Simon Gregorčič, slovenski pesnik, katerega poezija nas spremlja od osnovnošolskih dni, se je rodil na današnji dan, pred 177 leti. Imel je sedem bratov in sestra, dva sta umrla še kot otroka, preostali so si ustvarili družino, imeli potomce, družinsko drevo se je širilo, sorodniki so se raztepli po Sloveniji in svetu in danes bi med njimi verjetno ostalo malo vezi – če ne bi bilo tega pomembnega prednika. Pred nedavnim so se s pomočjo Manje Lilek, ki se ukvarja z rodoslovnim turizmom, spet srečali s sorodniki iz ZDA.

Vezi z delom družine, ki se je izselil v ZDA na začetku prejšnjega stoletja, so se prekinile v sedemdesetih letih, po smrti babice Kristine, ki je edina še obvladala pisni slovenski jezik. Ker nasledniki niso več znali jezika, niso več pisali v Slovenijo, a nekje v spominu je ostal »znani pesnik« iz domovine starih staršev. To je bil tudi opis, s katerim je na portalu Slovenian Geneology za svojimi predniki poizvedovala Linda Chebron Shenk iz ZDA in tam naletela na Manjo Lilek, ki je po naključju vedela za pesnikove sorodnike v Trstu. Kot je povedala Linda Chebron Shenk, takrat ni vedela niti, ali v Sloveniji še živi kakšen sorodnik, še manj si je znala predstavljati, kako bi stopila v stik v z njimi.

Pri Pomolčevih

Izmenjali sta si nekaj sporočil in osnovnih informacij in kmalu je Manja Lilek ugotovila, da je Linda Chebron Shenk potomka pesnikove sestre Katarine, ki se je poročila k Čebronovim na Brje, kamor je Gregorčič rad hodil in pomagal pri kmečkih opravilih. »To je bila tudi ta sestra, ki mu je kuhala, ko je še služboval v Braniku kot duhovnik, in je bila vedno v njegovi bližini,« je navdušeno povedala Manja Lilek. Raziskovanje družinskih korenin jo že od nekdaj privlači, zato se je temu posvetila poklicno, in tako zdaj pomaga izseljencem pri iskanju sorodnikov in organizira obisk Slovenije.

Gregorčičeva sestra Katarina je imela enajst otrok, sin Rafael se je leta 1910 preselil v ZDA, Linda Chebron Shenk je njegova vnukinja, prav tako njena sestrična Karen Knaus, ki se je pridružila raziskovanju korenin. To ju je nazadnje pripeljalo na Vrsno, kjer prapranečak Simona Gregorčiča (oziroma prapravnuk sestre Katarine) še vedno skrbi za domačijo, rekli so ji Pri Pomolčevih, tam je tudi muzej, posvečen pesniku.

Pavel Gregorčič se je rodil v tej hiši in je pravnuk Antona, pesnikovega brata, ki je ostal na domačiji. »Seveda sem od staršev in drugih sorodnikov zgodaj slišal, da je bil tu rojen veliki pesnik Simon Gregorčič, potem nas je spremljal s pesmimi, ki sem jih slišal doma in pozneje v šoli,« je pripovedoval Pavel Gregorčič, sicer tudi nekdanji župan Kobarida. Zlagoma si je o njem, njegovih pesmih in o tem, kaj sporočajo, izoblikoval svoje mnenje. »Bil je velik poet, tankočuten poznavalec slovenske duše,« je razmišljal pesnikov prapranečak.

Rojstna hiša je že od leta 1966 urejena v muzej, zdaj ga upravlja Tolminski muzej, obiskovalce pa po njem zadnjih trideset let vodi sogovornikova žena Rida Gregorčič. Tam lahko več izvedo o njegovem življenju, poeziji in se navsezadnje poglobijo v razvejeno družinsko drevo. »Moj oče je še vedel za vse sorodnike, kam so se preselili, mi pa počasi že ne sledimo več,« je priznal. Za sorodnici v ZDA je gotovo že slišal, je dodal, a ju je tokrat prvič videl.

