Taščica, ki jo pozimi vidimo na vrtu, ni tista, ki nam poje spomladi

Kakšen je človek, ki je zaljubljen v ptice, vprašam mladega ornitologa Tilna Basleta, ko se dobiva v prostorih Društva za opazovanje in preučevanje ptic v Ljubljani. »To je nekdo, ki je zaljubljen v naravo. Že od majhnega. Odraščal sem v predmestju Maribora, blizu gozda, Drave, travnikov. Bil sem kot nekakšen robinzon, vedno v divjini. V Društvo za opazovanje ptic sem se včlanil že leta 1998, in ko sem začel hoditi z njimi na teren, sem spoznal Luko Božiča, ki je bil potem moj dolgoletni mentor in zdaj sva sodelavca. Pomembno se mi zdi, da ko si mlad, srečaš prave ljudi, ki te še bolj navdušijo nad tem, kar ti je že tako ali tako všeč.«

Na začetku niso bile samo ptice, ampak želja po raziskovanju narave. Z očetom je od nekdaj rad gledal dokumentarne filme o živalih, o Afriki, divjini … In potem so ga pritegnile ptice, ker so bile tudi priložnost za nove izzive, nove avanture in predvsem zato, ker so tako lepa in posebna bitja. »Morda sem nekoč veliko sanjal o bolj eksotičnih krajih, a kmalu sem se začel zavedati, da je v Sloveniji res veliko ptic, ki prav tako potrebujejo pomoč in jim lahko s svojim delom pomagam.«

Pravi, da je v Sloveniji naravovarstvo pomembna tema, ki mlade vedno bolj zanima. »Jasno je, da nihče, ki se ukvarja s temi stvarmi, ne bo obogatel, ampak to je neverjetno lepo poslanstvo.«

Kako ogrožene so pri nas ptice? »Zelo so ogrožene, tako kot po vsej Evropi. Zadnja leta se pri društvu osredotočamo predvsem na ptice, ki živijo v kmetijski kulturni krajini, saj so te zaradi intenzivnega kmetijstva najbolj na udaru. Število teh ptic se je v zadnjih desetletjih zmanjšalo za petdeset oziroma šestdeset odstotkov, kar je res veliko in si to zelo težko predstavljamo.« Velikokrat je za mnoga izumrtja in ogrožanje vrst kriva uničujoča kmetijska politika, ki kmete sili v monokulturno kmetovanje. »Najbolj upadajo populacije kosca, poljskega škrjanca, repaljščice in mnogih drugih, saj zelo hitro izgubljajo življenjski prostor. Včasih so bile kmetijske krajine pestre, mejile so na gozdove, obkrožene so bile z zelenimi mejnicami in grmovji; danes žal tega ni več. Neskončna njiva koruze je za ptice kot puščava.« Travniki na Barju prav zaradi kmetovanja izginjajo z veliko hitrostjo, čeprav je tam krajinski park in zavarovano območje Natura 2000. »To je zapleten problem, saj je v reševanje vpletenih tako veliko deležnikov, od kmetov in lastnikov zemljišč do različnih ministrstev.«

A obstajajo tudi pozitivne zgodbe. Ljubitelji ptic so lani spomladi lahko kar v živo, s pomočjo kamer, ki so jih namestili iz društva, spremljali dogajanje v gnezdu ogrožene velike sove uharice na Kraškem robu, kjer so se izvalili kar trije mladički.

»Velika nevarnost za ptice so tudi visoke stolpnice z odbojnimi stekli, v katera se zaletavajo in so zanje lahko smrtonosna,« pravi orintolog. FOTO: Voranc Vogel

Rad ima ptice selivke. Tudi sama sem se vedno spraševala, katero čutilo jim pomaga, da tako dobro poznajo pot. Kako vedo, kdaj morajo jeseni odleteti?

