Skrivnostni svet Skalarjevega brezna

»Človek si vedno želi spoznati nekaj novega. Tako so ljudje v preteklosti odkrivali nove predele planeta, osvajali vrhove, danes pa so eden zadnjih neraziskanih krajev jame. Nedotaknjene in odmaknjene od množic,« je poudaril Rok Stopar po nekaj dneh, preživetih na dnu Skalarjevega brezna, kjer je s kolegi iskal morebitna nadaljevanja.

Radovednost, kaj se skriva »za prepihom«, je na Kanin, ki je prepreden z jamami, sredi avgusta privedla 38 slovenskih in tujih jamarjev, raziskovali so več kot tisoč metrov globoko visokogorsko jamo, ki obiskovalca presune s svojo monumentalnostjo. Novomeški jamarji so lani v Skalarjevem breznu, odkritem sicer že leta 1985, našli nadaljevanja rovov in jamo »poglobili« na okoli 1200 metrov. Vedeli so, da še zdaleč niso pregledali vseh potencialnih nadaljevanj, za katerimi se skrivajo novi deli jame, zato so člani Jamarskega kluba Novo mesto v partnerstvu z Jamarsko zvezo Slovenije, Jamarsko reševalno službo in Evropsko speleološko zvezo organizirali desetdnevno odpravo, katere glavni cilj je bilo raziskovanje na globini od 1000 do 1200 metrov.

»Če začnem s statistiko: v odpravi smo odkrili za dober kilometer novih rovov, hkrati smo jamo na novo merili, da bi dobili natančnejše podatke. Skupna dolžina Skalarjevega brezna je zdaj že skoraj 8,2 kilometra, kar pa zadeva globino, ostajamo pri 1200 metrih, vendar smo odkrili dve večji potencialni nadaljevanji,« je naštel Klemen Mihalič, eden od glavnih organizatorjev odprave.

Najgloblja slovenska jama so tako še vedno Čehi II s 1505 metri. Lahko v tem breznu ta mejnik presežejo? »Če bomo prišli tako globoko, se bodo rovi zagotovo povezali z rovi sistema Mala Boka – BC4,« je pojasnil in dodal, da največ upanja, da se jama ne zapre, vliva ravno smer proti jugovzhodu, ki kaže proti omenjenemu sistemu. Tudi sledenje obarvani vodi je pokazalo, da se vode iz Skalarjevega brezna stekajo v Boko.

»Na približno 900 metrih globine se v Skalarjevem breznu začne dolomitna plast, ki je nekoliko bolj vododržna kot apnenec, in pričakovati je, da bodo rovi bolj ali manj sledili naklonu plasti. Zelo verjetno bomo morali večkrat splezati navzgor, da bomo našli nove odseke galerij,« je razložil Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. »Obenem bi s povezavo večjih jam na območju Kanina dobili tako imenovani kaninski jamski sistem, ki bi v globino meril vsaj 1900 metrov. S tem bi v Sloveniji raziskali najglobljo jamo v Evropi ter četrto najglobljo na svetu,« je še dodal Tičar.

Vztrajnost in trdo delo

Prvi so se do sifona 1167 metrov globoko podali izkušeni Rok Stopar, Milan Podpečan, Roberto Antonini in Oleg Klimčuk, ki je v 90. letih kot prvi raziskal nekatere dele Skalarjevega brezna. »Prvič sem bil tu konec leta 1996 na zimski odpravi, veliko snega je bilo. Poleti 1997 smo se vrnili in našli nadaljevanje na dnu Delirium Tremensa (ime dela jame), preplezali smo meander Strela (izredno ozek in težko premagljiv del), spustili smo se 700 metrov globoko,« je povedal ukrajinski jamar in potapljač.

»Ko smo šli naslednjič, smo naredili grozno napako. S seboj smo vlekli ogromno opreme, 400 metrov vrvi, 100 karabinov, menili smo, da bomo prišli na tisoč metrov. Vendar nam je jama obrnila hrbet in se zaprla. Kaj pa smo vzeli toliko opreme, ko raziskujemo, je bolje vzeti čim manj,« se je zasmejal Klimčuk, ki je med drugim raziskoval Kruberjevo jamo (tudi jama Voronja) v Abhaziji, z 2197 metri globine drugo najglobljo jamo na Zemlji.

Na dnu so na tokratni odpravi preplezali stopnjo do okna ter se spustili v mogočen kanjon z veliko vode. »Že od daleč smo slišali bučanje vode, in ko smo v dveh akcijah splezali, smo zagledali dva pretočna sifona in na koncu še jezero. Za njim je lahko marsikaj, saj je čutiti močan prepih, in ta nas vedno motivira, da iščemo naprej,« je povedal Milan Podpečan iz koroško-šaleškega jamarskega kluba Speleos Siga Velenje.

Jamarstvo zahteva dobro psihofizično pripravljenost. Tema, ki jo sodobne luči sicer veliko bolje preženejo kot nekdanje karbidovke, hlad – v visokogorskih jamah je le nekaj stopinj nad lediščem, nevarnost padajočega kamenja, prebijanje skozi rove, komaj dovolj široke za človeka, več ur spuščanja in plezanja po vrvi … Vse to bi marsikoga odvrnilo od podzemnega sveta, a ta ima svoj čar in ponuja svojevrstno vznemirjenje. »Prvi si tam, zavedaš se, da v tisti del jame morda ne bo nikoli nihče več stopil,« je poudaril Podpečan.

