Nekaj kosov opreme Aleša Kunaverja, slovenskega pionirja himalajizma, je med zadnjimi, ki jih je Reinhold Messner, eno največjih imen svetovnega alpinizma, med obiskom v Ljubljani dodal k svoji muzejski zbirki. Zadnjo odpravo, kakor je poimenoval svojo poslovilno turnejo od gorniške skupnosti, je začel v Sloveniji, kot poklon klasičnemu alpinizmu. Temu je namenjen tudi eden od njegovih šestih muzejev, prepoznavnih po kratici MMM (Messner Mountain Museum), ki skupaj tvorijo največji kompleks gorniških muzejev na svetu.

Urejanje muzejev in polnjenje njihovih zbirk je dejavnost, ki se je je južnotirolski alpinist lotil, ko je naredil že vse, s čimer povezujemo njegovo ime, in premaknil vse meje, ki so se zdele nepremakljive. Prvi človek, ki je sam osvojil Everest in pozneje s prijateljem Petrom Habelerjem še prvi vzpon na to najvišjo goro sveta brez dodatnega kisika, prvi, ki se je povzpel na vseh 14 osemtisočakov, spet brez dodatnega kisika, prvi, ki je prečkal Antarktiko in Grenlandijo s pasjimi vpregami in se pri šestdesetih letih sam podal čez puščavo Gobi, je svoj projekt za zrela leta imenoval (in ga tudi promovira) kot 15. osemtisočak.

Osvajal ga je zlagoma, pa vendar v tempu, kakršen pritiče človeku, ki ni nikoli obstal. Temu navsezadnje, kakor je omenil na enem od večerov Zadnje odprave, pripisuje razlog za svoje uspehe: »Ko čakaš, strah narašča, ko se začneš gibati, počasi popušča. Takrat dobiš občutek, da boš zmogel. Najhujše je čakanje. Mnogi so bili boljši kot jaz, a si niso upali začeti v pravem trenutku, jaz pa sem vedno zmogel zbrati pogum na začetku.«

Horizontalni podvigi v višavjih

Njegov muzejski projekt se je začel po tem, ko je napisal že na desetine knjig, pa vendar so se spomini kopičili tudi v drugih oblikah, in te je želel prenesti naprej. Predvsem pa je, kot je pred kratkim povedal v intervjuju v Sobotni prilogi Dela, prišel pravi čas v njegovem življenju za takšen bolj horizontalen podvig: »Ko sem začel postavljati vse te muzeje, sem že imel precej izkušenj s tem, kako pridobivati finančna sredstva. Pri tridesetih niti v sanjah ne bi bil zmožen zbrati vsega tega denarja in napolniti šest muzejev.«

V njih je prepletel vse, kar je v desetletjih prej spoznaval, pa ne le o gori sami, ki jo je osvajal, tedne in tedne sam z njo, ampak tudi o tamkajšnjih prebivalcih, o njihovih religijah, o prvopristopnikih in vseh drugih, ki so se ji bodisi poskušali približati ali pa jih je samo navdihovala. In tudi postavil jih je v gore Južne Tirolske vse do Benečije. Same razstave s svojimi eksponati morda ne prepričajo vsega občinstva, vsekakor pa pritegnejo že zaradi lege in ambienta.

Prvega je začel urejati v gradu Juval, ki ga je kupil leta 1983 ter ga nato kljub vsem birokratskim oviram, ki so mu prišle na pot, usposobil za bivanje. Približno tisoč let star grad v slikoviti dolini Vinschgau (italijansko Venosta) je postal družinska poletna rezidenca, a je novodobni graščak kmalu spoznal, da bi lahko živel tu tudi preostali del leta, in tako je njegov dom zlagoma postal muzej in turistična atrakcija, s številnimi prilagoditvami, ki so vključevale povezovanje historičnih elementov stavbe z modernejšimi. V zadnji fazi obnove sredi 90. let je del opustelega severnega trakta pokril s stekleno streho, s čimer je pridobil še prireditveni prostor, ki ima v jasnih nočeh razgled na zvezde nad tem slikovitim srednjeveškim gradom. Osrednja tema muzeja, ki ga je odprl leta 1995, je mitska gora, posvečen pa je goram, ki so za različna ljudstva po svetu svete, kot so Uluru, Fudži, Sinaj, Olimp ali Kailaš.

Trdnjava iz prve svetovne vojne

Čeprav je prenova gradu z vsemi ovirami vred od resda trdoživega Messnerja zahtevala precej vztrajnosti, ga je zanimanje ljudi prepričalo, da je muzejski projekt vredno nadaljevati. V naslednjih letih se je osredotočil na še eno zgodovinsko zgradbo, utrdbo na vrhu Monte Rite na 2181 metrih, kjer je bila v prvi svetovni vojni italijanska obrambna linija pred avstro-ogrsko vojsko. Trdnjava je prestala številne poskuse obeh vojska, da bi jo razstrelili, in tudi pozneje, v drugi svetovni vojni, ponujala zavetje partizanom, po njej pa je bila vaško skladišče. Leta 1998 jo je odkril Reinhold Messner. Štiri leta pozneje, v 2002., ki so ga Združeni narodi razglasili za mednarodno leto gora, je v njej odprl drugi muzej, z imenom MMM Dolomiti. Predstavlja ga kot muzej v oblakih, saj omogoča izjemen 360-stopinjski razgled na »najspektakularnejše gore v Dolomitih«.

