Jame, neznanka in izziv drugega tira

Pri gradnji drugega tira železnice Koper–Divača so odkrili­ 90 jam, katerih skupna dolžina­ rovov znaša 6,3 kilometra; to skoraj dosega dolžino najdaljšega predora na trasi (Lokev), dolgega 6,7 kilometra. Jame so bile precejšnja neznanka in izziv za izvajalce del, na drugi strani so imeli raziskovalci edinstveno priložnost vpogleda v svet, ki ga drugače nikoli ne bi videli. S ­površja te jame niso dostopne.

»Odkrili smo brezna, starejše jame s kapniškimi tvorbami, zaradi bližine podtalnice je bilo več vodnih jam, nekatere so bile delno ali v celoti zatrpane z jamskimi sedimenti,« je naštel dr. Mitja Prelovšek z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. »Tudi dimenzije odkritih jam so bile skladne s pričakovanji. Jama 2TDK-017, ki je bila najgloblja, je v globino merila 168 metrov. Pri dolžini smo pričakovali kakšno jamo, ki bi bila daljša od enega kilometra, a take predor ni presekal,« je dodal. S 630 metri je bila najdaljša jama 2TDK-080 (številka jame kaže na zaporednost odkritja).

Predori drugega tira v povprečju potekajo na globini od 150 do 200 metrov, najgloblje pod površje sega proga 350 metrov. Jamski rovi so bili pod ali nad predorsko cevjo, nekateri prečno ali vzdolžno, kar je najbolj oteževalo gradnjo in premoščanje. Na površinskem odseku so odkrili 13 jam, 52 v predoru Lokev, 25 v predoru Beka.

Kapniki v stranskem rovu jame 2TDK-075 FOTO: Mitja Prelovšek  

Dimenzije in število kot presenečenje

»Presenetilo nas je, kako malo stika so imele te jame s površino,­ da gre za relativno izolirane prostore. Za nekatera območja smo vnaprej pričakovali, da bodo problematična, recimo beško-ocizeljski jamski sistem, pa na območju Škrlovice pod predorom Kastelec. Skrb je bila utemeljena. Območje pod Krvavim Potokom je bilo presenetljivo nadpovprečno zakraselo. Podatkov o območju nismo imeli, zato so nas dimenzije in število jam tam presenetili,« je pojasnil raziskovalec. »Pričakovali smo več težav zaradi podzemne vode, recimo ujete vode, ki lahko povzroča vdore. Zaznali smo dva taka primera, enega so rešili z začasno drenažo že med izkopom, pri drugem je bila pred čelom predora k sreči realna situacija boljša od konservativne ocene. V času intenzivnih padavin je voda dotekala v predor, a ne zaradi dviga podtalnice. To bi se lahko zgodilo ob izrednih dogodkih z desetletno ali več kot desetletletno povratno dobo, ki jih v času izkopa čel predorov ni bilo,« je dejal.

Predor Beka poteka pod znanim Beško-Ocizeljskim jamskim sistemom, ki je dolg nekaj kilometrov. »Vanj ponika voda z ocenjeno desetletno povratno dobo okoli deset kubičnih metrov vode na sekundo. Te vode se hitro pojavijo, pa tudi razmeroma hitro upadejo, vendar gre za precejšnjo količino vode, ki po naravni poti v ­podzemlju zastaja nad zožitvami rovov. Ponekod se lahko voda dvigne za več deset metrov, zaznali smo tudi štiridesetmetrske dvige, kar je precejšen pritisk vode na betonsko oblogo. Ponekod je tako notranja obloga debela pol metra, da bo zdržala tudi pritiske­ vode. Sicer so večji poplavni dogodki redki, si pa želimo, da tudi v takih okoliščinah ne bi nastajale poškodbe ali čezmerni vdori vode v predor,« je razložil.