Vsako pomlad se okoli deset milijard ptic z juga vrne domov, kjer se bodo parile, si spletle gnezda, vzgojile mladiče in jeseni spet odletele v toplejše kraje. Ali mile zime vplivajo na migracije ptic? Se bodo njihove navade zaradi tega spremenile? »Te navade se zaradi podnebnih sprememb vsekakor spreminjajo, je pa to zapletena tema, o kateri še ne vemo veliko, a ima lahko velike posledice. Nekatere štorklje, če je zima mila, ostanejo kar pri nas in se ne odpravijo na dolgo pot, ki je za ptice vedno zelo naporna. Dokazano je tudi, da se nekatere z juga vrnejo prej kot nekoč. To na prvi pogled ni nič posebnega, a ima pri določenih vrstah lahko velike posledice, saj se morda žuželke, s katerimi se hranijo, še niso razvile, tako da jim, če imajo mladičke prezgodaj, primanjkuje hrane.«

Druga težava ptic selivk je življenjski prostor. Še najbolj to občutijo vodne ptice in pobrežniki, saj močvirja, morske lagune in jezera izginjajo. Prav zato so na primer gosi spremenile selitvene poti in so se pomaknile bolj nad zahodno Evropo, saj so v Aziji usahnila velika jezera, ki so bila na teh poteh njihova postajališča in prezimovališča. Nekatere vrste ptic so se sposobne prilagoditi, druge ne.

Ptic selivk pa ne ogroža le vreme, na poti čez Sredozemlje jih množično lovijo ljudje – v Italiji, na Balkanu, v Cipru, severni Afriki in še posebej na Malti, otoku, na katerem se na svoji poti ustavijo pri počitku. Ponekod zakonodaja v državah lov celo dovoljuje. Na Malti je lov na selivke vroča politična tema in temu se prebivalci nikakor nočejo odpovedati, ignorirajo celo evropsko zakonodajo. Neusmiljeno lovijo tudi najbolj ogrožene vrste, na primer divjo grlico.

Tudi štorklje, ki so jih na društvu opremili z oddajniki, da bi videli, kako potujejo, so poginile večinoma zaradi človeških dejavnikov.

Se pa selijo tudi mnoge ptice, za katere mislimo, da so stalnice – kosi in taščice, ki jih vidimo pozimi, so k nam prileteli s severa, celo iz Skandinavije, naše pa so se preselile bolj na jug. »Ptice, ki se ne selijo tako daleč, imajo več možnosti za preživetje. Vrnejo se manj izčrpane in v dobri formi, kar pomeni, da bodo samičke lahko izlegle več jajčk. V šoli so nas včasih učili, da ptice delimo na selivke in stalnice, a stalnice so redke – med njimi so vrabci, golobi in gorske ptice, pa še te se selijo po vertikali. Imate prav, taščica, ki jo celo leto vidimo na vrtu, skoraj zagotovo ni tista, ki nam poje spomladi.«

Zelo rad pripoveduje posebno zgodbo o taščici: »Kot študent sem tri leta zapored v Črni gori in Albaniji spremljal selitve ptic. Iz Italije se spomladi ptice selijo čez Jadransko morje na Balkan. Pomembna selitvena točka je blizu Ulcinja v Črni gori. Tam sem preživel mesec dni. Na neki način je to sanjska služba, vse dni sediš na dolgi prazni peščeni plaži, gledaš morje skozi teleskop in daljnogled in čakaš ptice, ki se vračajo. Kadar je bil dober dan, sem lahko videl več kot deset tisoč ptic.

Nekega dne sva s kolegom v daljavi zagledala le eno drobno ptico. Prepoznala sva taščico. Letela je čisto nad morjem in se bližala obali. V nekem trenutku je padla v morje. Ko sem se že odločil, da bom odplaval do nje in ji pomagal, sva opazila, da plava, kar za pevke ni značilno. Krilca je držala navzgor in plavala na površini vala. Potem je vzletela in spet padla, zaplavala in spet poletela in končno dosegla obalo. Očitno je bila zelo izčrpana, za tako majhno ptico je preletela res velikansko razdaljo čez morje. Ko je prišla na obalo, se je skrila v grmovju. Imela je srečo, da je niso opazile kakšne ujede ali galebi, ki v času selitev na obali radi čakajo na utrujene ptice.

