Popolna klasika, popularni šampion in nenavadnosti iz teme

V hladno prodajalno pod starodavnimi oboki je vstopil slok, športen gospod. Vsi so ga takoj prepoznali. To je pa res hecno: prav v trenutku, ko sem izvlekla zvežčič, da začnem zapisovati podatke o največji in najstarejši peničarski kleti v Sloveniji, Radgonskih goricah, je povsem po naključju prišel kupit magnuma za prijatelja Lojze Filipič, njihov upokojeni dolgoletni enolog, vinski in šampanjski vitez in človek, zaradi katerega smo dokončno za svojega vzeli izraz penina.



Vinarji z vseh koncev Slovenije poročajo, da v zadnjih tednih beležijo rekordne prodaje vina, in panogo preveva, čeprav mogoče samo začasni, zagon. Še posebej tiste, ki so pred dnevi dobili še (dobre) rezultate letošnjega ocenjevanja ugledne revije Decanter. Med dobitniki platinastih medalj (nad njimi je samo priznanje best in show) je tudi zlata radgonska penina rose extra dry letnik 2017, s 97 od stotih možnih točk.

Ocenjevalec jo je opisal kot zanimivo kombinacijo kompleksnosti in teksture s subtilnim bogastvom ostanka sladkorja. Pa plemenit okus, svilnat, nežen, omenja. Prijetnega pookusa, zaključi. Dovolimo pa si še neenološki opis: preprosto pravilen občutek pušča, osvežilno in hkrati umirjeno, ne pa tudi medlo ugodje. Prav tako, zaradi katerega se zdi, da poleti še raje kot sicer posegamo po tej pijači, že kar nekaj časa ne več zgolj eni od točk dnevnega redna na silvestrovo ali ob rojstnem dnevu.
 

Izpod slapa v temo

Mogoče je k temu ugodju vsaj tokrat prispeval tudi ambient: kozarec, ponujen v predstavo, kaj zna modri pinot v rokah glavne enologije Radgonskih goric Klavdije Topolovec Špur, je bil postrežen strašansko »ambientalno«. Zvočna kulisa je bil majhen slap, ki izvira 13 metrov globoko v nedrih grajskega hriba, v katerem so danes nekatere od kleti Radgonskih goric, in se kot najmanjši pritok – ljubkovalno mu rečejo Peninček – skozi klet steka v Muro. Vsenaokrog pa so naložene arhivske steklenice, najstarejše iz leta 1979, ki so zbrane v dveh kleteh, povezanih z ozkim prehodom. Ena je imenovana Pod rimskim kolesom, v čast tistim, ki so trto zares zanesli v te kraje, druga Pod slapom.



Obiskovalci Radgonskih goric lahko pridejo še v tretjo, ki se ji reče Pod skalo. Ta pa je prizorišče povsem nasprotnega dejanja: medtem ko sta prvi dve kleti zvočni in vizualni, je tretja med drugim namenjena unikatni pokušini, povezani z enako unikatno penino. Oktobra lani so predstavili izdelek Untouched by Light, penino, ki nastane v temi. Pomeni: delavci v vinogradu so celo grozdje, chardonnay, obirali s specialnimi očali za nočno gledanje, vinifikacija in zorenje sta potekala brez prisotnosti svetlobe, penina je v temni steklenici in črni vrečki – in degustacije so najbolj prepričljive v popolni temi, z aktiviranima čutoma le za vonj in okus.

Te nenavadna penina ima znanstveno osnovo: izpostavljenost svetlobi spremeni biokemijsko strukturo penine – navadni ljudje bi sicer temu rekli postanost, vendar je enološko to vprašanje bolj zapleteno, dasiravno za navadnega pivca ne zelo izrazito.
Je pa izrazito prepričljivo kot zgodba in kot nekaj, kar izdelek izvzame izmed tisočev podobnih. Za to penino Radgonske gorice dobivajo marketinške in oblikovalske nagrade: red dot, art directors club new york – best of discipline, brand impact award in grand prix idejeX in pred kratkim še bronastega leva v Cannesu, za agencijo Bruketa&Žinić&Grey.


 

Bleiweisove novice

Stojim torej v hladnem preddverju Doma penin na Jurkovičevi ulici, najstarejši v Gornji Radgoni, z beležko v roki, in razmišljam o nenavadnih, progesivnih, mladih in nekonzervativnih idejah – med drugim v piksno polnijo špricarje –, ko se zagledam v človeka, ki je od leta 1973 naprej soustvarjal legendarna vina te kleti.

