Filmsko podzemlje sredi Ljubljane

Nekdaj najbolj prometnemu križišču v Ljubljani, med gostilno Figovec in kavarno Evropa, kjer so v poletnih mesecih po pripovedovanju arhitekta Petra Gabrijelčiča mestni frajerji v napol odpeti srajci morali mimo vsaj enkrat na dan, se vnovič obeta veliki comeback – kot srečevališče s petimi kinodvoranami. Filmu pa vrnitev v čas, ko so ga dojemali predvsem kot umetnost. To bo skušala poustvariti arhitekturna zasnova sedmih avtorjev iz birojev Arhitektura in Skupaj arhitekti, ki so našli ustrezen odgovor za več generacij.



»Šele danes, po vsem, kar smo doživeli zaradi epidemije, po vseh filmih, ki smo si jih ogledali na domači televiziji in računalniku, občutimo, kakšen privilegij je, da se lahko družimo, da gremo lahko v mesto, v družbo, da si lahko film ogledamo na velikem platnu in med živimi ljudmi. Novi minipleks mestnega kina smo si zamislili kot živahno točko, kot točko srečevanja in kulture. Ker je zamišljen kot art kino, bomo v njem skušali poustvariti tudi nekaj nekdanje žlahtnosti te umetnosti, nekaj tistega kinotečnega ozračja, nekaj temačnosti in zatohlosti, ob katerem se obiskovalec kar malce naježi, nekaj tistega vznemirjenja, ki človeka odpelje drugam, ga odčara resničnega sveta, nekaj tiste čarobne mistike, ki jo premoreta ta medij in ta umetnost,« je povzel eno od vodilnih misli avtorske ekipe Peter Gabrijelčič, ki je kot mlad arhitekt, pri 27 letih, sodeloval že pri prenovi Kinoteke v stavbi nekdanje Delavske zbornice na Miklošičevi cesti.


 

Podhodi niso nikjer priljubljeni

Pri snovanju minipleksa in s tem družabnega obujanja območja podhoda Ajdovščina, o katerem se govori že nekaj let, jih je vodil predvsem širši zgodovinski in mestni kontekst. Podhod se je usidral sredi 70. let v mestno tkivo med Figovcem in Evropo s slavnim nadstreškom Saše Mächtiga prav zato, ker je bilo to najbolj prometno križišče v Ljubljani. Pešcem je zagotavljal varno prečkanje nekoč zelo prometne Slovenske ceste, v njem so bile trgovine in servisne dejavnosti.

»To je bilo tudi središče ljubljanskega mestnega življenja, kdor je hotel biti in, je moral enkrat na dan tod mimo. Pred tem je Ljubljana živela na Cankarjevi promenadi, za tem pa je prišel v modo Šumi v nekdanji tovarni bombonov, ki je živel podobno kot prej vrt kavarne Evropa. Nekaj dogajanja je tedaj prevzel še bar Platana, nato pa se je ljubljansko družabno življenje preselilo v staro mestno jedro, na Gornji trg k Florijanovi cerkvi, ta predel je zaživel kot kakšna latinska četrt.

Z oživitvijo in ureditvijo nabrežja Ljubljanice se je dogajanje preselilo ob reko, dotlej povsem pozabljen in degradiran prostor, zdaj se zdi, da Ljubljana živi na več koncih, ljudje ob kavi in pijači posedajo na različnih krajih. Tudi z mestnim minipleksom bo postala Ajdovščina tisto, kar je že bila: živahno srečevališče, le da bo veliko bolj mirna kot nekoč, saj je odrešena gostega prometa. Kar pa je bil tudi razlog za propad tega podhoda,« je povzel sogovornik in poudaril, da podhodi niti v drugih mestih niso priljubljeni. To je pač podzemlje.
 

Odprtje proti svetlemu paviljonu in nebu

Idejni rešitvi avtorske skupine (Tomaž Ebenšpanger, Peter, Boštjan in Aleš Gabrijelčič, absolventa arhitekture Anja Mencinger in Nik Solina ter študent Lovre Mohorič) je žirija soglasno dodelila prvo nagrado, piše v pojasnilu rezultatov natečaja, sogovornik pa k temu dodaja, da je njihov arhitekturni odgovor skušal povzeti predvsem razmišljanja in želje pripadnikov različnih generacij. V ekipi je bilo med najmlajšim in najstarejšim članom kar 52-letna starostna razlika, vsak pa je prispeval svoj del odgovora, kaj kot uporabnik pričakuje od tega novega mestnega prostora.

