Podstrešno stanovanje, ki se spogleduje z Wagnerjem, Horto, nostalgično zeleno

»Mansardno stanovanje, ki ga je kupil naš naročnik, je bilo pred dvajsetimi leti že urejeno kot kakovostno podstrešno stanovanje, a ga je želel kljub temu preurediti. Po novem naj bi dajalo vtis sodobnega in zračnega lofta v obliki velike povezane bivanjske celote,« začne arhitekt Peter Gabrijelčič zgodbo o razkošno velikem dupleksu pod streho meščanske hiše, zgrajene na prelomu stoletja. Stanovanje ima po intervenciji njegovega biroja Arhitektura povsem drugačno podobo.

Stanovanje, v celoti veliko skoraj 400 kvadratnih metrov, je v imenitni secesijski hiši. Mansardo, ki je zaradi zelo strme strehe skorajda običajno nadstropje – nima ne velikih poševnih stropov ne nizkega kolenčnega zidu kot običajne podstrehe –, so v dupleks spremenili že leta 2004.

Naročnik si je želel odprto loft stanovanje, zato so predelne stene v spodnjem delu porušili in pridobili velik in enoten prostor, v katerega so vstavili servisno jedro s stopniščem v zgornji del. FOTO: Miran Kambič

V večji meri je bil izkoriščen spodnji del, zgornji manj tudi zaradi razmeroma nizke stojne višine (malo več kot dva metra), in je bilo klasično zasnovano, razdeljeno s predelnimi stenami v veliko manjših prostorov. »Ker pa si je želel naročnik odprt loft, smo predelne stene v spodnjem osrednjem delu mansarde deloma odstranili in tako pridobili velik in enoten prostor, v katerega smo vstavili servisno jedro s stopniščem, ki vodi v zgornji del stanovanja. Okoli tega jedra, ki je nekakšen otok v velikem prostoru in loči osrednji bivalni prostor, dostopen tudi gostom, od intimnejšega, družinskega dela, je mogoče krožno prehajati po celotni površini,« razlaga sogovornik.

V spodnjem delu so tudi spalnica in otroške sobe s sanitarijami, v nadstropje sta umeščeni soba za goste s kopalnico in knjižnica. Veččlanska družina je tako pridobila velik, svoboden prostor z bolj intimnimi točkami, kot sta spalnica in kopalnica, vse preostalo pa je odprto, zračno, pretočno, vseprisotno.

Razkrita konstrukcija kot likovni element

Z razkritjem stropa med etažama je pridobil dupleks želeno voluminoznost in omogočil družinskim članom igro s prepletanjem pogledov, med tistimi, ki so spodaj, in onimi, ki so zgoraj. Sogovornik to poudarja kot zelo pomembno odločitev. Jekleno ogrodje vnaša v sodoben, odprt prostor grobo inženirsko strukturo, ki učinkuje kot opazen likovni kontrast, kot nostalgičen poudarek v sicer oblikovno izčiščenem prostoru. 

Razkrita konstrukcija je postala likovni element. FOTO: Miran Kambič

Kot je spomnil Peter Gabrijelčič, je še pred desetletjem vladala doktrina, da je treba konstrukcijske elemente v stanovanju skriti, danes pa jih imamo za dobrodošlo priložnost za likovno popestritev prostora. »Smo se pa tega, kaj skriva medetaža, lotili skorajda kot arheološkega raziskovanja terena. Tako smo odkrili elemente, ki so se tudi z arhitekturnega oziroma oblikovalskega vidika izkazali za zanimive,« še doda.

Zakaj so jim določili zeleno barvo? »Zaradi nostalgije. Če pogledamo v čase, ko je hiša nastala, torej v čas zatona avstro-ogrske monarhije, in če se ozremo k arhitekturi Otta Wagnerja, takratnim postajam dunajske mestne železnice in njihovim konstrukcijam, ali k veleblagovnicam Victorja Horte, so bili vsi kovinski deli, zlasti nadstreški, zelene barve. Tako kot je bil, denimo, tudi tisti pri ljubljanski Urbančevi hiši oziroma današnji Galeriji Emporium. S tem smo poskušali poudariti nostalgično preteklost, ki se prepleta s sodobnostjo in negotovo prihodnostjo, kar daje prostoru plastovito časovno dimenzijo,« vidi potezo sogovornik.

Oprema je minimalistična, saj je prostor že sam po sebi zelo izpoveden in govori s svojimi volumni. Poleg razkrite konstrukcije je v njem malo dodanih elementov interiera, ki bi sooblikovali njegovo identiteto. Morda le kakšna manjša kiparska plastika ali posebno oblikovana komoda ... Po Gabrijelčičevem mnenju ni potrebnih veliko takšnih elementov, da bi poudarili atmosfero prostora.

