Sodobni minimalizem ob Blejskem jezeru

Predvojna blejska vila Sončnica, ki se soncu kaže v osveženi podobi, je bila počitniška hiša ljubljanskega župana Ivana Hribarja in plod razmisleka enega naših prepoznavnih modernističnih arhitektov Josipa Costaperarie. Dolga leta je živela kot stavba s pisarnami in laboratoriji limnološke postaje državne agencije za okolje, v katerih so poleg Blejskega proučevali tudi druga jezera, kar nekaj časa je bila prepuščena propadanju. Dokler je pred petimi leti niso kupili novi lastniki in je preuredili v družinski dom.



Vilo v Veliki Zaki je leta 1936 dal zgraditi tedanji senator Kraljevine Jugoslavije Ivan Hribar (z ženo Marijo), eden najpomembnejših Slovencev tistega časa, načrtovanje pa zaupal takrat priljubljenemu arhitektu Josipu Costaperarii, ki so ga meščani Hribarjevega stanu pogosto najeli za načrtovanje družinskih vil v središču Ljubljane. »Zato gotovo ni naključje, da se je tudi Hribar odločil zanj,« pravi eden od avtorjev prenove Peter Gabrijelčič iz ljubljanskega biroja Arhitektura.

»Ne vemo, kaj so takrat na obali Blejskega jezera dopuščale lokalne oblasti, si pa lahko mislim, da je bil Hribar kot naročnik najbrž precej zadržan mož (navsezadnje je takrat imel že 85 let; op. p.) in si je verjetno zamislil klasično vilo v alpskem slogu. Kljub temu je uspelo arhitektu uveljaviti nekaj modernističnih potez, predvsem pri oblikovanju pročelij, ki jih je komponiral po načelih takrat modne asimetrične simetrije.



Na fasadi se tako v asimetričnem ravnovesju prepletajo temna in svetla polja, majhna in velika okna. S tem je vili nadel dinamičen videz, ki je značilen za objekte Mies van der Roheja in drugih slavnih Costaperarijevih modernističnih vzornikov. Tako Sončnica izstopa iz koncepta blejskih klasicističnih vil, čeprav je morda na bežen pogled podobna vsem drugim, ki so v različnih slogih zrasle okoli Blejskega jezera.«

Kot je v svoji diplomski nalogi navedla konservatorka Nika Leben, so po zasedbi Gorenjske leta 1941 vilo zaplenili Nemci, ki so Bledu namenili »častno« mesto kot središču civilne, policijske in vojaške oblasti. Naslednje leto je prešla v last trgovca z lesom Karla Laggerja iz Trbiža, po vojni pa so jo vrnili lastnici Mariji Hribar in njeni hčerki Zlatici Hribar. Ta jo je leta 1972 prodala Območni vodni skupnosti Kranj in Zvezi vodnih skupnosti Slovenije.
 

Leseno stopnišče kot umetniška skulptura

Vila je bila v precej degradiranem stanju. Tudi prostorska zasnova s klasičnim tlorisom, vrsto majhnih sob, prizidki in vetrolovi ni omogočala sodobnega družinskega življenja. Povrhu je bila zaradi pisarn, laboratorijev in tudi počitniških kapacitet uslužbencev ministrstva za okolje in prostor predelana in izropana še vseh prvotnih elementov. Edini omembe vreden ohranjen element je bilo monumentalno leseno stopnišče, ki je spomeniško zaščiteno, tako kot zunanja podoba vile.



»Pod različnimi plastmi zgodovine smo kot arheologi iskali posamezne fragmente, na katerih bi gradili zgodbo. Tako so delčki prvotnih tlakov, keramike na stopnišču, teraca skupaj s stopniščem postali mostovi med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo,« je arhitekt Gabrijelčič opisal izhodišče prenove.

Nato so s kirurško natančnostjo začeli odstranjevati vse dodano, predvsem iz obdobja, ko je v vili domovala limnološka postaja. Med luščenjem plasti so se pogosto pokazala presenečenja, ki so zahtevala nov razmislek in odgovore na dileme, ali izvesti repliko nečesa, kar ni povsem dokumentirano, ali oblikovati element povsem na novo. Prvotni načrti namreč niso ohranjeni, so potrdili tudi na kranjskem zavodu za varstvo kulturne dediščine, lastnikom je uspelo odkriti le zapiske Marije Hribar, v katerih je natančno popisala inventar.

