Britanski fotograf se je z muzejem poklonil poljskim Judom

Muzej Galicija v Krakovu je zanimiv prostor, ki staplja spomin na žrtve holokavsta s slavljenjem judovske kulture poljske Galicije. Poleg začasnih razstav v njem domuje stalna razstava britanskega fotografa Chrisa Schwarza, ki velja za enega najpomembnejših dokumentalistov poljskega predvojnega judovskega življenja in je hkrati tudi ustanovitelj muzeja.

Chris Schwarz, ki je imel po očetu tudi sam judovske korenine, je Poljsko prvič obiskal v času rojevanja gibanja Solidarnost. V zgodnjih devetdesetih letih je začel delati v komisiji, ki je vzpostavljala fotografski arhiv iz ostankov predvojnega judovskega življenja. Na neki točki je to postalo njegova misija. Prodal je svoje stanovanje v Brightonu in denar vložil v judovski muzej v Krakovu. Najbrž ni bilo naključje, da je prostor zanj našel v predelu Kazimierz, zgodovinskem kraju, ki je v začetku 19. stoletja postal del »velikega Krakova«.

Iz četrti Kazimierz so med drugo svetovno vojno nacisti pošiljali Jude v koncentracijska in delovna taborišča. Schwarz se je z muzejem poklonil poljski judovski skupnosti, ki je bila pred holokavstom največja v Evropi, ter pred pozabo rešil judovsko preteklost (nekdanje) Galicije, po drugi strani pa z njim poskušal izobraziti tako Poljake kot tudi druge obiskovalce o zgodovini judovske skupnosti.

Muzej, ki letos praznuje 20 let delovanja, je multikulturni prostor, ki gosti razstave in delavnice, je prostor srečevanja različnih idej in mnenj, v njem je poleg tega ena največjih judovskih knjigarn v državi. V stavbi je bil pred vojno mlin – v notranjosti so snovalci obdržali prvotne elemente in strukturo, kar daje razstavam neki poseben, težko opisljiv hladno-topel čar.

Muzej Galicija vsekakor ni tipičen muzej; ne osredotoča se na en sam zgodovinski dogodek, pač pa, kot je za Delo povedal namestnik direktorja muzeja Tomasz Strug, poskuša odstirati družbena vprašanja, povezana z judovsko zgodovino na Poljskem, in hkrati kontekstualizira obisk nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Holokavst, v katerem je med drugo svetovno vojno umrlo šest milijonov ljudi, je (bil) prelomnica v judovski zgodovini.

Večina obiskovalcev, ki obiščejo Poljsko in muzej Galicija, si ogleda Spominski muzej Auschwitz-Birkenau, je dejal Strug in dodal, da pa se je holokavst dogajal tudi na številnih drugih krajih: »Na Poljskem so ljudi ubijali v njihovih domovih, sredi gozdov, na ulicah. V enem samem dnevu je bila 10. avgusta 1942 izbrisana celotna judovska skupnost nekega območja, na kar opozarjajo fotografije Chrisa Schwarza na razstavi.«

Obiskovalec fotografske razstave je postavljen pred vprašanje, kaj za neko državo pomeni, da je izgubila tri milijone svojih (judovskih) prebivalcev – skoraj celotno judovsko skupnost. V Krakovu in bližnjih mestih in vaseh je pred drugo svetovno vojno živelo ogromno Judov, nato pa jih nenadoma ni bilo več. Za njimi so ostali sinagoge, pokopališča, muzeji in to je bilo vse.

Fotograf Chris Schwarz je deset let potoval iz mesta v mesto, od vasi do vasi, pogosto z britanskim antropologom Jonathanom Webbrom, ki je na terenu raziskoval poljsko judovsko preteklost. Želela sta izdati monografijo o judovski dediščini v poljski Galiciji, toda Schwarz se je namesto tega odločil postaviti muzej, da bi v njem lahko razstavil svoje desetletno delo. Nekatere fotografije – večina je črno-belih – so pretresljive, druge postanejo takšne šele, ko obiskovalec prebere spremni opis.

Schwarz s podobami na stenah ne le izobražuje ljudi, ki obiščejo muzej Galicija, ampak tudi trka na njihovo vest. Na leto muzealci organizirajo več sto srečanj s preživelimi taboriščniki, kajti podobno kot v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau so mnenja, da so zgodbe pričevalcev nadvse dragocene, še posebej če pridejo od ljudi, ki so preživeli holokavst.

Manj usidrani v točno določen dogodek in kraj

Obiskovalci muzeja – pred pandemijo covida-19 so jih imeli okrog 70.000 na leto, potem je število drastično padlo, a lani jih je bilo spet približno 73.000 – se po besedah Tomasza Struga želijo ob obisku nekaj naučiti o judovstvu. Večinoma so tujci, ki poleg muzeja Galicija obiščejo tudi druge zgodovinsko pomembne točke v Krakovu in okolici.

Organizirane skupine prihajajo iz Združenega kraljestva, Nemčije, Francije in ZDA, v preteklosti je bilo veliko Izraelcev, a so zdaj zaradi vojne v Gazi potovanja zanje bolj zapletena. Vojna je pred svojevrsten izziv postavila tudi delovanje muzeja Galicija. »Med največjimi izzivi je financiranje, saj smo nevladna in neprofitna organizacija, po drugi strani je vedno manj živih pričevalcev, okrog katerih je zgrajenih veliko naših programov. Izziv je zato, kako bomo delali s skupinami, ko teh ljudi ne bo več,« je dejal Strug.

Nekateri jim očitajo, da učitelji in predavatelji, s katerimi delajo in ki prenašajo znanje na mlade, niso dovolj poučeni o zgodovinskem kontekstu konflikta med Izraelom in Palestino. Toda preprostih odgovorov na zelo zapletena vprašanja ni mogoče dati, je povedal Tomasz Strug. Prvič v dvajsetih letih so bili letos v muzeju tarča vandalizma (Strug je govoril o antisemitizmu), potem ko so jim fasado porisali z grafiti.

Tomasz Strug je še dejal, da niso kot drugi judovski muzeji v Krakovu – ti so namreč v večini povezani s posebnimi zgodovinskimi fragmenti, bodisi z določenim koncentracijskim taboriščem bodisi z zelo specifično zgodbo, kakršna je Schindlerjeva tovarna. Muzej Galicija je manj usidran v točno določen dogodek ali kraj, kar pa mu daje možnost širšega pogleda na preteklost in prihodnost poljske judovske skupnosti.