Prvi slovenski priročnik jamarskega reševanja

Jamarstvo je edinstvena kombinacija športa, raziskovanja in odmika od ponorelega sveta. Jamarke in jamarji vstopajo v tuj, neznan svet, vznemirljiv in čudovit, a hkrati poln pasti, ko je treba nase in na kolege paziti na vsakem koraku.

Gre za razmeroma varno dejavnost, predvsem ker se v podzemlje podajajo izučeni jamarji, ampak podzemlje je negostoljubno okolje teme, mraza, spolzkega blata in padajočega kamenja. Ko se zgodi nesreča, na pomoč priskočijo izkušeni člani Jamarske reševalne službe Slovenije (JRS). Pred dnevi je izšel Priročnik jamarskega reševanja, prvi tovrstni slovenski priročnik z natančnimi tekstovnimi opisi in slikovnimi prikazi vrvnih tehnik in manevrov. »Namenjen je strokovni javnosti, je pomembno osnovno učno sredstvo za aktivne in bodoče jamarske reševalce,« poudarja avtor priročnika Damijan Šinigoj, jamarski reševalec in inštruktor jamarskega reševanja ter vodja izobraževanja pri JRS.

Priročnik je plod dolgoletnih izkušenj z vaj, reševanj, mednarodnih sodelovanj ter dolgoletnega dela velikega števila jamarskih reševalcev. Ima 177 strani, poleg tehničnih podrobnosti reševalnih manevrov pa zajema tudi drugo potrebno znanje, ki ga mora obvladati vsak slovenski jamarski reševalec (postopke od prvega klica o nesreči v jami naprej, te postopke in osnovno znanje prve pomoči morajo obvladati vsi jamarji), ter seveda vse reševalne manevre, ki so nazorno pojasnjeni s 3D-risbami Tomaža Grdina.

»Uporabljali smo francoski priročnik reševalnih tehnik, ki je izšel leta 2005. Že ob izidu slovenskega prevoda leta 2012 je bil rahlo zastarel, hkrati pa so bila opisana pravila rigidna. Tehniko smo z leti prilagajali in dopolnjevali, saj se oprema in priporočila spreminjajo glede na izkušnje,« pravi Šinigoj.

Kot veliko prednost novega priročnika avtor navaja opise različnih rešitev istega problema. »V rokah jamarskega reševalca so najmanj tri življenja, njegovo, poškodovančevo in kolegovo. Pravila morajo biti jasna, najpogosteje je pravilna tehnika le ena, vendar pa je z izkušnjami in znanjem ta pravila mogoče nekoliko prilagoditi specifičnim okoliščinam nesreče v jami. Tako sem ob osnovnem pravilu vedno poskušal opisati še dodatne rešitve, s čimer sem prikazal, katera je najboljša možnost in katera nekoliko slabša, a še vedno varna. Opozoril sem tudi na nepravilne, prepovedane in smrtno nevarne različice reševalnih manevrov,« pojasnjuje jamarski reševalec. »Inštruktorjem se ne zdi dobro, da pripravnikom na številna vprašanja, ki jih imajo, odgovarjamo, češ, 'to je edina možnost, ker mi tako pravimo'. V priročniku sem skušal zapisati odgovore na večino vprašanj, ki jih pripravniki postavljajo med urjenji.«

Damijan Šinigoj je s kolegi reševalci priročnik pripravljal skoraj tri leta. »Stojimo na ramenih številnih jamarjev in reševalcev pred nami. Tudi priročnik je plod sodelovanja. Če določen manever ni bil popolnoma dodelan – ponavadi je šlo za podrobnosti, smo se inštruktorji jamarskega reševanja zbrali in natančno preučili vse ter soglasno določili najboljšo različico. Nato smo obremenitve vrvi in tehničnih pripomočkov preizkusili še na posebnih napravah, ki so pokazale, kakšne sile delujejo in v katerih primerih so te obremenitve najbolj optimalne,« razlaga Šinigoj in dodaja, da je sicer večina reševalnih tehnik in manevrov že leta dodelanih.