Premostitev jame 2TDK-080 v glavni cevi predora T2-Beka, s katero so ohranili strop in stene jamskega rova. FOTO: Mitja Prelovšek  

Čeprav je predor korenito posegel v podzemlje, so tamkajšnji svet kolikor je mogoče zaščitili, vodi pa omogočili nemoteno pretakanje. »Pri vsaki jami, skozi katero bi se lahko pretakala voda, smo ohranili tok vode nad, pod ali ob predorski cevi, tudi s cevitvami. Tako smo zagotovili ohranitev napajanja in količinskega stanja podzemne vode. Predor je od okoliškega podzemlja ločen tudi s hidroizolacijo, ki ne prepušča snovi iz predora v okolje, tako vplivov na kakovost vode ne bi smelo biti.«

Povezava z Miškotovo jamo

Dr. Mitja Prelovšek je še dejal, da so menili, da bi lahko pri gradnji našli nadaljevanje sicer znane Ocizeljske jame, in sicer pod predorsko cevjo, so pa za neprehodnim podorom odkrili nadaljevanje Miškotove jame, ki je tudi del Beško-Ocizeljskega sistema. »Jame 2TDK-044, 2TDK-065 in 2TDK-063 so nam dopolnile prostorski obseg tega sistema.« Ko so raziskovali te jame s spodnje – predorske smeri –, so se ustavili pri podoru, skozi katerega lahko teče samo voda. »Poskusili bomo odkriti rov še z druge strani in vzpostaviti povezavo. Če je podornega materiala za dva metra, potem bi jamarji to lahko odkopali, če gre za več, potem je potrebno bistveno več dela.« Miškotova jama se vzdolž trenutno najglobljih znanih vodnih rovov sklene v sifonih, ki so zaradi pogoste poplavljenosti dostopni le ob daljših sušnih obdobjih. Poleti je problem je tudi naravno visoka koncentracija ogljikovega dioksida (CO2), ki je s koncentracijo dobrih 6 odstotkov v najnižjih delih te jame tudi smrtno visoka. »Pravzaprav smo pričakovali, da bomo v na novo odkritih jamah lahko naleteli tudi na podobno povišane koncentracije. V Sloveniji so do zdaj odkrite vsaj štiri jame, v katerih so smrtno nevarne koncentracije tega plina, ena od teh jam je Miškotova.«

Ogljikov dioksid je sicer ključni plin pri oblikovanju krasa. Raztaplja se v vodi, tako nastaja šibka ogljikova kislina, ki raztaplja apnenec, ta se nato v podzemnih okoljih po izhajanju CO2 iz vode odlaga v obliki kapnikov oz. širše pojmovano sige. »Koncentracije CO2 so zelo različne, v visokogorju so koncentracije enake površinskim atmosferskim, na nižjih višinah pa se, zaradi večje biološke aktivnosti, na primer dihanja korenin in razpada organskega materiala v prsti, v tleh ustvarja večja koncentracija tega plina. Dodatno lahko h koncentracijam prispevajo tudi iztrebki netopirjev, ki razpadajo, pri tem pa se sprošča dodaten CO2. Na višini Škocjanskih jam je recimo koncentracija v tleh 40.000 ppm (4 odstotke), kar je bistveno več kot v atmosferi (425 ppm). Kjer so jame še zelo slabo prevetrene, so lahko koncentracije tudi šest odstotkov in to je Miškotova jama.«

Odprtje jame 2TDK-018 na čelu izkopa servisne cevi predora T1-Lokev FOTO: Matej Blatnik  

Znova zaprte jame

Raziskovalce je presenetila tudi zgostitev jam pod Krvavim Potokom. »V več jamah smo prišli do podtalnice, ki se lahko dvigne tudi več deset metrov, a predvidoma ne doseže predorske cevi. Odkrili smo tudi starejše dele jam, skozi katere so nekdaj tekle ponikalnice z Gradišča ali Brkinov, v teh jamah smo namreč zasledili flišni prod, ki bi lahko izviral z omenjenih območij. S temi nekdanjimi podzemnimi tokovi bi lahko bile povezane tudi velike udornice pri Kozini, za katere ne poznamo ne okoliščin ne časa nastanka. Tako smo našli nekaj morebitnih povezav,« je pojasnil speleolog.

»Priložnosti za neposredne razi­skave jam ob drugem tiru ni več, ker so jame zdaj znova zaprte in nedostopne. A imamo na inštitutu nekaj kapnikov, ki smo jih z dovoljenjem ministrstva interventno pobrali s trase pred čelom izkopa. Ti kapniki bi bili sicer uničeni. Z določitvijo starosti bomo lahko vsaj približno ugotovili, kdaj so se jame začele razvijati. Na podlagi datacije enega izmed kapnikov iz predora Lokev vemo, da so nekatere jame starejše od pol milijona let. Lahko so stare tudi več milijonov let. Vsekakor imamo opravka z zelo starimi strukturami pod površjem,« je povedal. Med zanimivejšimi opažanji v podzemlju so bili po Prelovškovih besedah tudi tektonski premiki, saj so v več jamah opazili relativno sveže premike.

