Resnična domovanja in tudi delovni prostori tu pa tam postanejo enkratne filmske kulise. O tem veliko ve scenografka in arhitektka Mateja Medvedič, ki je med drugim izbirala vile, hiše, pisarne in kavarne za serije Primeri inšpektorja Vrenka, Leninov park in Dolina rož. Izbrala je tudi Prelovškovo vilo s podpisom Jožeta Plečnika, ki je v zadnji seriji postala dom poslovneža Mitje Zupeta. »Včasih najdeš lokacijo, ki je natanko taka, kot jo iščeš. Če je treba, pa vse izpraznimo, na novo prebarvamo, spatiniramo in opremimo po potrebah,« pravi Medvedičeva.

Po besedah scenografke in arhitektke Mateje Medvedič (skrajno levo) so pri Dolini rož najdlje iskali trofejo modre tibetanske koze. Ko so izsledili nekoga s to redko trofejo, je ni bil pripravljen posoditi, v zadnjem trenutku pa jih je rešil nagačevalec, ki jo je izdelal posebej zanje. FOTO: Ksaver Sinkar

Za lik starega Zupeta so tako iskali dom, ki bi poudaril predvsem njegovo ekscentričnost in posebnost, prefinjeno zbirateljstvo, ne toliko bogastvo, notranji prostori in vrt Prelovškove vile na Zarnikovi 11 v Ljubljani s Plečnikovim podpisom pa so omogočali tudi, da so ustvarili skrivnostno in nekoliko temačno, težko atmosfero, pripoveduje sogovornica. Še posebej jih je prevzel cvetni vitraž, ki so ga uporabili tako v uvodni kot zaključni špici.

»Moram priznati, da smo v ta interier vstopili z velikim strahospoštovanjem. Plečnik se je ukvarjal predvsem z opremo dnevne sobe in vogalne knjižnice, ki sta res vrhunska ambienta. Uredil je tudi vrt z bajerjem. Mi smo v prostor vnesli še 'režijske' rekvizite, torej predmete, ki jih zahteva scenarij in jih uporabljajo igralci. Zupet naj bi bil strasten lovec, tako so prostor morale dobiti nagačene živali ter lovska puška,« je razkrila podrobnosti.

Spalnico, ki je bila prizorišče umora, so morali na novo urediti v enem od sosednjih prostorov, saj ga iz obstoječega nabora pohištva ni bilo mogoče ustvariti. Dodali so zavese, s katerimi so lahko uravnavali svetlobo, za katero pa je bilo potrebnih tudi veliko dodatnih luči za nočno snemanje. Za enega glavnih filmskih rekvizitov je štel kanarček v kletki, prav tako Zupetov težki električni invalidski voziček, ki jim je povzročil nemalo težav, da so ga sploh spravili po stopnicah v hišo. V Prelovškovi vili so preživeli pet snemalnih dni, več v interierju, preostanek pa na vrtu in pred hišo. Toda ekipa scenografije vedno vstopi v prostor nekaj dni pred preostalo snemalno ekipo. V tem času se z lokacijo tudi intimno spoznajo in tam ostanejo še kakšen dan več kot drugi.

Prelovškova vila s podpisom Jožeta Plečnika je v zadnji seriji postala dom poslovneža Zupeta. FOTO: Damjan Prelovšek

Velikokrat ne smejo posegati v prostor in morajo biti pazljivi do predmetov v njem, še zlasti pri bolj posebnih ambientih. »V Prelovškovi vili nismo smeli na novo zabijati žebljev v steno za trofeje, a smo se znašli tako, da smo naročili manjše in večje samostoječe nagačene živali ter jih razporedili po površinah. Za te, ki pa so morale biti obešene, smo odstranili s stene nekaj slik in jih obesili na tiste žeblje. Vedno se najde primerna rešitev tudi za takšne zahteve,« še dodaja. Pri Dolini rož so najdlje iskali trofejo modre tibetanske koze. Ko so izsledili nekoga s to redko trofejo, je ni bil pripravljen posoditi, nato jih je v zadnjem trenutku rešil nagačevalec, ki jo je izdelal posebej zanje.

V posojo le zaradi stroškov vzdrževanja

Medtem ko je filmska ekipa taborila tam, se je solastnik, umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek umaknil v eno do sosednjih sob, je povedal. Z bratrancem, arhitektom Andrejem Prelovškom vilo za snemanja posojata le zato, da jo lahko vzdržujeta, kar je po njegovih besedah neke vrste prostitucija, a drugače ne gre, je poudaril.

Prav za vilo je mojster oblikoval več kosov opreme, od lestencev do sedežnih garnitur v dnevni sobi, jedilnici in knjižnici. FOTO:  Damjan Prelovšek

»Če živite v spomeniku, vzdrževanje ni poceni, od države pa ne prejmemo nič. Hkrati se moramo pri vseh posegih držati strogih zahtev spomeniškega varstva, kar pomeni, da so vsi posegi dražji, saj jih morajo opraviti za to usposobljeni mojstri.« V hiši so med drugim snemali mladinsko uspešnico Poletje v školjki 2. To pa zato, je povedal Prelovšek, ker je čez cesto domoval Triglav film. Žalostno se mu zdi tudi, da se zanimanje za Plečnika zbudi, ko nekdo izda strip ali ko posnamejo televizijsko nadaljevanko.