Stopar, sicer specialist interne medicine v izolski bolnišnici, je spomnil: »Pred nekaj leti smo v slovenski jami gostili astronavte, saj so si jame in vesolje v nekaterih vidikih podobni. Prav tako si izoliran od preostalega sveta, komunikacija je otežena, v obeh primerih vladajo skrajne razmere. Pravijo pa tudi, da je na Marsu veliko jam.«

Blato in lepo presenečenje

Visokogorske jame se ne bahajo z najrazličnejšimi sigastimi tvorbami, ki jih večina pozna iz kraških lepotic, urejenih za turizem. Te, kot omenjeno, navdušijo z velikanskimi brezni, širokimi tudi 50 metrov, velikimi dvoranami in fosilnimi ostanki iz nekdanjega morja. »Skriva pa jama presenečenje skoraj na samem dnu. Strop, kjer je bivak Hotel California, je okrašen z aragonitnimi ježki. Nekateri so čisto beli. Skoraj se jim ne moreš načuditi,« je povedal Podpečan.

Kot koreninski sistem razvejeno jamo so seveda raziskovali tudi v drugih smereh. V delu za globokim sifonskim jezerom, ki so ga poimenovali Free Willy, so postavili še tretji bivak. »Pred tem je bil izhodišče za raziskovanje bivak na globini okoli tisoč metrov. Sicer se nekaj sto metrov globine ne sliši daleč, ampak dostop je zahteven in tako že sama pot traja tri ure, preden lahko začnemo s pravim raziskovalnim delom,« je povedal Tičar in dodal, da je v tem delu drugi najbolj obetaven rov. »Veliko ljudi si ne predstavlja, kakšno je jamarsko raziskovanje. Gre za trdo delo. Pogosto je treba plezati tudi navzgor, ob tem je treba nositi vso opremo, da jamo ustrezno opremimo za naslednje odprave, potem naletimo na kak podor in je treba odmakniti kamenje, razširiti je treba ožine, kar pomeni razbijanje kamenja in kopanje,« je pojasnil Mihalič. »Ko na novo odkrivamo dele jame, traja več ur, naslednjič pa bomo lahko isti odcep preplezali v nekaj minutah,« je dodal Tičar.

V tem delu jame je raziskovala tudi Ukrajinka Katerina Medvedeva, druga oseba na svetu, ki se je v v Kruberjevi jami spustila več kot 2000 metrov globoko. Z njo smo govorili, ko se je na površje vrnila po prvih nekaj dneh, ko je z drugo ekipo prestavljala bivak na globini okoli 500 metrov in napeljevala jamski telefon, ki je pri takšnih zahtevnejših odpravah izredno pomemben pri usklajevanju akcij in skrbi za varnost. »Vsi jamarji poznamo Kanin. Lani oktobra sem z drugimi ukrajinskimi jamarji na povabilo društva z Rakeka raziskovala slovensko podzemlje, tokrat pa sva se za obisk Skalarjevega brezna dogovorila s kolegom iz Izraela. Bilo je nekaj nejasnosti, ali se bo izšlo z obiskom, in k sreči se je. Tukaj je enostavno popolno. Prijetno bivanje v gorski koči, dobra družba, jama pa je pravzaprav podobna vsem drugim globokim visokogorskim jamam. Mrzla, mokra in blatna.«

Delo je namreč tudi zelo »umazano«. Če je zgornja brezna padavinska voda lepo oprala, so na dnu usedline. »Povedano drugače, blato. Predvsem jame v dolenjskem krasu so znane po blatnosti, tako da se vseskozi šalimo, da smo na svojem terenu,« je pripomnil Mihalič. Posebnost jame sta tudi galeriji Dobre in Slabe zemlje, ki sta prav tako polni usedlin. »Sklepati gre, da sta se pred tektonskim dvigom ta dva dela jame oblikovala precej nižje in da so bili rovi zaliti z vodo. Če bi opravili datiranje vzorcev teh usedlin, bi dobili okvir, kdaj se je ta del Alp dvignil, vendar so te raziskave zelo drage,« je dodal Tičar.

Optimistično naprej

Na koncu so jamarji izvedli še čistilno akcijo ter na površje iznesli približno 150 kilogramov nepotrebne krame (od pokvarjene hrane do vrvi in drugih zdaj že neuporabnih potrebščin), ki se je v desetletjih raziskovanj nabrala v breznu.

Čeprav globina brezna ostaja za zdaj enaka, udeleženci akcije optimistično pogledujejo v prihodnost. »Veliko se je naredilo, poleg tega pa je bilo izjemno tudi spoznavanje in druženje med jamarji. Rok, Milan, Oleg, to so že legende med jamarji in za marsikaterega mlajšega vzorniki, ki imajo kaj povedati in so polni idej, kako naj nadaljujemo,« je dodal Mihalič in še poudaril, da akcija ne bi bila tako uspešna, če ne bi imeli dobre logistične podpore tudi na površju. Jamarji so bivali v Domu Petra Skalarja, ki ga je v upravljanje prevzela Jamarska zveza Slovenije.

In kdaj se bodo znova spustili v Skalarjevo brezno? »Morda še letos. Bomo videli. Najprej se moramo malo odpočiti, nato pa nas bo tako ali tako spet povleklo, da se odpravimo v globine Kanina,« je sklenil Mihalič.