V poslu, ki se zdi na robu izumrtja, so prepoznali poslovno idejo. Niso izumili tople vode, vrnili so se k temeljnemu poslanstvu, v prvi plan ponovno postavili kakovostni tisk, se znebili balasta in ponudbo podkrepili z izbrano kavo. Tako bi lahko strnili vizijo katalonskega podjetja News & Coffee, ki po španskih mestih oživlja zaprte kioske in jih prilagaja duhu časa. Začeli so v Barceloni, nadaljevali v Valenciji, jeseni so prvi, skupno šesti, kiosk odprli še v Madridu.

Pogovor med upraviteljem kioskov in novinarjem tiskanega časopisa ima vse predispozicije, da se razvije v spiralo pridušanja nad razmerami v panogi, ki že leta neuspešno išče izhod iz slepe ulice. Spremenjene bralne navade so zdesetkale naklade časnikov, vrata druga za drugim zapirajo tudi trafike. V najboljšem obdobju naj bi jih bilo po pisanju spletišča Público v Španiji okoli 35.000, do sredine leta 2020 jih je preživela le še slaba polovica. In vendar je bil kljub neizprosni statistiki intervju s Pablom Pardom, enim od soustanoviteljev podjetja News & Coffee, poln načrtov za prihodnost in optimizma, kot da bi govorila o tehnološkem zagonskem podjetju in ne o prodaji tiska. »Včasih potrebuješ le dva ali tri norce, ki ti spremenijo pogled na stvari,« se je zasmejal.

Brez spominkov in druge krame

 V podjetju News & Coffee so se predrugačenja koncepta tradicionalnih trafik lotili leta 2019. Prvi kiosk – enega od 64 zapuščenih v Barceloni – so oživili na aveniji Passeig de Sant Joan v središču katalonske prestolnice. Kot vsi drugi v njihovi mreži ima izčiščen in sodoben dizajn, da je manj več, pa velja tudi za njihovo skrbno kurirano ponudbo tiskovin. »Odstranili smo tisto, kar ne deluje, in se vrnili k poslanstvu kioska: časnikom, revijam in branju,« je pojasnil 39-letni Pardo, ki je prepričan, da posel ni umrl, preživet, da je bil le format. »Kioski se nikoli niso aktualizirali, ampak so le dodajali vedno nove stvari, od spominkov do sladkarij.«

Ker so se odpovedali produktom, s katerimi so trafike poskušale nadomestiti izpad prodaje tiskanih medijev, in ponudbi nekakovostnih, sicer še vedno precej priljubljenih, tabloidnih publikacij, kot sta denimo ¡Hola! in Pronto, jih je marsikdo gledal z nejevero. »Nismo želeli tega, kar že obstaja in ne deluje. Naš namen je bil obdržati osrednjo funkcijo kioska, torej prodajo dnevnega časopisja, in hkrati oblikovati ponudbo, ki bo imela smisel,« je dejal v Argentini rojeni Pardo.

Priložnost so videli v neodvisnih in skrbno editiranih revijah z vsega sveta, ki imajo nemalokrat artistično in zbirateljsko vrednost ter za katere zanimanje opazno narašča. Selekcijo se prepustili Belgijki Yaël Hupert, ki prihaja iz umetniških krogov in je kot navdušenka nad to obliko tiska tudi sama nemalokrat naletela na težave pri njihovi distribuciji. »Obstajajo odlične revije, v katerih so fotografije premišljeno izbrane, prav tako je veliko pozornosti namenjene prelomu strani, o skoraj vsem: od žara, psov, tenisa, golfa do glasbe,« je našteval Pardo. Začeli so z dvema ducatoma naslovov, trenutno pa sodelujejo s 105 izdajatelji iz 17 različnih držav. Med zadnjimi pridobitvami sta denimo kanadska revija Chutney, ki je natisnjena v samo 250 izvodih in združuje različne na videz nepovezane teme, in korejski Magazine B, ki se osredinja na blagovne znamke. »Neodvisne revije zelo pazijo na svojo vsebino in podobo, poleg tega so brezčasne, nimajo omejenega roka trajanja kot na primer ¡Hola! in Pronto,« je dejal sogovornik, ki je povečano povpraševanje za to obliko tiska primerjal z vračanjem gramofonskih plošč in nasploh analognega.

