecta.

V tem času sta se Jakob in Henrieta Krbavčič razšla in Henrieta je lectarijo naposled ustvarila z njihovim poslovnim partnerjem in poznejšim soprogom Robertom Freyerjem. »Lectariji sta povezani z mnogoterimi vezmi. Povezuje ju Ljubljana, povezuje ju Plečnik, povezuje ju rokodelstvo in navsezadnje sorodstvene vezi,« je naštela Tanja Roženbergar. Ali kakor je zapisala v spremnem besedilu na razstavi: »Med Krbavčičevimi izdelki so bila še posebno vabljiva lectova srca, znano in priljubljeno ljubezensko darilo. Ljubezni so krojile tudi usodo na Trubarjevi 55.«

Plečnik z vsemi svojimi značilnostmi

Mimo srca, ki ga obkrožajo ljubezenski verzi z lectovih src, stopimo v drugo lectarijo. Na Kongresnem trgu je nosila ime Lectarija, v muzeju so jo poimenovali Plečnikova Lectarija. Ob ličnem napisu je lesena skulptura arhitekta, ki jo je izdelal prav Jakob Krbavčič. V tem prostoru se razkrije Plečnik z vsemi svojimi značilnostmi: tako z vitrinami in detajli, ki jim pritičejo, vhodnimi vrati, predvsem pa z okroglo mizo iz umetnega kamna in nad njo okroglim lestencem, ki pove več, kot je opaziti na prvi pogled. »V trgovino je postavil to veliko okroglo mizo kot središče doma in nad njo lestenec, na katerem je – podobno kot na številnih drugih svojih izdelkih – pustil sporočila, simbolna in tudi napisana,« je dejala sogovornica. Na lestencu je tako mogoče razbrati štiri izbrane reke: Iz oči duša govori; Čas teče pa nič ne reče; Zlata se rja ne prime in Žena moža dela. Pohištvo so iz pokljuške smreke izdelali v mizarski delavnici Hreščak iz Ljubljane.

Iz odprtega predala okrogle mize zbode v oči tudi star, porumenel recept. Kot je povedala Tanja Roženbergar, se je v Lectariji na Kongresnem trgu menda točila odlična medica, ki jo je pripravljal Robert Freyer, in ta recept bi lahko bil dokaz za to. V trgovini so prodajali predmete še drugih znanih mojstrov, med njimi Krbavčičeve izdelke iz voska in lecta pa sveče mojstra Steleta iz Kamnika, dela lončarjev iz Prekmurja in pasarjev iz Ljubljane, kovinske izdelke Jožeta Bertonclja in drugih.

Trgovina je muzealija postala

Poseben del Lectarije je bila izložba z enim samim osrednjim elementom, to je bila medeninasta spirala, ki jo je po Plečnikovih načrtih izdelal Alojzij Pirnat. Spirala na simbolni ravni ponazarja neskončnost, ima pa tudi pomembno praktično plat: bila je ogrodje za aranžiranje prodajnih artiklov, zaradi katere je izložba v skladu s Plečnikovim slogom vedno delovala izčiščeno in nenatrpano.

Lectarija​​ je po pripovedovanjih postala priljubljeno srečevališče Ljubljančanov, čeprav je delovala v času, ki je onemogočal, da bi polno zaživela vizijo snovalcev. Po vojni so jo nacionalizirali, po koncu denacionalizacijskih postopkov pa sta Agata Freyer Majaron in Rok Freyer, potomca Henriete in Roka Freyerja, leta 2000 opremo podarila muzeju.

Tam so jo restavrirali in leta 2004 umestili v svoj program kot muzejsko trgovino in hkrati kulturno dediščino, med pripravami na počastitev Plečnikovega leta 2022 pa je postala muzealija in je umeščena v muzej kot stalna postavitev. To je tudi edina v celoti ohranjena oprema prodajalne, izdelane po Plečnikovih načrtih. V muzeju pa se medtem, kot je dodala Tanja Roženbergar, nadaljuje raziskava o arhitektovem sodelovanju z rokodelci.