Navzoč je bil v vseh družinah

Gregorčičevi prapranečakinji sta tudi Jasna Čebron iz Izole in Janja Bužinel Čebron iz Nove Gorice, sicer vnukinji drugega Katarininega sina, Ignaca z Brij. Čeprav je družinsko drevo že zelo razvejeno, so povezani predvsem z imenom Gregorčič. »V vseh družinah je bila vsaj na steni kakšna fotografija. Pri dedu Nacetu je bila velika slika pogreba. Tam so bile dame s klobuki, ki so mi bile kot otroku fascinantne, in cela kača ljudi, ki se je vila. Stari tata je vedno znova pripovedoval o njem, poleg tega pa smo morali otroci znati na pamet kakšno njegovo pesem,« je pripovedovala Jasna Čebron, slovenistka in italijanistka, in začela recitirati pesem Naš narodni dom: Naš sveti dom bil strt je v prah, vsi kamni razmetani … »Tega kot štiriletni otrok niti približno nisem razumela,« se je nasmejala. »Zelo pomembno je Gregorčičeva podoba vplivala na vse nas v odnosu do polpretekle zgodovine, na nacionalno pripadnost, ljubezen do slovenskega jezika in izbrane slovenščine. To nas vse povezuje,« je nadaljevala. Sicer pa so hodili na Vrsno, kjer so jih vselej lepo sprejeli. »Pripadnost je bila močna, ne da bi jo posebej gojili,« je poudarila.

Janja Bužinel Čebron se prav tako spominja dedkovih pripovedi. »Pogosto mi je razlagal o Simonu Gregorčiču in pravil: 'Ti si Gregorčičeve krvi in ne smeš tega pozabiti.'« In zaradi tega je med študijem na pedagoški fakulteti nekoč celo nastradala, je vedro pripovedovala; profesorju se je namreč pohvalila, da je pesnikova sorodnica. »Vi in vaš Hrehorčič,« ji je oponesel – a seveda ni zadel tistega pravega primorskega g, zato ga je malce popravila. Zaradi tega izpita pri njem prvič ni naredila, je povedala sogovornica, ki zdaj skrbi, da tudi njena družina ne bi pozabila, da je Gregorčičeve krvi.

Ganjeni ob pismu

Ob stoletnici smrti Simona Gregorčiča, torej leta 2006, so se na Brjah že dobili sorodniki, naredili so tudi družinsko drevo – ki pa so mu zdaj dodali podatke o sorodnikih iz ZDA. »Večkrat sem se spraševala o njih, a se nihče ni toliko potrudil, da bi iskal te stike. Prek sorodnikov iz Trsta so zdaj oni prišli do nas,« je rekla Janja Bužinel Čebron. Med sorodniki iz Trsta je dolgoletni igralec in režiser Slovenskega stalnega gledališča Adrijan Rustja, ki je najbliže Gregorčičevemu ustvarjalnemu talentu.

Pismo babice Kristine je bilo ves čas v Sloveniji. »Kristina v njem pripoveduje o hčerki Vandi, ki je rodila hčerko Lindo. Ta otrok je zdaj pripotoval v Slovenijo kot skoraj sedemdesetletna ženska,« se je nasmejala Jasna Čebron. »Punčka je živahna in zdrava,« je pisalo v pismu, ki so ga na srečanju prebrali, v njem je bila tudi fotografija deklice Karen. Srečanje je bilo takšno, kakršna so ponavadi takšna srečanja, je povedala Manja Lilek iz izkušenj – ganljivo, še posebej ko so prebrali to pismo. Na srečanju podobnosti po videzu niso našli, so pa ugotovili, da imajo pomembno stično točko, to je poklic; učitelji so bili kar štirje od udeležencev. »Rekli smo si, da če bi Gregorčič živel sto let pozneje, ne bi bil duhovnik, ampak učitelj,« je dejala Jasna Čebron.