Takšne stvari se te dotaknejo, ko vidiš, kaj vse zmorejo ptice, težke le nekaj dekagramov. Za mnoge so selitve preveč naporne in usodne. V Ulcinju sva s kolegom opazovala jato škorcev in žalostno je, ko vidiš, da kakšen od njih omaga petdeset metrov pred obalo. Utrujen pade v vodo in umre. Selivke živijo nevarno in kratko življenje. Vsako leto jih preživi le deset odstotkov. K sreči imajo številne potomce, le tako lahko posamezne vrste preživijo.«

Za ptice so nevarni tudi mački, vsako leto jih umorijo več milijonov. V nekaterih mestih v Nemčiji so zato prebivalce pozvali, naj jih imajo lastniki zaprte v stanovanjih. Kaj meni o tem? »Škoda, ki jo povzročajo mačke, ni zanemarljiva, ker pa plenijo predvsem ptice, ki živijo v bližini ljudi, niso tako zelo nevarne za ogrožene vrste. Največji problem so potepuške mačke in že zdaj se veliko društev ukvarja s tem, da bi jim našli lastnike, kar rešuje tudi ptice.«

Katera je njegova najljubša ptica? Mislila sem, da bo dolgo premišljeval, pa ni. »Mali deževnik. To je vrsta, ki gnezdi ob rekah na prodiščih, njihova jajčka so na las podobna prodnikom in gnezdo je zaradi varovalne barve skoraj nemogoče opaziti. Tudi perje mladičev spominja na majhne kamne.«

Gledava fotografije, ki jih je posnel, in res – jajčka so neverjetno podobna kamnom. Ker je gnezdo na tleh zelo ogroženo, poznajo mali deževniki, da bi ga zavarovali, različne trike. Kadar se gnezdu približa plenilec, ga starši namamijo stran tako, da se pretvarjajo, da imajo zlomljeno perut, zato jim začne na primer lisica slediti in jo tako speljejo stran od gnezda.

»Morda mi je ta ptica tako zelo všeč, ker sem odraščal ob reki. Mali deževnik živi ob prodiščih, ki jih je zaradi hidroelektrarn in urejanja rečnih bregov vedno manj. Poplave so včasih očistile bregove in otoke, kamor je potem reka nanesla nov prod, ki je življenjski prostor te ptice. Ravno včeraj sem v našem rezervatu v Ormoških lagunah videl pet malih deževnikov, ki so se že vrnili z juga. Hranijo se z žuželkami, ki živijo ob vodi, in ko se mladički izležejo, so zelo nenavadni, saj so čisto majhni, a imajo dolge noge. Takoj se začnejo sami hraniti in tekajo za starši.

O njih sem pisal magistrsko nalogo. S kolegom Luko Božičem sva sedemnajst ptic opremila z zelo majhnimi oddajniki, ki smo jih v Sloveniji prvič uporabili. Sedem oddajnikov sva dobila nazaj, tako da zdaj vemo, kjer prezimujejo.« Kje? »Zelo daleč, ob Čadskem jezeru v srednji Afriki.« Pomembno je, da ornitologi vedo, kam se selijo ptice. »Tudi zato, ker vlagamo veliko napora za to, da bi zaščitili ptice, ko bivajo pri nas, a to je le štiri mesece na leto, potem pa se preselijo drugam, kjer so izpostavljene različnim nevarnostim. Zato je dobro, da poznamo njihovo celotno pot, da ugotovimo, kako jim lahko pomagamo tudi tam, kjer prezimujejo.«

