Gozd v Pečovniku so Celju podarili celjski grofje. Meščani so si v njem lahko nabrali kurjavo, loviti niso smeli. Čeprav so različne oblasti v naslednjih stoletjih poskušale lastništvo urediti drugače, ga tudi razdeliti ljudem, je bilo celjsko mestno vodstvo bolj prebrisano. In danes je celjski mestni gozd, v katerem poleg vsega drugega raste še najvišje drevo v državi, zgled preostalim. Predvsem pa meščanom in drugim obiskovalcem omogoča pobeg od ponorelega sveta.

Celjski mestni gozd vendarle ni bil neprekinjeno v lasti mesta. Po letu 1945 so ga morali izročiti državi, občina ga je leta 1993 dobila nazaj v denacionalizacijskem postopku. Skupno ima Mestna občina Celje v lasti okoli 350 hektarov gozdov, od tega območje mestnega gozda na južnem obrobju Celja obsega 100 hektarov gozdov. V njem je urejenih 12 gozdnih poti v dolžini 14 kilometrov. Novi tematski poti v mestnem gozdu so odprli na včerajšnji osrednji prireditvi ob mednarodnem dnevu gozdov. Dan, ki so ga poimenovali gozdovanje, je minil v sozvočju mogočnih dreves, narave in umetnosti.

Novi tematski gozdni poti je zasnoval celjski gozdar Robert Hostnik iz območne enote Zavoda za gozdove Slovenije, ki s celjsko občino sodeluje že skoraj tri desetletja. Pot velikank se začne v dolini Pečovnika, obiskovalce pa vodi med velikimi duglazijami. Tu so doslej evidentirali 210 velikih dreves. Polovici so izmerili višino in skoraj polovica je višjih od 50 metrov, desetina jih presega 55 metrov. Prav ob tej poti vidimo najvišje drevo v Sloveniji, pečovniško duglazijo. Ob zadnji meritvi leta 2021 je bila visoka 67,02 metra. Njeno višino merijo vsaka tri leta, običajno v tem času zraste en meter. Naslednje merjenje bo prihodnji teden.

Zgodovina

Kot je dejal Hostnik, pa vemo, koliko je najvišje drevo staro. Duglazija je namreč tujerodna vrsta, njena avtohtona rastišča so v Severni Ameriki. V Evropo so jih prinesli leta 1827 in jih sadili kot okrasno drevo. Po kongresu gozdarjev v Švici leta 1880 so jih začeli uvajati tudi v gozdovih, je pojasnil Hostnik: »Celjski mestni gozdarji so bili zelo sodobni in so že leta 1883 začeli saditi duglazije. Ta raste hitro, ima odličen les za zunanjo uporabo in v Evropi za zdaj nima pravih škodljivcev.« Velikanka v celjskem mestnem gozdu je tako stara več kot 140 let. Ima še precej rezerve, če vemo, da lahko dočakajo tudi več kot 500 let.

Pred več kot 500 leti, v času, ko so gozd mestu podarili celjski grofje, pa je bil ta bistveno drugačen. Večinoma so bili tu bukovi gozdovi s primesmi jelke, hrasta in kostanja, je razlagal Hostnik. »Pred približno 150 leti so po takrat popularni nemški šoli avtohtone listnate gozdove večinoma posekali in sadili smreke. Smrekove monokulture imamo tudi v Pečovniku. Takratna odločitev se je morda zdela sodobna in dobičkonosna, ker smreka hitro raste, vendar imamo danes s tem precejšnje težave. Sečnjo narekujejo žarišča podlubnikov, ki so pogosta, pa tudi vetrolomi in druge elementarne nezgode v gozdovih. Ti gozdovi so bistveno manj odporni, kot so bili bukovi.«

Petstoletno zgodovino mestne hoste, kot mestnemu gozdu še vedno rečejo stari Celjani, je mogoče spoznavati na novi tematski poti Zgodovinski gozd, ki se na Pot velikank navezuje ob prehodu ceste na Celjsko kočo. Hostnik med zanimivejšimi zgodbami spomni na gozdne čuvaje, ki jih je mesto pred stotimi leti zaposlovalo in seveda plačalo, da so pazili na gozd. Posebej zabavna pa je zgodba o plačilu mestnih svetnikov. »Mestni svetniki so iz mestnega gozda lahko vsako leto dobili eno bukev za kurjavo. A če se niso redno udeleževali sej mestnega sveta, so ta privilegij izgubili oziroma bili celo kaznovani,« je dejal Hostnik.

Pionirji

Celjski mestni gozd ni največji mestni gozd. Občina Kočevje ga ima bistveno več, a celjski ima bolj poudarjeno socialno funkcijo. Hostnik pravi, da mestni gozdovi prav zato postajajo vedno pomembnejši: »Njihova socialna vloga, kot so rekreacija, estetska in izobraževalna vloga, ali njihova ekosistemska vloga, kot je vpliv na lokalno mikroklimo, povečanje zračne vlage, zmanjševanje vročih poletnih otokov … z vseh teh vidikov postajajo gozdovi na urbanih območjih zelo pomembni.«

Alenka Korenjak z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je hudomušno pripomnila, da so se že celjski grofje v 15. stoletju na svoj način zavedali, da je prav zaradi teh funkcij smiselno, da so takšni gozdovi v javni lasti: »To tradicijo vzorno nadaljuje Mestna občina Celje, ki v sodelovanju s kolegi z Zavoda za gozdove Slovenije že desetletja opravlja pionirsko delo upravljanja mestnih gozdov. Razglasila jih je za gozdove s posebnim pomenom in z njimi načrtno gospodari, zlasti z vidiki socialnih funkcij. Zato ne preseneča, da so mestni gozdovi Celja postali vzor doma in po svetu.«

Celjani so mestni gozd vzeli za svojega, kar kaže tudi obisk. Prvič so šteli obiskovalce leta 1993. Od takrat se je obisk povečal za 800 odstotkov. Hostnika to ne preseneča, saj takrat ni bilo urejenih poti, ni bilo vstopnih mest. Zdaj je mestni gozd prostor, kamor se umakneš, kjer zadihaš s polnimi pljuči in se dotakneš visokih, najvišjih mogočnih dreves. Še letos bo celjska občina začela urejati še en del poti v mestnem gozdu, gre za projekt Grajske poti ob znameniti Pelikanovi poti na Stari grad.

Danes je vse to delo videti kot rutina, gre za več desetletij sodelovanja občine in celjske enote zavoda za gozdove. Kako urejati javni, mestni gozd, so se izobraževali tudi v tujini, veliko rešitev pa so morali poiskati sami. Med njimi je bil zagotovo odlok o razglasitvi gozdov s posebnim pomenom, ki ga je celjska občina sprejela že leta 1997 in od takrat načrtno odkupuje gozdove od zasebnih lastnikov. »To je vizionarska odločitev, ki bo koristna še čez sto in več let,« je dejal Hostnik. Župan Matija Kovač je dodal, da je vsako leto v proračunu za to namenjen denar, letos 15.000 evrov: »Občina to počne v soglasju in sodelovanju z zavodom za gozdove, ki ima pregled nad terenom in svetuje, katere gozdove je smiselno priključevati občinskemu gozdu, ki bistveno presega zgolj mestnega, in s katerimi gozdovi je smotrno gospodariti.«