Hiša, ki je v Kranjsko Goro prinesla umetniški izraz

Lastnika je za Vilo Pavlino navdihnila apartmajska stavba v Zermattu v Švici, ki je prejela nagrado za alpsko arhitekturo.

Galerija

V hiši je dvanajst prostornih apartmajev. FOTO: Miran Kambič

Saša Bojc

18. 3. 2023 | 07:00

11:37

A+A-

Po letih propadanja predvojne vile Olga pri hotelu Ramada Resort (oziroma nekdanjem hotelu Larix), ki so jo porušili konec prvega desetletja novega milenija, so v zadnjih treh letih zgradili Vilo Pavlina. Vanjo pospremita gosta prav tako ploskoviti figuri s podpisom Dragice Čadež – predstavljata investitorjeve starše, mamo Pavlino in očeta Franca –, v notranjosti apartmajske hiše je urejenih dvanajst apartmajev za do šest oseb.

»Želeli smo si, da bi naši gostje, ki bodo verjetno prišli na oddih iz mesta, med bivanjem v naši hiši začutili nekaj drugačnega, gorski prostor, v katerem se bodo dobro počutili in doživeli počitnice, kot bi bili v odmaknjenem kraju. Predvsem smo se trudili, da smo pred hišo in vanjo vnesli nekaj umetniškega izraza,« je o na novo odprti apartmajski hiši Vila Pavlina v središču Kranjske Gore povedal investitor Igor Štemberger, predsednik uprave borzno-posredniške hiše Ilirika, ki je pri njenem ustvarjanju sodeloval s tržaškim arhitektom Marcom Roddo.

Po besedah arhitekta Marca Rodde so razmišljali, kaj je značilno za regijo, tu se namreč stikajo Slovenija, Italija in Avstrija. Foto Saša Bojc

Vse namestitvene enote imajo sodobno opremljeno kuhinjo, kopalnico, dnevno sobo in po eno ali dve spalnici. V hiši je tudi manjši center dobrega počutja z dvema savnama in bazenom, sobo za masaže s solno steno, v kateri je možnost za tri aromaterapije in kromoterapijo, ter fitnes z najsodobnejšo opremo. V notranjosti hiše, ki jo na zunaj zaznamujeta predvsem kamen in les, je opaziti še nekaj lesenih skulptur Jožeta Koželja in Zdravka Strajnarja.

Na okrasni steni slednjega je med živalmi iz Triglavskega narodnega parka poleg denimo gamsa in kozoroga opaziti tudi Zlatoroga. Po legendi je iz kapelj krvi ustreljenega Zlatoroga pognal cvet triglavske rože, in ko je Zlatorog pojedel te cvetke, je znova ozdravel. Tako bodo gostje lahko spoznali tudi nekaj pripovedne tradicije teh krajev, v sredino šestdesetih in sedemdesetih let pa jih bodo popeljale fotografije smučarjev, tako tekmovalcev kot tistih, ki so počitnikovali tu pred desetletji. Tako je v izboru prikazana tudi bogata zapuščina slovenskih fotografov, ki jo hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Veliko je zanimivih detajlov, fotografij in starin. FOTO: Miran Kambič

Preveč za družino, premalo za goste

Sogovornika je vila Olga, tedaj že v precej slabem stanju, brez oken in vrat, pritegnila v nakup leta 2004, potem ko je neuspešno iskal družinsko počitniško hišo pri Jasni. Ker je to lokacija v središču Kranjske Gore, se mu je zdelo škoda, je poudaril, da bi bila zasedena le ob koncih tedna, edino smiselno se mu je zdelo, da bi imela poslovni namen. Toda za to je bila premajhna.

Od penziona do policijske postaje

Kot smo poročali v Delu sredi devetdesetih let, je na tem mestu po pripovedi domačinov prvo hišo, leseno z zidanim podstavkom, okoli prve svetovne vojne postavil rateški župnik Josip Lavtižar, čez nekaj let pa jo prodal. Leseni del so pozneje podrli in zgradili novo stavbo. Leta 1938 je bil to penzion s 15 sobami z balkonom. Zadnja lastnica pred vojno je bila Rusinja Olga Ploj.