Z razkritjem konstrukcije je dupleks pridobil voluminoznost in omogočil igro prepletanja pogledov – med družinskimi člani, ki so spodaj, in tistimi, ki so zgoraj. FOTO: Miran Kambič

Prostorski potenciali mansard

Kakšni prostorski potenciali pa se skrivajo v mansardah in katere so morebitne najpogostejše napake? »Največji potencial mansard je ureditev velikega odprtega prostora in zanimivo je, da si tam najpogosteje zamišljajo življenje študentje oziroma ljudje svobodnejših poklicev. Rekel pa bi, da je mansarda primerna za nekoga, ki si želi odprtost in ima ali dovolj denarja, da si to lahko privošči, ali pa ima to željo, nima pa sredstev za dokončno ureditev celotnega stanovanja. 

Predvsem mladi začnejo živeti sprva v velikem enotnem prostoru, ki ga zaradi širitve družine počasi zamejujejo. Vsekakor pa podstrešni prostori niso primerni za preureditev v majhna klasična stanovanja z minimalnim bivalnim standardom. Mali prostori pod poševno streho pogosto ne zadovoljujejo niti minimalnih standardov, zato niso rešitev za reševanje stisk socialno ogroženih prebivalcev,« opominja arhitekt, tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Mansarda je zaradi zelo strme strehe skorajda običajno nadstropje – nima zelo poševnih sten ne kolenčnega zidu kot običajne podstrehe. FOTO: Miran Kambič

Spominja se časov svojega študija, ko so kot študentje profesorja Edvarda Ravnikarja oziroma njegove Sobe 25 na ljubljanski šoli začeli akcijo urejevanja mansard oziroma raziskovanje potencialov za nizkocenovna stanovanja v Ljubljani. Ugotovili so, da se skriva v slovenskem glavnem mestu ogromen stanovanjski potencial v neizkoriščenih podstrešnih prostorih. 

Takrat so si tako kot marsikateri arhitekt, kipar, slikar tudi sami uredili stanovanja v okviru te akcije. To jim je namreč v 70. in 80. letih omogočila država, z Jazbinškovim zakonom pa so pozneje postali tudi njihovi polnopravni lastniki, še razkriva Gabrijelčič.

V tistem času je bilo modno, da so podstrešna stanovanja uredili v kontrastu med belimi stenami in temno pobarvanimi poševnimi stropi iz smrekovega opaža. Temna so bila tudi tla, pogosto iz temnega klinkerja iz Ljubečne. To je bil, po njegovih besedah, zelo prizemljen in vseprisoten prostor. Sledil je povsem nasproten trend – popolna belina, v belo so barvali tudi lesene elemente, zaradi česar so mansarde zaživele kot skorajda nematerialen, abstrakten prostor, v katerem pa je človek oziroma njegovo bivanje lahko bolj zadihalo. 

»Če je prostor nasičen z barvami, elementi, kakor so bile, denimo, viktorijanske hiše, človek kar nekako izgine, saj ga prostor preglasi s svojo gostorečnostjo. Benediktinski red, denimo, je zapovedoval popolnoma bele samostanske prostore, tudi brez odvečne opreme in vsega nepotrebnega, saj se človek tako lahko posveti drugim mislim, v njihovem primeru Bogu, danes pa medsebojnim človeškim odnosom. V praznem prostoru stopi v ospredje človek,« navaja primere.

Napake večajo izpovednost prostora

Če smo še nedolgo nazaj skušali na podstrehah zakriti vse napake v konstrukcijah, vse predelave, želimo danes odkriti zanimive sledi časa, zapisane v objektu, pravi Gabrijelčič. Prisotna je težnja, da arhitekti skorajda arheološko raziskujejo, kaj vse prostor skriva v svoji muskulaturi, v svojih stenah, tleh in stropih. Morda slikovit opečnat zid ali zanimivo oblikovane stropnike, pozabljeno kovinsko konstrukcijo. 

Servisno jedro s stopniščem loči bolj javen in intimnejši del stanovanja. FOTO: Miran Kambič

Ko razkriješ in izpostaviš nekoč zazidana vrata ali okno, pokažeš zgodovino prostora. Ta postane zgovornejši in bolj izpoveden ter kot tak ne potrebuje dodatnih likovnih intervencij, saj je z razkrito materialno zgodovino artefakt že sam po sebi. »Doziranje tega, kaj pokažeš, v kolikšni meri in kako, torej skladnost materialnega, barvnega in volumenskega, simbolnega, funkcionalnega, likovnega, je naloga arhitekta. Od njega je odvisno, ali bo prostor oziroma objekt zaživel, zazvenel kot arhitektura ali pa bo ostal le preprosto zgradba oziroma gola inženirska konstrukcija,« je strnil razmišljanje sogovornik.

Stanovanje dupleks v secesijski hiši v Ljubljani

Naročnik: zasebni

Izvedba: 2020–2024

Kvadratura: 380 m²

Avtorji: Peter, Boštjan in Aleš Gabrijelčič (biro Arhitektura)

Izvajalci: Osm, d. o. o.