Že nekaj časa nazaj je Tilen s kolegi zagnal akcijo zbiranja denarja za gozd. Ideja je bila, da bi nekje v Sloveniji kupili deset hektarjev gozda in ga povsem prepustili naravi. Tam bi našle zavetje različne živali in nihče jih ne bi motil niti preganjal. To bi bil čisto njihov svet. Denar so zbrali neverjetno hitro. »Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi, a vendar imamo manj kot en odstotek pragozdov, torej gozdov, kamor človek ne posega in z njim ne gospodari. S sečnjo in vedno bolj intenzivnim gospodarjenjem z gozdovi namreč zelo hitro uničujemo življenjski prostor mnogih živali.« Vsako leto v gozdovih nastane več kot 400 kilometrov novih poti, po katerih potem spravljajo les.

Gozdovi tudi z veliko hitrostjo izginjajo, spomnimo se, koliko jih uničijo, ko okoli večjih in manjših mest gradijo obvoznice. »Gozda še nismo kupili, a mislim, da se bo to zgodilo kmalu. Želimo si, da bi v prihodnosti kupili čim več gozdnih površin. Navaden gozd namreč potrebuje več desetletij, da spet postane pragozd.« In katere so najbolj ogrožene gozdne ptice? »Črna štorklja, mali muhar, belohrbti detelj, divji petelin, koconogi čuk … Vedno več jih je. Iz gozdov vedno bolj izginja mir.«

Kaj lahko storimo, kadar v naravi ali mestu naletimo na ranjeno ali poškodovano ptico? Kako ji lahko pomagamo? »To je dobro vprašanje, a odgovor je zapleten. Država je vso odgovornost za to predala azilu za prostoživeče živali in tam največkrat pomagajo prav pticam, vendar samo en takšen azil v Sloveniji ni dovolj. Pri našem društvu pomagamo ranjenim pticam, tako da velikokrat sodelujemo z lokalnimi veterinarskimi službami. Trudimo se po najboljših močeh, čeprav se s tem sploh ne bi smeli ukvarjati. Te stvari bi res lahko imeli bolje urejene.«

Velika nevarnost za ptice so tudi visoke stolpnice z odbojnimi stekli, v katera se zaletavajo in so zanje lahko smrtonosna. Tudi glede tega še nimamo urejene zakonodaje in predpisov.

Zakaj slavci pojejo ponoči? »Slavci so nočne ptice, čeprav pojejo tudi podnevi. Ptice pojejo predvsem zato, da privabljajo samice in označujejo svoj teritorij. Tekmujejo za prostor med posameznimi vrstami in vsaka vrsta si želi, da se jo sliši čim bolje in čim dlje, zato pojejo ob različnih urah dneva. Slavec poje takrat, ko vse ptice spijo, in to je njegova prednost, samica ga res dobro sliši. Slavci se selijo ponoči, in če samček ponoči poje, lahko privabi samico, ki leti nad njim, tako da sploh nima velike konkurence. Zaradi istih razlogov ponoči poje še en selivec – kosec, ki ga lahko slišimo na Barju. Zjutraj še skoraj v temi pa prva zapoje taščica. Včasih, ko grem zjutraj na teren v gozd, jo zelo dobro slišim. Edina je, ki poje tako zgodaj.«

Ko je pogovora konec, še kar nekaj časa klepetava o pticah. Tako so posebne. Kako dobro znajo nekatere oponašati druge ptice, na primer šoja ali kukavica. Njihova pevska nadarjenost ima bolj krute namene. Kadar šoja in kukavica oponašata skobca, gledata po krošnjah dreves, iz kje bodo vzletele manjše ptice, in tako natančno vesta, kje imajo gnezda, ki jih šoja izropa, kukavica pa vanje podtakne svoje veliko jajce.

Te zgodbe bi lahko poslušala v neskončnost. Tako kot ptičje petje v gozdu, ki je zdaj, ko prihaja pomlad in se ptice zaljubljajo, neverjetno glasno in divje.