»Odločili smo se za diskreten pristop, za minimalistične posege. Začrtali smo podoben koncept kot pri Ribji brvi čez Ljubljanico, ki smo jo zasnovali kot nevtralno razgledišče, da bi kot izčiščen prostor omogočala razgled na bogatost življenja v tem delu mesta. Tudi pri vili Sončnica daje pestrost prostoru življenje samo, ne pa nova, avtorsko poudarjena arhitektura,« je pojasnil.



Interier je z zadržano oblikovano notranjostjo postal velik, zračen in izčiščen prostor, ena sama belina, o kateri novi stanovalci pravijo, da je, kot bi privabljala v hišo vse lepote, ki jo obdajajo. Kot da bi vsi ti osupljivo lepi pogledi postali njihove 'slike'. Tudi po prenovi se čez tri nadstropja dviga leseno stopnišče, ki po opisu arhitekta učinkuje kot umetniška skulptura in postaja nov osrednji prostor dogajanja kot nekakšen Loosov raumplan (prostorski načrt), osvetljen z bazilikalno svetlobo iz mansarde, za stanovalce Sončnice pa ostaja eden najljubših stavbnih elementov.

Obogatili so ga z družinsko knjižnico, uredili so jo v nekdanjem stranišču, ki so mu podrli steno. Stopnišče iz macesnovega, hrastovega in češnjevega lesa je zaradi kakovosti izdelave in veščin prednikov navdušilo tudi vse mojstre, ki so imeli opravka z njim.

Na novo zaživel tudi vrt

Da je vila na zunaj ohranila avtentičen, spomeniško zaščiten videz, je bila prav tako zapletena naloga, saj je moral za današnji čas ustrezen toplotni ovoj stavbe ohraniti reliefno razgibano Costaperarijevo fasado, okna imeti dvoslojno zasteklitev in podobno, razlaga Gabrijelčič. A vse, kar so dodali na novo, je jasno vidno že na prvi pogled.



Ob pomoči krajinskih arhitektov bo prvotno podobo dobil tudi vrt, ki je prav tako pod zaščito zavoda za varstvo kulturne dediščine in ki z dostopom do jezerske obale zaokroža celotno podobo Sončnice. »Na vrtu je bila nekoč urejena promenada s pergolo. Toda ker vrt ni živel povezano z dnevnimi prostori vile, kot je to samoumevno v današnjem času, smo ji želeli dodati bivalno teraso, nekakšen zunanji podaljšek dnevne sobe, ki smo ga zasnovali kot paviljon s pogledom na jezero. Deloma je vkopan v zemljo in ima ozelenjeno streho, zato se s ceste nad vilo skoraj ne vidi. Na izteku promenade smo postavili lesen objekt za orodje in drva ter umestili vrtne stopnice, ki vodijo do kopališča,« je še pojasnil arhitekt.

Pri projektu, pravi, sta ga najbolj očarala kultura in entuziazem naročnikov, pa tudi njihova neverjetna želja, da s spoštljivo prenovo vrnejo kraju delček njegove zgodovine in olepšajo prostor Zake, čeprav je to občutno podaljšalo in podražilo obnovo. Kar je povsem nasprotno močno razširjenemu egoizmu, ki ga izkazujejo mnogi naročniki, ki danes prenavljajo ali gradijo na novo in se ne zavedajo, da s svojo hišo oziroma stavbo tako ali drugače gradijo tudi podobo kraja.



Lastniki prav tako pravijo, da so se trudili, da bi v ta izjemni ambient posegli čim bolj nevpadljivo in ga ohranili. V hišo so se v hipu zaljubili in verjeli so, da ji lahko vrnejo življenje, kar jim je uspelo tudi po zaslugi lokalnih mojstrov, še vedno veščih svojih obrti. Da je kulturna dediščina nekaj izjemnega, le voljo in željo moraš imeti, da jo ohraniš in prilagodiš novim časom. Je pa res, da ta izjemna lokacija zlasti poleti pomeni tudi veliko obiskovalcev, a navsezadnje so turisti ljudje, ki običajno iščejo pozitivne trenutke, pravijo lastniki. Tudi od kakšnega od njih dobijo pohvalo o vili, eni redkih ob Blejskem jezeru, v kateri se življenje umiri le, ko na zemljo pade noč.