V mentalni zemljevid Slovencev je neizpodbitno zasidrana z zlato (za boljše priložnosti) in zelo dostopno srebrno radgonsko penino. Tako znani so po slednjih, da pogosto niti ne vemo, da sta njihova velika poslovna stebra tudi znameniti janževec in traminec s prepoznavno črno etiketo. In ker z Lojzetom Filipičem stojiva ob zidu, ki je okrašen prav z zgodovinskimi etiketami, pa tudi nekaj raritet, steklenic, je tam, ga prosim: »Pokažite tisto, ki ima za vas največjo zgodbo.« Tradicija namreč mora biti del naracije, kadar korenine podjetja, kot je to primer Radgonskih goric, segajo točno v sredino 19. stoletja.



Takoj najde in pokaže etiketo, ki je bila v obtoku med letoma 1977 in 1979: zlata radgonska penina je napisano. Prva, na kateri se je pojavil izraz penina – posledica dolgoletnih lingvističnih zadreg, s katerimi so se soočali. Namreč: nekdaj so imela vina iz te kleti precej veličastna francoska imena, kot so duc de slovenie, carte blanche, clothar bouvier, cuvée réservee ...

To zadnje je Lojze Filipič opremil z anekdoto, da so iz uglednega opatijskega hotela poskušali naročiti »kurve rezervirane«. Skratka, ne samo, da so bila to sedemdeseta, ko se ljudje na splošno niso kopali v dragih vinih in je bila v panogi precejšnja kriza, meni – še izgovoriti njihovih imen niso znali. Seveda pa so tudi Francozi začeli dosledno pritiskati za uveljavitev poimenovanja, ki ga izvajamo še danes: šampanjec prihaja samo iz Šampanje in je pripravljen po klasični metodi.



Filipiču, ki je tedaj delal še v komerciali kleti, pravzaprav kombinatu, je na misel prišel članek iz leta 1853, ki je izšel v Bleiweisovih Novicah in opeva zgodbo, ki jo danes pojmujemo kot začetek radgonske tradicije: štajersko penino Kleinošekovo. Da, penino, ki je lepa, milozveneča slovenska beseda in so jo po nekaj oklevanja začele uporabljati tudi druge večje kleti, najprej v Vipavi, se spominja. Danes je to izraz za slovenska vrhunska in kakovostna peneča vina z geografskim poreklom.

Mimogrede: že na začetku kariere v tej kleti se sogovornik, ki je glavni enolog postal leta 1979, spominja še enega jezikovnega problema: inšpektor je prepovedal uporabo imena Janžev Vrh, tedaj velike uspešnice, češ da ta ni dovolj velik, da bi lahko zraslo toliko renskega rizlinga, kot ga napolnijo – in so ga spremenili v janževec, nekoliko kasneje pa dodali še znani dodatek o tem, kako je razvajen od sonca. In to ni bilo nepomembno vprašanje: tako kot danes, ko ga napolnijo približno 1,8 milijona litrov na leto, je bil razširjen že nekdaj.
 

Naslednji korak: vinski turizem

Na zidu ob etiketah so tudi steklenice, precej načete od zoba časa, ki so se našle pri raznih zbiralcih. Nobena se sicer ni ohranila iz najzgodnejših začetkov, iz srede 19. stoletja, ko je Radgončanu Antonu Kleinošeku uspelo, po izobraževanju v Šampanji, iz slovenskega vina po dveh letih poskusov pripraviti nekaj, kar mnogi niso znali razločiti od izvornih francoskih šampanjcev. Tega vina so že leta 1852, o čemer so kasneje poročale Bleiweisove Novice, prodali 12.000 steklenic.

Družina se sicer ni držala posla, preusmerili so se celo v diametralno nasprotje, kis, kroži pa tudi zgodba, da je bil zaton njihove zgodbe prej povezan s kvartopirstvom. Klet, ki je bila zgodovinska osnova današnjih Radgonskih goric, je prešla v last švicarske družine Bouvier, od njih pa, tako kot leta 1945 še marsikaj, v splošno javno last, imenovano nacionalizacija. Danes so lastnik podjetje Celjske mesnine.



Kaj je naslednji korak kleti, ki hkrati dela tako popolno klasiko, kot je zlata radgonska penina, popularnega šampiona, kot je srebrna, in nenavadnosti, kot je vino teme? Turizem. Radi bi prenovili in v hotele in spaje predelali čim več hiš na Jurkovičevi ulici, kjer je že večina njihovih objektov, pravi direktor Borut Cvetkovič.

Ta ogled kleti se je pravzaprav začel na električnem kolesu, med nekaterimi od vinogradov chardonnaya, penine, laškega rizlinga – okrog 500 hektarjev jih imajo. In ker je bil najbolj vroč dan v tednu: s špricarjem v piksni. Tako je. Novi časi.