»A v naši hiši vselej snemajo negativce in lopove, noben slovenski režiser si ne zna predstavljati, da bi v njej živel normalen in pošten človek. Človek, ki živi v takšnem stanovanju, živi z velikim občudovanjem mojstra, in lahko rečem, da je zelo lepo živeti v najlepšem stanovanju v državi,« je še dodal. Ob sklenjeni pogodbi, ki filmarjem nalaga, da morajo vse povrniti v prvotno stanje, ga ne skrbi, da bi kaj uničili. »So mi pa tokrat, denimo, uničili mizo, ko so snemali prizor s krvjo in ta rdeča svinjarija se je zažrla vse do politure,« je povedal sogovornik, ki živi v srednjem nadstropju. Pritličje in zgornje nadstropje pripadata bratrancu.

Vila, ki so jo obiskali že mnogi ugledni gostje iz tujine, med drugim češki predsednik Václav Havel, finski premier Paavo Lipponen, ameriški arhitekt Frank O. Gehry in ambasadorji različnih držav, medtem ko od domačih pomembnežev po Prelovškovih besedah ne pride nihče, je natančneje popisana v več strokovnih publikacijah. Tudi v Prelovškovi monografiji Jože Plečnik: arhitektura večnosti, marsikaj pa je o njem mogoče izvedeti v drobnejšem arhitekturnem vodniku Plečnikova Ljubljana (Hrausky, Koželj, Prelovšek) in Slavne vile na Slovenskem (uredil Prelovšek).

Najprej po lastnih načrtih

Prelovškov ded, inženir Matko Prelovšek je Plečnika poznal še iz študentskih dni na Dunaju in je z njim tesno sodeloval tudi službeno kot načelnik mestnega gradbenega urada. Plečnik je zanj poleg preureditve in opreme hišo z vrtom na Zarnikovi oblikoval dve grobnici ter zasnoval znameniti Peglezen na vogalu Poljanske in Kapiteljske ulice, ki pa ga je Prelovšek že tri leta po gradnji, leta 1937, prodal pokojninskemu zavodu.

Matko Prelovšek je z ženo Elso pl. Kubany že leta 1911 zgradil družinsko vilo po svojih načrtih, pri katerih se je zgledoval po predlogah v strokovnem časopisju. Ker so bile v tem delu mesta predvidene višje dvodružinske stavbe, soproga pa je hotela vilo le zase, je bilo treba povišati prostore v bivalni etaži, ki je zato dobila kar štirimetrske stropove. To je bilo v prid Plečniku, ki je vilo med letoma 1931 in 1933 vidno preuredil. Med drugim je zasnoval novo vhodno stopnišče, vežo, v dnevni sobi prebil steno proti jedilnici, oblikoval knjižnico in vrt.

Prav za vilo Prelovšek je oblikoval več kosov opreme, od lestencev do sedežnih garnitur v dnevni sobi, jedilnici in knjižnici, tudi svečnike, marsikateri kos je oblikoval kot sakralno obredno opremo. Ureditev vile Prelovšek je mogoče primerjati s prostori za predsednika Masaryka na praškem gradu. Podobno kot v Pragi je tudi tukaj uporabil veliko Semperjevih matamorfoz. Velik vrt je edini primer Plečnikove tovrstne ureditve v Sloveniji in je razdeljen na dva dela.

Pri njegovi ureditvi se je Plečnik med drugim oprl na izkušnje pri urejanju praških grajskih vrtov. Višji del je oblikovan geometrijsko s tlakovanimi in travnatimi potmi s starim Marijinim stebrom iz parka ob Šentjakobski cerkvi – na njem sta rimski kapitelj iz Dalmacije ter kipec Brezmadežne beuronskega umetnika Desiderija Lenza. Ob meji s sosednjo parcelo je postavil vrtno uto z vodnjakom. Spodnji del je urejen po angleških in japonskih vzorih, je bolj svobodno zasajen ter ima ribnik. Na vrtu je Plečnik poleg Marijinega stebra ohranil dva mestna vodnjaka. Matko Prelovšek se je zavedal edinstvenosti vile in jo je že po drugi svetovni vojni skupaj z vrtom spravil pod okrilje spomeniškega zakona in s tem preprečil večjo škodo, ki bi utegnila nastati z vselitvijo tujih družin in razdrobitvijo vrta.

Pri serijah Leninov park in Dolina rož so filmsko ekipo prepričali izjemni pogledi v 3. nadstropju nekdanje Delove stolpnice na velemestni del Ljubljane s hotelom Intercontinental in novonastajajočo stolpnico Zlatarne Celje v ozadju. FOTO: arhiv RTV Slovenija