Turizem s presenečenji v slogu Rudija Carrella

Če bi morali pri Manji Lilek izbrati stavek, ki je določil njeno življenjsko pot, je bil to gotovo napotek njene babice: nauči se špansko. Zdaj govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na najbolj oseben način, kar jih je: ljudem pomaga odkriti njihove korenine. Včasih pomeni to samo izlet po Sloveniji, včasih pa se naključja tako srečno spletejo, da se sorodniki, ko se končno vidijo, razjočejo od sreče.

Babičin nasvet je bil pravzaprav že skoraj ukaz, kakor je mogoče razbrati iz besed Manje Lilek, o kateri bi lahko rekli, da je s svojim lahkotnim pripovedovanjem in dobrovoljnostjo tipična Prekmurka – ne glede na to, da je v petnajstih letih prepotovala lep kos sveta in štiri leta živela v Bruslju. Na prvo žogo se zdi povsem samoumevno, da nekdo, ki govori več jezikov, tudi laže potuje, toda Manja se je jezika naučila, da bi končno spoznala del svoje družine v Argentini. Tukaj se na povsem zasebni ravni začenja njen osebni pristop v turizmu.

Po prvi svetovni vojni se je v Argentino preselila njena prababica Gizela. V vasi Nemčavci je za sabo pustila šestletno nezakonsko hčerko Jolanko. Stiske revne mlade matere, ki se zaradi socialnih razlik ni smela poročiti z očetom svojega otroka, ni težko razumeti, toda za njenega otroka je bilo to nedoumljivo.

Jolanka je sicer bila v stiku z materjo, tudi z njeno poznejšo družino, toda zaradi različnih okoliščin, pomemben dejavnik je bila druga svetovna vojna, se nista več srečali. Hrepenenje po materi in polsestrah Emilii in Emi je Jolanko tako zaznamovalo, da je vnukinji vselej prigovarjala, naj se nauči špansko.
 

Resničnostni šov izpred dvajsetih let

Manja je do 18. leta obljubo izpolnila (po naključju se je le murskosoboška gimnazija odzvala na poziv mehiškega profesorja za poučevanje španščine), kupila letalsko karto, očetu do zadnjega trenutka zamolčala, da na pot ne gre le za 14 dni, ampak za dva meseca, in odpotovala k »teti Emilii«.

Tam so se začeli »Rudi Carrell trenutki«, kakor jih Manja poimenuje po nemškem šovu, ki je bil priljubljen v njenem otroštvu in v katerem so prirejali presenečenja za goste. Že na letališču je postala zvezda lokalne televizije in padla v scenarij oddaje Sorpresa y media, po katerem naj bi se ta »tura presenečenja« končala pri njeni babici. Emilia je skupaj s televizijci odpotovala v Prekmurje in polsestro presenetila sredi vsakdanjih kmečkih opravil. »Predstavljajte si to: moja babica v modri delavski obleki s pomijami v rokah pred 'štalo', nasproti ji pride Emilia v krznenem plašču, za njo njen mož in cela špansko-argentinska televizijska ekipa!«

Manja srečanje tako živo opisuje, da se celoten prizor kar odvije pred očmi. Prve besede polsester so lahko razumeli le starejši domačini, kajti Emilia se je od svoje matere naučila le stare prekmurščine. Bili sta seveda presrečni, Emilia si je končno ogledala Slovenijo, le babica je bila še nekoliko zadržana. »Ko spoznaš svoje prednike, odkriješ svoje korenine, tudi laže razumeš, zakaj je tvoja družina takšna, kakršna je. Babice nikoli nisem videla jokati. Bila je zelo delavna, moralno odgovorna, poštena, a tudi hladna. To, da ni kazala čustev, je bil pravzaprav njen obrambni mehanizem,« ugotavlja danes. In tudi prababice so se menda spominjali kot dekleta, ki je na večmesečnem potovanju z ladjo v Argentino ves čas jokalo.


 

Srečanja s potomci Slovencev

Osemnajstletni Manji Lilek se je s potovanjem v Argentino in srečanjem z izgubljeno družino odprla pot v svet. Študirala je španščino in filozofijo in ves čas delala kot turistična vodnica pri nekaj večjih agencijah (vodila je v španščini, nemščini in angleščini), med njenimi skupinami so bili tudi potomci Slovencev.

Pred približno trinajstimi leti je po Sloveniji vodila skupino, v kateri sta bila izseljena Prekmurca. »Ponavadi sem gostom kar sama rekla, naj povedo, ali potrebujejo kakšno pomoč, tudi pri iskanju sorodnikov. Ena izmed strank mi je tako med izletom po Beli krajini prinesla naslov Marte Cvetko iz Velike Polane,« začne eno izmed številnih zgodb. Manja je tri dni klicala vse mogoče telefonske številke in naposled prišla v stik z nekom, ki ji je svetoval za pogovor svojo mamo – ki pa je bila z upokojenci prav tedaj na izletu v Beli krajini. Tako sta se avtobusa z izletniki iz Velike Polane in s tistimi iz ZDA srečala na parkirišču v Beli krajini in s tem tudi sestrični, ki sta sicer vedeli druga za drugo, a se nikoli nista videli.



Od tega naključja so se začela spletati še druga in –»tako sem zaslovela«, se šali Manja. Pristala je v Zarji, časopisu, ki ga 90 let izdaja Slovenska ženska zveza iz ZDA, s tem pa se je raznesla tudi beseda, da lahko pomaga zdomcem pri navezovanju stikov. »Na velikih agencijah se nimajo časa s tem ukvarjati, meni pa je to všeč, vedno sem imela rada bolj oseben pristop v turizmu, pri katerem gostje niso številka, ampak z njimi raziskuješ, doživljaš, tudi jočeš. To ostane.«
 

Po sledi sorodnikov

Slovenija je postala njena najljubša destinacija. »Več ko sem potovala, bolj sem bila zaljubljena v Slovenijo, bolj sem si jo želela spoznati,« pravi. Ravno ko se je z družino dobro ustalila, je mož dobil delo v Bruslju in za štiri leta so se preselili v Belgijo. Zaradi življenja v tujini je samo še bolj razumela stisko zdomcev in njihovo ljubezen do Slovenije. Zdaj je spet doma in pod blagovno znamko Manja Travel v sklopu Agencije Židana marela razvija svoj produkt, katerega osnovna ponudba je ancestry tourism ali rodoslovni turizem. Ni lepšega, kot ko tvoj hobi postane tvoje delo in se gostje leto za letom vračajo, pravi.



V iskanju povezav se je že dodobra izurila, ve, kam pogledati, in daleč najboljši vir so cerkvene knjige; potrebuje seveda čim več razpoložljivih podatkov, pomembno je tudi vedeti, kdaj so se predniki izselili. Specializirala se je za Hrvaško in Slovenijo, razmišlja še o nasprotni smeri, da bi torej strankam iz Slovenije pomagala iskati sorodnike v tujini in zanje pripravila potovanje v tisto državo. Stik z domovino in sorodniki, pa tudi če je to samo še obisk pokopališča, namreč preplete z izletom po državi. Še vedno pa je glavni element presenečenje, med katerim tudi njo večkrat presune, kako so si sorodniki, čeprav so šle družinske veje vsaka v svojo smer, tako podobni: »Kri ni voda!«

Trenutno išče sledi za izgubljenimi sorodniki petih družin, zlasti leto 2020 bo pestro, pravi, in je vir številnih zgodb, ki potrjujejo, da je življenje bolj nenavadno kot fikcija.