Več kot sto reševalcev

Jamarska reševalna služba Slovenije je stalna strokovna služba pri Jamarski zvezi Slovenije, namenjena predvsem reševanju iz jam, sotesk, s težko dostopnih terenov, žičniških naprav ter visokih zgradb in deluje pod okriljem civilne zaščite. Ima nekaj več kot sto aktivnih članic in članov, vsi so prostovoljci, na leto pa imajo od deset do petnajst reševalnih intervencij.

Pri jamarskih nesrečah – še posebej globoko v podzemlju, ko je pot do ponesrečenca ozka in zavita – je jasno, da bo reševanje lahko trajalo tudi več dni. Jamarski kolega ne more preprosto poklicati na pomoč na 112, saj ni telefonskega signala, najprej mora zlesti na površje, že to lahko traja več ur. Nato znova – čeprav se reševalci klicu na pomoč odzovejo nemudoma – traja dlje časa, da se ekipe prebijejo do poškodovanca in začnejo priprave na izvlek. V Sloveniji je registriranih več kot 15.000 jam, trinajst je globljih od tisoč metrov. Najpogostejše nesreče v jamah so sicer zdrsi in padci, največja nevarnost pa rušenje materialov – od kamenja, ledu, sedimentov.

»V zadnjih letih smo pravzaprav presenečeni, koliko zanimanja je med jamarji, da postanejo tudi jamarski reševalci,« pravi Šinigoj. »Zanimanje za jamarstvo pri nas narašča, kar vidimo na tečajih v posameznih jamarskih društvih in klubih ter pri udeležbi na izpitih za jamarje pripravnike in jamarje. Vzrok je lahko v tem, da se o jamarstvu piše nekoliko več tudi v medijih, žal se je v zadnjih letih zgodilo tudi nekaj večjih nesreč.« Jamarji takrat ozavestijo, da nesreče se dogajajo, in si vsekakor želijo pomagati kolegom.

»Pri usposabljanju mladih jamarskih reševalcev me vedno znova preseneti, kako zelo zahtevno je zanje to urjenje. Za reševalce se odločajo že izkušeni jamarji, ki brez težav preplezajo več kot tisoč metrov globoko jamo, denimo Skalarjevo brezno na Kaninu, ki ga aktivno raziskujemo. Po nekaj urah usposabljanja, ko morajo predelati številne nove informacije o manevrih, ko na ramenih nosijo odgovornost za varnost sebe in kolegov, pa so popolnoma izžeti. Jasno se zavedajo, da ima lahko njihova napaka usodne posledice. Ob pripravnikih so vedno inštruktorji oziroma izkušeni reševalci,« še pojasnjuje.

Priročnik ne bo namenjen le pripravnikom, ampak vsem reševalcem. »Pri reševanjih ali na vajah ne morejo vedno sodelovati vsi. Od reševalcev ne moremo pričakovati, da vedo in znajo vse, stvari se pozabijo. To je povsem človeško, pa vendar je bilo včasih nekaterim nerodno priznati, da se česa ne spomnijo. Reševanje je timsko delo, vseskozi si pomagamo. Priročnik bo dobrodošel tudi za osvežitev znanja,« poudarja Šinigoj.

Za priročnik – še posebej za tehnični del – se zanimajo gasilci in gorski reševalci, ki uporabljajo vrvno tehniko, več povpraševanja je tudi iz tujine. »Vsekakor je priročnik najprej namenjen Slovencem, saj poleg tehnik vsebuje opise reševanja od nesreče naprej, pri čemer se postopki razlikujejo po državah. JRS ima že v tem delu usklajen postopek, da ni nepotrebnega izgubljanja časa. Prva gre v jamo oskrbovalna ekipa, ki ima vnaprej pripravljeni torbi, v eni je vse za dobro počutje poškodovanca, v drugi vse za oskrbo poškodb. Tega, denimo, druge države nimajo. Ti postopki so plod našega znanja,« poudarja Šinigoj. Reševalci se vseskozi usposabljajo in vadijo, vendar je vsaka nesreča drugačna, reševanje je naporno in stresno, a kot pravi izkušeni jamarski reševalec, ni lepšega občutka od tistega, ko veš, da si z znanjem in energijo skupaj s kolegi reševalci pomagal sočloveku (ali pa živali), ki se mu je zgodila nesreča.