Ko sta trafiko po 30 letih zaprli, sta se zjokali

Nada in Sergeja Vuga sta bili srce trafike v pasaži koprske tržnice, najprej je hči pomagala materi, zadnja leta pa je bilo obratno. Ob prodajalnici z danes obledelim napisom Funny Shop, tik pod stopniščem, se je v sobotni gneči navadno prelomil val mimoidočih – eni so krenili levo, drugi desno, iz okenca v sredini pa je zrl znan obraz. Epidemija je v zadnjih mesecih poskrbela za nekaj več reda v podhodu, saj se morajo ljudje pod budnim očesom redarja razporejati na eno ali drugo stran, v skladu s tem, ali vstopajo ali izstopajo. V okencu trafike pa je zazevala praznina.

»Ko zdaj obnavljamo prodajalno, da jo bomo oddali, me ljudje cukajo za rokav in sprašujejo, kako to, da sem kar odšla, ne da bi se sploh poslovila,« pravi hči Sergeja. »Že na začetku drugega vala sem bila pred odločitvijo, da najamem posojilo ali zaprem za vedno. Dejstvo je, da je prodaja vse bolj upadala in sem komaj zaslužila za plačo. Kako bo spomladi, tudi nihče ne ve,« nadaljuje. Odločila se je, da bo zgodbo končala, čeprav ji je bilo ob tem hudo. Žal ji je bilo tudi zaradi strank, ki so – predvsem tiste starejše – včasih k njej hodile kot v »spovednico« in pred okencem klepetale. Seveda pa, pristavi, so vselej tudi kaj kupile.
 

Prek službe so se spletla prijateljstva

»Ko sva trafiko po tridesetih letih zaprli, sva se zjokali,« povzame besedo Sergejina mati Nada. »To je bila zame sanjska služba, koliko prijateljstev je nastalo! Sploh ni šlo samo za posel, čeprav smo vse od odprtja v devetdesetih letih lepo rasli. Ustavilo pa se je s prihodom gospodarske krize, leta 2008, padec ni bil nagel, vse se je dogajalo zelo postopno,« pojasni. Sogovornica se zelo dobro spominja, kako je z osamosvojitvijo Slovenije gospodarstvo zastalo. Takrat je bila zaposlena v Luki Koper in služba ni bila več tako gotova kot prej. »Povsod so se začele odpirati manjše trgovine, pa sem si rekla, zakaj ne bi še jaz poskusila,« pripoveduje. V časopisu je zasledila oglas za oddajo lokala na takrat novi tržnici. Najprej je imela v mislih, da bi se ukvarjala s prodajo oblačil, a se je izkazalo, da je na voljo – trafika. Sklenila je, da bo tudi to v redu. Lokal sicer obsega le šest kvadratnih metrov, a je na izjemni lokaciji.
 

V devetdesetih so brali vsi

»Prodaja je cvetela, v devetdesetih letih so brali vsi. Ne le časopisov, tudi številne revije, na primer otroške, ki jih je danes mnogo manj, pa še te se zdijo predrage. Več ljudi je tudi kadilo. Včasih sva obe s hčerko sedeli pred okencem in podajali stvari na levo in desno. Dobro so šle v promet tudi različne malenkosti, ki jih takrat nisi dobil drugje – recimo okoli novega leta smo prodajali majhne namizne smrečice, da ne govorim o čestitkah in drugem papirnem in darilnem programu,« zavzdihne.

Za svoje stranke je naročala revije v različnih jezikih. »V Ljubljani nikakor niso razumeli, zakaj po koncu poletja še kar potrebujemo toliko italijanskih revij. Te niso bile za turiste, pač pa za domačine, ki so redno spremljali italijanski tisk – od resnega političnega, kot je Corriere della Sera, športnega dnevnika Gazzetta, pa vse do trač revij, kot so Gente ali Intimità,« se posmeji. Veliko so prodali tudi hrvaških časopisov, pa nemških in celo španskih. »Imela sem recimo stranke, ki so hodile na tečaj tujega jezika, in so prek teh edicij ohranjale stik z njim,« razloži.



Vselej se je trudila, da je naročala nove izvode in širila krog kupcev. Veliko je bilo zanimanja tudi za revije, ki so ponujale ideje, kako urediti stanovanje in vrt ali pa so se ukvarjale z ustvarjanjem in ročnimi deli. Nosečnice in mlade mamice so obvezno kupovale njim namenjene revije, kar v zadnjem obdobju ni bila več navada. Slediti je bilo treba tudi pomembnejšim dogodkom – ko se je na primer odvijala Barcolana, priljubljena tržaška jadralska regata, so morali naročiti več izvodov tržaškega časopisa Il Piccolo in podobno. »Številne stalne stranke me zdaj sprašujejo, kje bodo lahko kupili svojo priljubljeno revijo, ki smo jo naročali le zanje,« pristavi Sergeja. Imeli so celo dogovor z nekaj naročniki, da so lahko pri njih zjutraj prevzemali časopis, ki bi ga sicer dobivali s pošto sredi dneva, ali pa bi do sobotne izdaje – zaradi ukinitve poštne dostave ob koncu tedna – prišli šele v ponedeljek.
 

Časopisa ni smelo zmanjkati

»Spomnim se, da smo imeli včasih toliko izvodov sobotnega Dela, da so bili celi kupi pri najinih nogah. Časopisa nikakor ni smelo zmanjkati. Če je kazalo, da ga bo, je mož odšel v trgovino ali na bencinsko črpalko in ga dokupil,« spet spregovori Nada. Nekoč jo je obiskal celo direktor Delove prodajne službe in ji osebno čestital, ker so prodali največ časopisov v vsej regiji. »Bila sem počaščena, čeprav smo se lahko zahvalili predvsem naši lokaciji, ki je bila zagotovo najboljša,« pripomni. S hčerko sta vsak dan, razen ob nedeljah, delali v dveh izmenah, od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, v zadnjih letih pa so zapirali že ob dveh popoldne, saj ni bilo ljudi. Nada se je nato upokojila.



Vse manj in manj je bilo mlajših kupcev, pa tudi starejši so se nekako odvadili posegati po tiskovinah. »Jaz še vedno prisegam na papir in dan začnem s časopisom,« zagotovi. Kljub temu skozi leta opaža, da časopisni naslovi postajajo vse bolj črnogledi in senzacionalistični. »Včasih je bil tak užitek brati, toliko je bilo lepih zgodb, veliko več kot danes, ko je toliko negativnega, da je že kar odbijajoče,« ugotavlja.
 

Ena vrata so se zaprla, druga odprla

»Majhne prodajalne so pravzaprav cukrček vsakega mesta. Prodajalci so večinoma bistveno bolj prijazni, lahko se bolj posvetijo vsakemu kupcu in njegovim željam. Tega v trgovskih centrih ne moreš najti. Obenem pa gre tudi za domačnost, da stranki, ki jo poznaš, že vnaprej izročiš 'njen' časopis, revijo ali kaj drugega, kar vedno kupuje,« pravi Sergeja.

A je v življenju že tako, da – ko se ena vrata zaprejo – se druga odprejo. Kmalu po objavi oglasa za oddajo poslovnega prostora so dobili najemnika. Gre za podjetje, ki se ukvarja s prodajo domačih izdelkov, kot so oljčno olje, med, piškoti in napitki. »Vprašali so me, če bi hotela v prodajalni delati še naprej, in sem privolila. Tako ostajam na istem delovnem mestu, le z novo zgodbo,« je kljub vsemu zadovoljna.