Izdajanje neodvisnih revij pogostokrat poganja predvsem entuziazem, redkeje ustvarjalci nišnih publikacij od tega živijo, kar pa ne velja za News & Coffee. Ekonomski model podjetja, v katerem je zaposlenih okoli 30 ljudi, temelji predvsem na prodaji tiska. Sprva so domnevali, da bo osrednji vir dohodkov kava s poreklom, ki jo pražijo sami, a se je pokazalo, da v Španiji še vedno obstaja trg zahtevnejših bralcev. »Kava je pomembna, toda glavne so revije,« je poudaril sogovornik. V povprečnem mesecu v šestih kioskih prodajo okoli 800, 900 izvodov, katerih cena je navadno primerljiva s knjižnimi publikacijami. Ob tem ni nepomembno, da revije pretežno kupujejo neposredno od izdajateljev, s čimer se izognejo visokim maržam distributerjev.

Z adaptacijo kioskov so poleg rastočega kroga privržencev nizkonakladnih tiskovin na svoj račun prišli tudi ljubitelji španskih in tujih časnikov, ki lahko omiljeno branje, kot nekoč, ponovno kupijo v domači četrti. »Smo majhna mreža, a ljudje zelo cenijo, kar počnemo. Ponujamo dnevne časopise, hkrati pa prinašamo nove izdelke, za katere mnogi niso vedeli, da obstajajo. Ustvarjamo simbiozo med sosesko in ljudmi,« je izpostavil sogovornik. »Stvari, ki je obstajala vse življenje, se lotevamo drugače.«

Vrste med pandemijo

Ni presenetljivo, da so Barcelončani oživljeni kiosk, kakor se avanture izpred dobrih dveh let spominja Pardo, že takoj na začetku pozdravili z navdušenjem. »Ljudje so nas krasno sprejeli, bili so presenečeni, da se je nekdo lotil česa podobnega, poleg tega pred tem niso videli kioska, kot je naš, brez spominkov in druge krame, ter takšne ponudbe revij.« A le tri mesece po odprtju je izbruhnila pandemija covida-19 in Španija je razglasila eno najstrožjih ustavitev javnega življenja na stari celini.

Čeprav so bile trafike ena izmed redkih dejavnosti, ki so lahko v tem času obratovale, so kiosk za mesec dni preventivno zaprli, v vmesnem času pa tiskane medije s kolesom raznašali po mestu. »Vsak dan smo na instagramu ponudili tri revije in različno kavo,« je prve tedne zdravstvene krize opisal Pardo. »In ko smo opazili, da ljudje počasi spet hodijo ven, smo znova odprli. Ker so bile druge stvari zaprte, so meščani prihajali od vsepovsod. Včasih so za kavo ali revijo v vrsti čakali tudi poldrugo uro.« Stara dobra trafika, sicer z novim značajem, je tako nepričakovano postala nevralgična točka mestne četrti in ljudem približala nove publikacije. »Sosedje, ki se niso poznali, so se, potem ko so se vsak dan srečevali, začeli pogovarjati. Vedno smo menili, da je kiosk srce soseske, kjer se zbirajo vse generacije: starejši, ki pridejo po časnik, mladi, ki se jim zahoče kava, in vsi drugi, ki iščejo dobre revije.«

Pardo priznava, da njihov model ne bi deloval v vseh delih mesta, niti ne v vseh urbanih okoljih. Za zapuščenimi kioski oprezajo predvsem v četrtih, kjer živijo oblikovalci, umetniki, fotografi, arhitekti in drugi, zaposleni v kreativnih panogah. Zadnji kiosk so denimo odprli v La Latini v središču španske prestolnice, pred tem pa štiri v Barceloni in enega v Valenciji. V prihodnje želijo ideje in izkušnje prek franšiznega sistema razširiti v druge dele Iberskega polotoka in zunaj njega. »Mi smo odprti za vsa mesta, ki nas želijo,« je dejal Pardo. Tudi Ljubljano? »Zakaj pa ne.«