Po vojni so hišo podržavili. Po pritožbi je Olga Ploj dobila stanovanje v prvem nadstropju, klet, pritličje in podstrešje pa so ostali občini. V občinskih prostorih sta bila v sedemdesetih letih urejena sedež policijske postaje ter pripor za lokalne prestopnike. Novi lastnik, ki mu je Olga Ploj podarila vso hišo, je prvo nadstropje prodal hotelskemu podjetju Gorenjka, po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji pa je vložil zahtevek »za vrnitev kleti, pritličja in zgornjega dela hiše«. Ko je premoženje dobil vrnjeno, ga je prodal kranjskogorski fotografinji Mojci Prestor in njeni hčeri Dušici Košir. Potem se z Gorenjko dolgo niso mogli dogovoriti, kaj storiti s propadajočo hišo.

»Stara vila ne samo da je bila v zelo slabem stanju, ob 2700 kvadratnih metrih zemljišča je imela le od 170 do 200 kvadratnih metrov, kar je bilo premalo, da bi glede na trende in pričakovanja današnjih gostov lahko uredili primerno velike apartmaje. Poleg tega ni imela podzemne garaže in kletnih prostorov, kjer smo uredili velnes in fitnes,« je pojasnil Štemberger.

Načrtovanje hiše je zaupal tržaškemu arhitektu Marcu Roddi, s katerim sta se spoznala pred štirimi desetletji, ko je Rodda imel salon v Trstu, med drugim mu je kot naročnik zaupal načrtovanje poslovnih prostorov Ilirike, pa tudi družinske nepremičnine. Rodda zadnjih več kot deset let živi v Izoli, biro ima v Kopru.

Čeprav so si apartmaji nekoliko različni, hiša deluje kot celota. FOTO: Miran Kambič

O tem, kakšna naj bo podoba Vile Pavlina in kaj naj nudi gostom, je imel naročnik že precej izdelan načrt. V Zermattu v Švici ga je navdušila podobna apartmajska stavba, ki je pred nekaj leti prejela nagrado za alpsko arhitekturo. »Želel sem si alpske podobe v lesu in kamnu,« je povedal in dodal, da so uporabili siv kamen luserna, ki ga je prepričal v Zermattu, v Sloveniji namreč ni prepoznal resne konkurence temu granitu, ki se uporablja v francoskih Treh dolinah, Švici in drugih tipično gorskih okoljih, njegovo pridobivanje in uporaba v gorskih gradnjah naj bi bila dokumentirana od sredine 17. stoletja.

Pri Vili Pavlina so ga uporabili tako na zunanjščini kot za oblogo notranjih stopnic, za del zunanjega tlakovanja in v velnesu. Sicer so uporabili slovenski macesnov les, pri opremi interiera pa hrastov les.

Po besedah arhitekta Marca Rodde so razmišljali, kaj je značilno za regijo, tu se namreč stikajo Slovenija, Italija in Avstrija. Alpske hiše so si po njegovih besedah podobne, poleg tega se Evropa vedno bolj združuje, meje padajo, ljudje radi potujejo.

Velik poudarek so dali tudi tekstilijam, ki so jih izbrali v Avstriji. FOTO: Miran Kambič

»Preden sem začel projekt, sem več kot en teden preživel tu, da sem fotografiral vse hiše, da bi razumel, kakšne poudarke imajo, nato sem nekako vse skušal zmešati in detajle, ki so premišljeni do zadnjega, od posebnih lesenih zaključkov do obdelave kovine ali figure na strehi, boste našli v tej regiji. Tudi v notranjosti so predstavljene živali, ki živijo v teh krajih. Tudi v Kitzbühelu, Salzburgu, Cortini d'Ampezzo sem iskal kakšne rešitve, mislim, da se zdaj tudi te, ki smo jih uporabili, zdijo, kot da so od nekdaj tu. Vsaj upam. Tudi s spomeniškim varstvom smo imeli zanimive diskusije,« je povedal.

Dodal je, da se je moral boriti za izvedbo marsičesa, a po njegovih besedah so zdaj tudi izvajalci ponosni in veseli, da so naredili tisto, česar sprva niso hoteli. Kot je bilo tudi od njih slišati na včerajšnjem uradnem odprtju, so ponosni in počaščeni, da so lahko sodelovali pri tem projektu.