Ključna arhitekturna odločitev je bila zanikanje podhoda, ki ni nikoli privlačil obiskovalcev. Dvorane so postavili prečno na podhod in s tem pridobili veliko vhodno avlo, ki bo bazilikatno osvetljena oziroma bo skupaj s steklenim paviljonom nad sabo postala funkcionalno in pojmovno en sam svetel, dvoetažni volumen. V večnamenski avli je prostor za morebitne dogodke, razstave, knjižnico ali kaj podobnega, kompleks pa bo premogel pet dvoran. Največji bosta imeli okoli 160 in 120 sedežev, preostale tri pa po 70.



Za preureditev mestnega kina so predvidene tri četrtine nekdanjega podhoda s stopniščem pri Figovcu. Stopnišče na drugi strani ceste bi lahko namenili posedanju, od tam bi bilo mogoče gledati projekcijo v podtalju, tu bi bila lahko požarni izhod ter vstop za invalide s steklenim dvigalom. Kazalo pa bi prezentirati tudi emonske ostaline.

Največji konstrukcijski izziv je razmeroma velik polkrožni izrez tal steklenega paviljona, ki pa bo največ prispeval k občutku prostornosti v novi spodnji avli. Stekleni paviljon s teraso bo nekako spominjal na okrogli paviljon, »Jurčka« arhitekta Marka Šlajmerja na Gospodarskem razstavišču, le da bo povsem transparenten. Tako se bo lepo usidral v ta kare, premogel bo vrt, ki se bo povezal s teraso Figovca, morda bo bolj zaživela tudi kavarna Evropa.

Avtorji poudarjajo, da je morebitni uspeh novega mestnega prizorišča najbolj odvisen od programa in predvsem tistega, ki ga bo vodil. Kot zgleden primer navajajo Kino Šiška.

O morebitni razširjeni kulturni ponudbi Ljubljane, ki jo bo dobila predvsem s preureditvijo Cukrarne, pa sogovornik odgovarja s primerom dela Kozjanskega, ki ga je revitaliziral pred leti. Tam so se v znanih gostilnah bali, da jih bo večanje konkurence pokopalo, v resnici pa je prav dopolnitev ponudbe z novimi spodbudila razvoj in še večji obisk. Podobno je, je dodal Gabrijelčič, s predelom Dunaja, Grinzingom, kjer je prav množica restavracij ustvarila novo turistično točko, kamor goste vozijo z avtobusi, ali pa z življenjem ob Ljubljanici.
 

Središče za vse generacije

Že v strategiji razvoja kulture v ljubljanski občini med letoma 2013 in 2015 so predvideli gradnjo minipleksa mestnega kina v središču mesta, da bi povečati število projekcij, število predvajanih filmov in število filmskih gledalcev. Kot navajajo, obiskanost programov v Kinodvoru kaže, da je novo, večje in sodobnejše filmsko prizorišče v mestu potrebno, v njem pa bi lahko zaživel koncept mestnega kina kot ustvarjalnega kulturnega središča za vse generacije, s poudarkom na pridobivanju zlasti mladega občinstva.



S to novo pridobitvijo se Kinodvor namerava še naprej razvijati kot osrednji mestni kino s kakovostno in raznovrstno filmsko ponudbo ter programom za otroke in mlade, kot filmsko središče s filmskovzgojnimi in izobraževalnimi programi za vse generacije ter živo festivalsko in družabno srečevališče. Arhitekti si novo pridobitev predstavljajo tudi kot priložnost za manjše kongrese, tečaje, razstave in podobne dogodke, predvsem pa opominjajo na pomembnost mešanja publik, ki se drugače nikoli ne bi srečale. Pred leti so na Cestarske dneve arhitekture povabili glasbenike, ki običajno nastopajo na Metelkovi. Okoli tisoč petsto uglednih inženirjev s soprogami niti najmanj ni pričakovalo česa takega.

Velika dvorana hotela Emona je bila vznemirjena. Po začetni osuplosti in zgražanju nad drugačnostjo so se prepustili dogajanju in vse do konca kongresa govorili le o tem dogodku. Tudi danes se zdi, da so publike preveč ločene, za urbano pestrost pa je potrebno prav to, menijo avtorji. Medtem ko bodo dela začeli predvidoma prihodnje leto in jih končali do leta 2023, pa arhitekti, ki so svoje zamisli prikazali v enostavni arhitekturni risbi, že slutijo, kako bi lahko učinkovala notranjost. Zamislili so si ambient v slogu 30. let, iz časov črno-bele filmske umetnosti, ki ga bodo skušali poustvariti v črnem teracu, žlahtnih tkaninah, kot je žamet. Opisujejo ga kot nekakšno žlahtno nostalgijo; da bo človek, ko bo vstopil v prostor, dobil mravljince, kakor deluje nanj tudi dobra glasba.