V Ljubljani so nekaj razširitev dobila tudi mesta mrtvih, ki bodo v dneh pred prazniki znova bolj množično obiskana. Viško pokopališče, ki ga zaznamujeta vhodni portal po načrtih Jožeta Plečnika in Janeza Valentinčiča ter cerkev sv. Simona in Jude s konca 15. stoletja, je bilo v zgodovini že večkrat razširjeno. Zdaj je dobilo nov vhod, novi vežici, parkirišče ter izdatno ozelenitev z drevesi. Poleg brez in hrastov so zasadili češnjeve drevorede, skupaj 110 novih listnatih dreves, in postavili klopi, s čimer bo ta prostor slovesa in spomina živel z letnimi časi in opominjal na človekovo minljivost.

Pri arhitekturnih in oblikovalskih rešitvah so avtorji novega dela, arhitekti iz biroja Šabec Kalan Šabec, ostali karseda zadržani. Pokopališče je namreč spomeniško zaščiteno, cerkev še kot sakralna stavbna dediščina, Pot spominov in tovarištva, ki gre mimo pokopališča, pa kot naravna in kulturna dediščina. Funkcijsko zasnovo novega dela je večinoma določil že ureditveni načrt z iztočnicami za osnovno umestitev grobnih polj ter integriranostjo poslovilnih objektov v pokopališki zid proti vzhodu, kjer so bili donedavna travniki.

V novi ureditvi so arhitekti za čim več elementov želeli uporabiti čim bolj enoten material. Izbrali so beton, ki pa se pojavlja v različnih oblikah. FOTO: Dragan Arrigler

»Največji izziv pri tej nalogi je bil, kako ustvariti objekt, ki ne konkurira preveč Plečnikovemu vhodu, pa tudi stari cerkvi ne, in bi hkrati primerno poudaril svojo funkcijo in nov vhod s parkirišča. Vhodni del smo poudarili s poslovilno ploščadjo z lebdečo streho ter dvema vežicama, ureditev grobov pa je zelo preprosta z ravnimi linijami in drevorednimi poudarki. Robovi so kot parkovne ureditve z gručastimi zasaditvami dreves, ki se zdaj še ne vidijo v celoti, saj morajo še zrasti,« je območje še z besedami orisala Mojca Kalan Šabec.

Čim bolj enoten material

Trudili so se, da bi bila arhitektura kar najbolj minimalistična. To, kar so ustvarili, arhitektka opisuje kot igro volumnov, višin, odpiranja navzven in navznoter, funkcija elementov pa je narekovala tudi materiale in oblikovanje detajlov. Hoteli so, da bi v tej novi ureditvi za čim več elementov lahko uporabili čim bolj enoten material.

Izbrali so beton, a v različnih oblikah: za nosilne elemente so uporabili surovega, ulitega, za elemente zunanje opreme brušenega, v notranjosti vežic pa poliranega. Pojavljajo se še jeklo, kamen, iz katerega so nagrobne plošče na žarnih nišah, pa tudi les.

»Kasetni strop nad poslovilno ploščadjo je nosilen, hkrati pa deluje kot dekorativen element. V pokopališkem zidu se kažejo nosilci kovinske kritine, s čimer je tudi zid dobil členitvene elemente. Podobno minimalistična je zunanja ureditev s preprostimi betonskimi klopmi, poti, ki jih uporablja pokopališka služba, prekriva porozni beton, drugje smo poti prekrili z nevezanim asfaltom,« je opomnila sogovornica.

Oba materiala na pogled dajeta vtis peščene poti, kar je bil učinek, ki so si ga želeli na pokopališču; naj človeku, ki stopa po njem, daje izkušnjo poti. Sicer so pri vseh rešitvah pokopališke infrastrukture morali upoštevati tudi veliko zahtev upravljavca, podjetja Žale, ta ima nekaj izkušenj z novima pokopališčema v Sostrem in Polju.

Upoštevati je treba različne navade in prepričanja

Kako težko pa se je lotiti ustvarjanja te nekako posvečene arhitekture? »To je kar težka naloga. Ves čas si prizadevaš, da bi bila dovolj monumentalna, hkrati pa morajo biti ti prostori umirjeni in morajo prinašati slovesno vzdušje. Ne smejo biti moteči, to je obred slovesa od drage osebe, zato mora svojce prostor objeti, potolažiti, arhitektura in oblikovanje ne smeta preglasiti žalovanja,« je pojasnila sogovornica.