Polhi pridejo povsod

Med raziskovanjem so bili posebno pozorni na drobne jamske živali, ki jih niso odkrili veliko. »Ko so se začela dela v predoru Lokev, nas je presenetila popolna­ ­odsotnost s prostim očesom vidnih podzemnih živali. Sprva smo menili, da je za odsotnost odgovorno miniranje, ki gotovo vpliva na krhek skelet podzem­nih živali. Nato smo v jami pod predorom Lokev odkrili jamske kobilice, ki so sicer površinski organizmi, ki prezimujejo v jamah, tako da bi jamske živali kljub temu morali opaziti. Vendar pravih jamskih živali vseeno – razen ob vodnih tokovih – nismo odkrili. Več življenja je bilo le ob ponikalnici v jamah 2TDK-065 in 2TDK-063, v jami 2TDK-044 se nam je pridružil specialist speleo­biolog, a je našel le pet različnih vrst, kar je za slovensko kraško podzemlje zelo malo,« je dejal Prelovšek in dodal, da so lahko v kratkem času, ki so ga imeli za raziskovanje, opazovali le živali, ki so vidne s prostim očesom, manjše bi bile vidne šele pod mikroskopom.

»Omejitveni dejavnik v podzemlju je hrana, ki prihaja izključno s površja. V nobeni jami nismo odkrili znakov prisotnosti netopirjev, kar kaže, da so jame izolirane od površine, hrano pa lahko prinese le voda. Smo pa skoraj v vseh odkrili sledove polhov. Te živali – verjetno v iskanju hrane – zlezejo tudi več kot 250 metrov globoko pod površje. Sledi njihovih krempeljcev ni bilo le tam, kjer so bili znaki svežih poplav.«

Sigaste tvorbe v stranskem rovu jame 2TDK-075, v kateri je tudi največja dvorana, odkrita med gradnjo v glavni cevi predora T1-Lokev; dolga je 65 metrov. FOTO: Mitja Prelovšek

Naporno raziskovalno delo

Jamarska odkrivanja so praviloma dolgotrajnejša, v jame se gre lahko večkrat, da se jih pregleda, izmeri, izriše in interdisciplinarno dokumentira. Tu so morali delovati hitro, da so z deli lahko gradbinci kar se da hitro nadaljevali. »Odzivni časi so bili zelo kratki, v nekaj urah po odkritju jame smo bili praviloma že pred njo, dosegljivi smo bili 24 ur na dan. Nikoli se ni vedelo, kdaj se bo odprla jama, kakšna bo bila in koliko časa nam bo raziskava vzela, tako so bila zadnja tri leta precej naporna. Šlo je za raziskave v gradbiščnih okoliščinah, paziti smo morali na ogljikov monoksid, ki se je ustvarjal pri miniranju, padajoče kamenje, razrušeno kamnino … Pretekle jamarske izkušnje so nam kazale na morebitne nevarnosti in načine, kako jih varno obiti. Ko smo jamo pregledali in dokumentirali, smo meritve v dveh urah že posredovali projektantom, da so lahko predvideli tehnične ukrepe za varno premostitev jam. Kasneje je sledilo še pisanje poročil, izdelava načrtov in varstvenih usmeritev,« je opisal dr. Prelovšek.

Poudaril je še, da so vse strani, ki so sicer pogosto na različnih bregovih, pri gradnji našle skupni jezik. »Steklo je dobro sodelovanje med nami raziskovalci – pogosto naravovarstveniki –, geotehniki, projektanti in izvajalci. Drug drugega smo poslušali, se s tem učili in se vzajemno dogovarjali, kaj je možno in smiselno, tako z vidika varovanja narave, varnosti gradnje in obratovanja ali ekonomike. Kjer je bilo le mogoče, so podzemni svet zaščitili, denimo z omejevanjem uporabe brizganega betona; v pomembnejših jamah se je ob tem namestila začasna geotekstilna zavesa, ki je v času brizganja betona omejila vpliv le na predorsko cev. Vsekakor je med gradnjo vpliv na okolje neizbežen, se ga je pa omejilo v največji možni meri. Gre za primer uspešnega sodelovanja,« je še sklenil.