Vse stvari so bile zelo premišljene, tudi pri takšnih detajlih, kot je protidrsna zaščita za sneg. »Tudi omare niso klasične, temveč so odprte, zagrnjene le z zaveso, tudi z misijo na to, da tisti, ki ostanejo v apartmaju le nekaj dni, ponavadi ne zlagajo stvari v omaro, ampak jih imajo kar v kovčkih ali torbah. Nič ni standardnega, ukvarjal sem se s tem, kako grobe naj bodo stene, kakšen naj bo vzorec kamna ..., karkoli vam ni všeč, lahko krivite mene,« je dejal v smehu in poudaril, da je njegov najljubši prostor kletni center dobrega počutja.

V centru dobrega počutja so poleg savn in bazena tudi vreče s senom, ki naj bi gostom prinesle tudi nekaj vonja teh krajev. FOTO: Miran Kambič

Tam so tudi vreče s senom, da bi gostje doživeli nekaj značilnih vonjev teh krajev, saj je po besedah sogovornika emocionalna izkušnja zelo pomembna. V fitnesu ni mogoče prezreti tapete gozda, tudi tu je najti les in keramiko, ki nadomešča kamen, materiali se ponavljajo v vseh prostorih. Zavese, dekorativne prevleke za postelje, sedežne garniture in fotelje, postelje ter blazine so naročili pri najbolj tradicionalnih in prestižnih podjetjih v bližnji Avstriji, poseben poudarek je dal oblikovanju svetlobe, ki je zanj eden od najpomembnejših detajlov. Mnoge luči so skrite v špranjah, za okvirji in podobno. »Bila je težka naloga, a na koncu je nastalo nekaj lepega, ki ima tudi svojo filozofijo, in sicer da ti arhitektura mora dati emocije,« je poudaril.

Zdaj na vrsti še zunanja ureditev

Nad vsem bedi štirimetrska figura Pavlina. Kot je dejala njena avtorica Dragica Čadež, je bil kar velik izziv ne samo izdelati tako velik kip, ampak tudi najti primerno hrastovo deblo, potem je bilo treba poiskati še primerno delovišče, ki so ji ga poleti omogočili pod kozolcem blizu Grosuplja. »Toda tudi vse drugo je bilo velik zalogaj, saj sem potrebovala tudi pomoč pri obračanju in žaganju.

Vila Pavlina, ki ima tudi svoj kip s podpisom akademske kiparke Dragice Čadež, je poimenovana po investitorjevi mami. FOTO: Saša Bojc

Posebno poglavje je bila preučitev, s čim les, ki bo izpostavljen različnim vremenskim razmeram, tudi mrzlim zimam, zaščititi. Na svoje mesto so ga zaradi velikosti morali postaviti z dvigalko. To je tako rekoč javna plastika, ki ima svoje zakonitosti, treba je bilo premisliti, kako jo umestiti zaradi ograje,« je povedala sogovornica, ki je z nastalim zelo zadovoljna.

Naslednji teden bodo začeli izvajati načrt zunanje ureditve s kaskadnimi vrtovi, kot si jo je zamislila Bernarda Strgar, kar naj bi objektu po Štembergerjevem videnju dalo dodatno mehkobo. O gostih težko sodi vnaprej, kdo se bo odločil za počitnikovanje v Vili Pavlina, a nekako pričakuje, da se bodo v poletnih in zimskih mesecih razlikovali.

Poleti bi nas lahko obiskali gostje iz Zahodne Evrope, v zimskem delu morda tudi domači, pa tudi Hrvatje in gostje iz drugih nekdanjih republik Jugoslavije, je povedal. Oblikovalec David Tavčar, ki je ustvaril celostno grafično podobo po analogiji z ležečim levom, ki zaznamuje borzno-posredniško hišo Ilirika, je za Vilo Pavlina ustvaril ležečega jelena. Z mislijo tudi na tuje goste je za poimenovanja apartmajev in parkirišč izbral prepoznavna imena, med drugim hribov brez šumnikov.