Posebej pozorni so bili pri oblikovanju mrliške vežice, za katero so želeli, da ostane izčiščen prostor, v njej sta katafalk iz brušenega betona in lestenec v obliki kroga, po njenem prepričanju je to več kot dovolj.

Žalujočim se pogled iz vežice odpira skozi perforirano kovinsko mrežo, ki zastira poglede in svetlobo, na zunaj pa se ta kaže kot filigranski okras na betonski ploskvi. Za vežico so urejeni prostori za svojce, kjer se lahko v miru usedejo, v hladnejši polovici leta pogrejejo, na voljo so jim čajna kuhinja in sanitarije, a tudi ti prostori so urejeni zelo skromno, asketsko z lesenima klopema in mizo. Po besedah soavtorja, arhitekta Andreja Šabca, se to pokopališče razlikuje od Žal, denimo, tudi po tem, da so pričakovanja žalujočih drugačna, tu se bolj izrazito kažejo tradicionalne navade, območje uporabnikov sega vse do Dobrove.

Grobovi so urejeni v vrste, ki jih prekinjajo zeleni otoki, tu so še drevesa in klopi, višine nagrobnikov pa bodo poenotene. FOTO: Dragan Arrigler

Sicer pa je toliko različnih načinov pokopa in verskih prepričanj, da mora biti arhitekt previden tudi s tega vidika in prostore zasnovati čim bolj nevtralno, sta povedala zakonca arhitekta.

»Čeprav si kot arhitekt želiš, da bi bili grobovi čim bolj enaki, osebno so nama všeč pokopališča, ki so zelo racionalna, ne preokrašena in ne preobremenjena, a v resnici ne smeš vplivati na intimo pokojnika. Pri nas je navada, da grob vsak po svoje uredi. Kompromis smo našli v tem, da so grobovi urejeni v vrste, ki jih prekinjajo zeleni otoki, tu so še drevesa in klopi, višine nagrobnikov pa bodo poenotene,« sta še pojasnila.

Skupno je urejenih 848, tudi 144 žarnih niš ali kolumbarijev. FOTO: Dragan Arrigler

Naslonili so se na Plečnikov in Valentinčičev portal

Z uporabo betona ter delno kovine in lesa, ki ga je opaziti v vežicah, so se naslonili na stari vhod s podpisom Jožeta Plečnika in Janeza Valentinčiča. V njem se kažejo beton, les in opeka, in čeprav je z novim parkiriščem na vzhodni strani in novim vhodom zdaj izgubil funkcijo glavnega portala, ostaja prepoznavna značilnost pokopališča. Poleg tega so ga razbremenili parkiranja, prav tako stojnic s svečami in rožami, ki so preseljene k novemu vhodu.

Viško pokopališče zaznamujeta vhodni portal po načrtih Jožeta Plečnika in Janeza Valentinčiča ter cerkev sv. Simona in Jude s konca 15. stoletja. FOTO: arhiv Žal

Skoraj devetdeset let star portal je vnovič dobil prvotno podobo še z ureditvijo pred njim – peščenimi površinami in drevesi, ki so jih zasadili po starih fotografijah. Za staro cerkvijo, ob Poti spominov in tovarištva, pa sta bila v sklopu razširitve urejena še prostor za pokop s posipom pepela in stena z nagrobniki teh pokojnikov. Tu mimo naj bi bila kmalu speljana krožna pot do parkirišča.

V kratkem, še spomladi, bodo pokopališče uradno odprli, medtem ko pokopališka dejavnost že poteka. V občinskem prostorskem načrtu je predvidena možnost dodatne prostorske širitve, vendar je trenutno ne načrtujejo.

Za cerkvijo, ob Poti spominov in tovarištva, sta urejena prostor za pokop s posipom pepela ter stena z nagrobniki teh pokojnikov. FOTO: Dragan Arrigler

Kdaj pa se sploh odločijo zanjo? »Običajno dajejo pobude četrtne skupnosti in upravljavec glede na aktualne potrebe in prostorsko stisko, v sodelovanju z različnimi oddelki se nato odločamo, upoštevajoč prostorske možnosti, v kolikšnem obsegu je širitev mogoča,« odgovarjajo v ljubljanski občinski službi za razvojne projekte in investicije.

Novi del viškega pokopališča

Investitor: Mestna občina Ljubljana

Avtorji arhitekturne zasnove: Šabec Kalan Šabec arhitekti

Pristojna konservatorka: Darja Pergovnik

Uredili: parkirišče, nov vhod, dva poslovilna objekta, 848 grobov

Vrednost gradbenih,
obrtnih in instalacijskih del: skoraj 3,46 milijona evrov (brez DDV)