Stanovanje za moškega: s plastični jaški, poslikavami in neonom

»Kot se je pokazalo, je ljudem stanovanje všeč ali pa jim ni. Kar pomeni, da ni nevtralno in da vzbuja čustva,« je vtise tistih, ki so ga obiskali aprila v okviru Odprtih hiš Slovenije, strnil soavtor idejne zasnove in izvedbe Dan Adlešič, oblikovalec in intermedijski umetnik. Strokovno žirijo za oblikovalsko nagrado big arhitektura je stanovanje brez dvoma navdušilo, saj so ga razglasili za zasebni interier leta 2019.

Kot so zapisali v utemeljitvi, je stanovanje Ansambel »pravo nasprotje v množici čistunsko estetiziranih notranjih ureditev, ki jih arhitekti oblikujejo za naročnike in v katerih se izgublja njihova osebna nota. Ni nastajal po vnaprej zamišljenem konceptu, ampak kot spontan kreativni odziv na vsakokratno situacijo pri dograjevanju interierja in njegove opreme. Tukaj ni bila prisotna samo misel, pač pa tudi dotik – roka je iskala končno obliko, njeno teksturo, velik pomen sta imela tudi barva in vonj. (...) Kljub majhnosti stanovanja je v njem veliko prostora za postavitev umetniških del, kot so freske, slike ali neonske skulpture (...), ter na majhni površini ustvarjenih več programskih doživljajskih območij.« Priznanje oziroma nagrado avtorji veselo sprejemajo, saj je, kot pravijo, edina te vrste za oblikovanje pri nas.


 

Vseh sedem za enega

Nagrajeni interier je projekt, ki se ga je lotilo sedem prijateljev, ustvarjalcev z različnih likovnih področij, ki se radi predstavljajo kot Ansambel, za enega od njih. Ker se jih je vmes večina zaradi študija razselila po tujini, so pri posameznih projektih v glavnem sodelovali le v dvojicah ali trojicah. Tudi pri tem, prenovi in opremi 35 kvadratnih metrov velikega stanovanja za njihovega prijatelja, oblikovalca Jureta Martinca, je bil v ospredju dvojec, a je končna podoba ubrana celota ustvarjalnega zagona celega ansambla; poleg lastnika Martinca ter glavnih motorjev prenove Dana Adlešiča in arhitekta Gregorja Bucika še ilustratorja Matije Medveda, grafičnega oblikovalca Nejca Praha, oblikovalca vizualnih komunikacij Petra Stupice in fotografa Klemna Ilovarja. Njihovo ustvarjanje je rodilo večino detajlov, ki običajno umanjkajo v slovenskih interierjih, od slik do potiska na zavesah in oblikovane svetlobe. Tudi sami razglašajo, da bi se morala področja, ki jih obvladajo, torej umetnost in oblikovanje, vselej povezovati in vključevati v arhitekturo, saj šele tako lahko postane celovita celota.



Deloma so spremenili tloris, saj so v prvotni hodnik postavili kuhinjo in tako pridobili večjo jedilnico oziroma osrednji bivalni prostor. Kot je povedal Adlešič, je bil proces oblikovanja zelo eksperimentalen, stanovanje, v katerem kakšno leto dni, ko so ga ustvarjali, ni nihče živel, pa se je tako lahko dobesedno spremenilo v njuno priročno delavnico. A tudi stanovanje samo sogovornik opisuje kot »delavnico za življenje«.

»V njej so v resnici zelo osnovni elementi za bivanje, oprema je zelo statična in neobčutljiva, tudi kuhinja spominja na delavnico za kuhanje. Štedilnik in hladilnik sta bila v stanovanju že od prej, pult iz teraca smo dali uliti, vzorce za bolj 'začinjeno' kuhanje pa smo oblikovali in natisnili na kuhinjske elemente. Razen radiatorja sva opremo v kuhinji in jedilnem kotu ter luči sama zvarila in pobarvala. Največjo preobrazbo je gotovo doživela kopalnica, postala je kot nekakšna prijetna votlina brez ploščic in z zaobljenimi stenami, obdelanimi s poliuretansko pralno barvo. Predvsem kabina za tuširanje skupaj z neonsko toplo svetlobo deluje zelo prijetno in ponuja več možnosti za fantaziranje,« je poudaril. A vsi elementi, tudi tisti, ki se zdijo bolj okrasni, so na svojem mestu najprej zaradi svoje funkcije. Med njimi je stenska poslikava, oblaki Matije Medveda, ki vabijo v jedilni kot, so praktična rešitev za to, da se na stenah zaradi prislanjanja hrbta ne vidi vsakega madeža.


 

Za shranjevanje pa kanalizacijski jaški

Razen komode v spalnici, ki je največji prostor – želeli so ustvariti kraljevsko spalnico – v stanovanju ni klasičnih omar. Namesto njih sta ustvarjalca uporabila plastične jaške, predvidene za kanalizacijo, ki sta jih kupila v enem večjih centrov za domače mojstre, ti sestavljajo še ogrodje za posteljo. Eno od vrst pene sta uporabila za spalnično luč ...



V stanovanju Ansambel bi se gotovo dobro počutili tudi vsi Adlešičevi unikatni izdelki, ki so nastali za lansko razstavo Furniture Pets v ljubljanski galeriji Aksioma in so bili aprila skupaj z izdelki slovenskih oblikovalcev in neodvisnih proizvajalcev pohištva predstavljeni na skupinski razstavi Ventura Future v coni Tortoni v okviru milanskega tedna oblikovanja. Čeprav so nastali, da bi opomnili na absurdnost vsega nenavadnega, kar potrošniki podprejo in kupijo predvsem na platformah za množično financiranje. Samoočiščevalna polica z veveričjim repom, metla z mačjim jezikom, komoda, ki žre smeti, in meduza, nekakšna silikonasta rumba, ki med vrtenjem dvigne lovke in potisne drobtine stran, so nastali kot kritika, parodija in eksperiment, a po istih ključih, kot nastajajo vsi nepotrebni izdelki, ki naposled množice potrošnikov prepričajo v nakup.

Obiskovalce, ki so v dneh Odprtih hiš Slovenije obiskali stanovanje Ansambel, je med drugim zanimalo, zakaj je na zavesah v utilitiju podoba psa, ki stoji na pomarančah. »Enostavno se nam je to zdelo smešno,« je umetniško utemeljil rešitev sogovornik in dodal, da ne samo, da so si želeli ustvariti sproščeno in mladostno stanovanje, ampak da sta se pri iskanju rešitev in izdelovanju pohištva s prijateljem Gregorjem Bucikom precej zabavala.