Ko je leta 1599 morila kuga v Šentjanževem predmestju (del Ljubljane od frančiškanske cerkve do današnje Vidovdanske ceste), je dal mestni magistrat (mestna oblast) to predmestje zapreti. »Komaj izgotovljeno zagrajo so takoj podrli razsrjeni zaplankanci, katerih kolovodja je bil krčmar Miha Ostanek, ki jih je poprej napojil. Magistrat je njega in pet njegovih tovarišev kaznoval z zaporom in z globo deset rajnišev. Ko se je bližala leta 1713 kužna bolezen, je vicedom (namestnik deželnega kneza, op. p.) prepovedal vse veselice; po večernem bobnanju pa se ni smelo točiti pivo in vino, v gostilnah in kavarnah ni bilo dovoljeno ljudem zbirati se«, med drugim piše v knjigi Gostilne v Stari Ljubljani iz leta 1926. 



Družabno življenje je torej trpelo tudi nekoč, ko je razsajala kužna bolezen. Med drugim je magistrat prepovedal tudi posedanje po gostilnah, pivnicah in kleteh, zlasti ob nedeljah in praznikih. »Ob takih dneh naj se ne odpirajo pivnice pred 9. uro: zapirajo naj se zvečer ob 8. Za časa kuge je bilo prepovedano ljubljanskim krčmarjem točiti v okolici. Prepovedan je bil vinotoč v predmestjih, zlasti na Poljanah.«


 

Prepovedali odhode v okužene kraje

Čeprav so kugo v Ljubljani po Valvasorjevem pisanju omenjali že v 11. stoletju, je po besedah zgodovinarja dr. Davida Petelina največkrat – devetkrat – izbruhnila v 16. stoletju, torej v obdobju Primoža Trubarja in protestantizma, in je spremljala roparske turške vpade. Nekajkrat je bila tako huda, da se je del ljubljanskih prebivalcev umaknil v zasilne koče na Rožnik, deželni stanovi pa so zasedali celo v Kamniku in Kranju. Ob takih izbruhih je pomrlo nekaj sto prebivalcev od okoli pet tisoč, kolikor jih je tedaj živelo v Ljubljani.

»Že prvi infekcijski red za Ljubljano leta 1625 je prepovedoval svinje v stanovanjskih prostorih. Posebna pozornost je bila posvečena trgovanju z organskimi predmeti, kot so meso, sadje in kožuhovina, odvažanju človeških in živalskih odpadkov, čiščenju javnih površin, prekuhavanju stanovanj in umivanju predmetov. Za izolacijo bolnih so nastajali leprozoriji in lazareti ter je veljala karantena,« je Petelin povzel nekaj zanimivosti.



Po njegovih besedah je mestna in deželna oziroma državna oblast v času nevarnosti epidemij iz dežele in mesta izganjala Rome in potepuhe, prepovedani so bili sejmi in zbiranje ljudi na večjih cerkvenih shodih, omejili so delovanje gostišč in kopališč, trupla pa so pokopavali zunaj mestnih zidov. Prepovedali so tudi odhode v okužene kraje, postavljali so cestne zapore, prekinili trgovino na daljavo in izdajali zdravstvena potrdila.



Podobni ukrepi so veljali skozi 17. in 18. stoletje, v 19. stoletju je prišlo še cepljenje proti črnim kozam. V začetku 20. stoletja, ob hudem drugem valu španske gripe konec novembra 1918, pa je policijsko ravnateljstvo v Ljubljani sprejelo tudi nekakšno policijsko uro. A je bila mnogo milejša kot med sedanjo epidemijo covida-19. Zaukazali so zaprtje vseh ljubljanskih gostiln in restavracij najpozneje ob 21. uri, kdor se tega ni držal, je bil kaznovan z visoko globo.

Iz hudih časov, ko je smrt neusmiljeno kosila, so se ohranila kužna znamenja in cerkve. Petelin izpostavlja, da naj bi se po ljubljanski urbani legendi širjenje ene od kužnih epidemij v 17. stoletju ustavilo v krakovski hiši, ki ima še danes kamnitega žalujočega angela, ki sedi na mrtvaški glavi, v rokah pa ima peščeno uro. V spomin na draveljski izbruh leta 1644, ki je v dveh tednih pogubil skoraj polovico od 250 takratnih prebivalcev, pa so v Dravljah postavili cerkev sv. Roka, srednjeveškega zavetnika pred kugo.

Kot navaja spletna stran tamkajšnje župnije, je kuga v Dravljah prvič divjala leta 1350, nato leta 1510. Ob naslednji, najhujši tod, je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske zapisal: »Ko je bila leta 1644 v tej vasi kuga, je v 14 dneh nad sto ljudi padlo v grob. Ljubljanski gospodje in draveljska soseska so se zaobljubili, da bodo sezidali cerkev sv. Roku. Kuga je takoj prenehala, da niti en človek za to boleznijo ni umrl.«
 

Za povrhu potresi, poplave, roji kobilic

Po slovenskih deželah se je kuga pojavljala med 14. in 18. stoletjem, samo v 17. stoletju je bilo popisanih skoraj 80 izbruhov, tako da ni bilo mesta, trga, vasi, gradu ali samotne koče, kjer za sabo ne bi pustila mrličev, pravi sogovornik. Zaradi slabe higiene je izbruhnila v bolj naseljenih urbanih središčih, še posebno pa ob vojaških spopadih in premikih vojska, pogosto so jo spremljale še druge naravne nesreče, od poplav, potresov, suš in celo napadov rojev kobilic.



»Kot drugje pa so tudi na Slovenskem verjeli, da je meglen in vlažen zrak zaradi močvar strupen in da nevarno spreminja človeške sokove v telesu ter 'napravi ljudi sprejemljive za zlobne in strupene zarodke'. Skozi celoten srednji in deloma tudi novi vek so za prenos bolezni krivili miazme oziroma izparine gnilih organskih snovi in ljudi, ki okrog sebe ustvarjajo kužni oblak. Tedanja medicina je zdravje pripisovala uravnovešenemu razmerju štirih človeških tekočin: krvi, sluzi ter črnega in rumenega žolča, na katere so močno vplivale postavitve sonca, lune, planetov in zvezd,« našteva Petelin.



Epidemije nalezljivih bolezni pa so vplivale na potek zgodovine, odnesle so marsikaterega vladarja in uničevale imperije. Nekateri celo domnevajo, da bi upadu prebivalstva zaradi bolezni lahko pripisali tako imenovano malo ledeno dobo, nenavadno hladno obdobje od 14. do zgodnjega 20. stoletja. Na podeželju so pomrle celotne vasi, v mestih trgovci niso več nabavljali blaga, ni bilo prodaje ne poljskih pridelkov ne živine in zavladali so črna borza in špekulacije. Pojavila sta se brezposelnost in lakota, največji dobičkarji pa so bili zdravniki, lekarnarji, stražniki, gostilničarji in mizarji, ki so izdelovali krste. A kljub vsemu je imela kuga tudi pozitivne gospodarske posledice, poudarja sogovornik.

»Nastale so večje zaokrožene kmetijske površine pod eno kmetijo, trgovci in obrtniki pa so imeli zaradi manjše konkurence lažji dostop do domačega in tujega trga. Črna smrt je spodbudila novo miselnost, vračanje k človeku in močno vplivala na umetnost. Iz špitalov in lazaretov so v 18. stoletju nastajale prve bolnišnice, higienizacija javnega prostora je prinesla čiščenje javnih površin, vpeljavo sodobne mestne komunalne infrastrukture, od kanalizacijskih cevi in angleških stranišč do vodovoda in odvoza smeti. Bolezni so vplivale tudi na pravila obnašanja oziroma bonton, osebno higieno, preživljanje prostega časa na zraku in na pojav zdraviliškega turizma,« je naštel.


 

Nevidne podmornice, ki v zrak trosijo bacile

Zanimivo je, da tudi teorije zarot niso nič novega. Če so za aktualno epidemijo krivi vse od Kitajske do Billa Gatesa in omrežja 5G, so za špansko gripo pred stoletjem krivili nevidne nemške podmornice ob ameriški in evropski obali, ki naj bi v zrak trosile bacile, nemško farmacevtsko družbo Bayer, da naj bi v svoje tablete vstavljala smrtonosni virus, sodobna zdravila in cepiva pa da naj bi vsebovala toksične kemikalije, zasnovane za vojaško uporabo, ki so prešle v neregulirano uporabo v javnem sektorju. Za strašansko smrtnost prebivalstva je bila kriva tudi tedaj nova tehnologija – radijski valovi, pripoveduje David Petelin.

Še dlje v preteklosti so verjeli, da za katastrofami, tudi epidemijami, stojijo astrološki pojavi, zemeljski plini, hudičevo delo ali pa celo škodoželjni posamezniki: berači, Cigani, Turki ali Židje. Eno najstarejših in najučinkovitejših orodij proti nalezljivim boleznim pa še danes ostaja preprečevanje in omejevanje medčloveških stikov oziroma karantena. Prvi na svetu so jo uvedli v Dubrovniku leta 1377, ko so ugotovili, da prihajajo z ladjami v pristanišče ljudje, okuženi s kugo. Zato jih 40 dni niso pustili na obalo.