MMM Dolomiti, katerega tema je skala, pripoveduje o osvajanju tega gorovja in ljudeh, ki so s svojimi odkritji, prvimi vzponi in novimi smermi pisali alpinistično zgodovino. »Sem otrok Dolomitov. V življenju sem preplezal okoli 3500 gora, od blizu spoznal številne gorske verige in vrhove, sodeloval na približno 100 odpravah v gorah zunaj Evrope, v Andih, Skalnem gorovju, v višavjih Antarktike, Oceanije, Japonske in Aljaske, pa vendar nisem nikjer videl lepših skalnih formacij kot v Dolomitih,« je opisal svojo privrženost domačim vršacem. Rodil se je namreč v dolini Villnöss (italijansko Funes) pod vrhovi pogorja Geisler (Odle), njegovi starši so bili iz Dolomitov. Tako je v zgodnjih letih, pri komaj petih, osvojil svoj prvi vrh, z bratom Günterjem sta začela plezati kmalu po desetem letu, v svojih zgodnjih dvajsetih letih sta se že uvrščala med najboljše plezalce v Evropi.

Svet skale in svet ledu

Svetu skale je sledil svet ledu, MMM Ortles, muzej v gorski skupini Ortlerja na nadmorski višini 1900 metrov. »Trije poli – severni pol, Mount Everest in južni pol – simbolizirajo konec sveta, konec na severu, konec na nebu in konec na jugu. Ta s snegom prekrita, hladna in večinoma nevihtna mesta so kot prestižni cilji ultimativno žarišče človeške nečimrnosti – pa čeprav je tam zelo neprijetno,« kraje ledu opisuje Messner in s tem razkriva vsebino muzeja, ki je urejen pod zemljo. Tudi ob ledeniku na Ortlerju je, kot je mogoče izvedeti na spletni strani muzeja, avstrijski kartograf Peter Anich na zemljevidu iz leta 1771 zapisal »na koncu sveta«.

Začarana gora je tema MMM Firmian v še enem slikovitem gradu z osmimi stolpi, Sigmundskron pri Bolzanu, ki ga Messner z več kot hektarom površin imenuje tudi srce svojih muzejev, nekakšen bazni tabor, izhodišče za vse druge. Pripoveduje o nastanku gora, njihovem osvajanju, človekovi majhnosti … Ali kot je povedal za Sobotno prilogo: »Veter in led po milijonih in milijonih let naredita svoje, pesek odpolzi v morje in tako zrastejo nove gore. Dolomiti so se rodili v morju. S premikanjem tektonskih plošč celin so se iz morja dvignili na več kot tri tisoč metrov. Če eksistenco človeške vrste primerjamo z zgodovino Zemlje, prva ne pomeni nič.«

Prenova Sigmundskrona je stala približno 30 milijonov evrov, ki sta si jih razdelila Messner in dežela Južna Tirolska. Takrat je bilo slišati nekaj nasprotovanja porabi tako velikega zneska javnega denarja, vendar je »Messner kot premeten in vztrajen borec in nekdanji poslanec Južne Tirolske v evropskem parlamentu ter njen daleč najslavnejši sin na koncu vendarle dosegel svoje«, je zaplet pred leti slikovito opisal Financial Times.

Ko so lokalne oblasti leta 2011 obnovile grad Bruneck, je tudi zanj ponudil vsebino, tokrat je bila to dediščina gora. Poimenoval ga je MMM Ripa (v tibetanščini ri pomeni gora in pa človek), predstavlja pa gorska ljudstva z različnih delov sveta in njihov način življenja.

Šesti z Zaho Hadid

Po seriji zgodovinskih stavb in muzeja pod zemljo je prišel na vrsto šesti – zadnji in najsodobnejši, MMM Corones, muzej na priljubljenem smučišču Kronplatz (2275 metrov), ki ga je načrtovala znana iraško-britanska arhitektka Zaha Hadid, preminula 2016., leto po odprtju muzeja. Betonska futuristična stavba trapezoidne oblike je deloma vkopana v zemljo in ustvarja okoli tisoč kvadratnih metrov velik razstavni prostor, ki daje nekaj vsebine tudi poletnemu turizmu na tem območju.

Namenjena pa je temu, čemur daje Messner največji poudarek, temu, kar želi tudi s pripovedjo ohraniti za naslednje generacije – klasičnemu alpinizmu, alpskemu slogu plezanja s čim manj opreme in brez tehnoloških pripomočkov, kakor pravi. »Poudarek ni na športu in rekordih, ampak na ljudeh, zaslužnih za razvoj alpinizma, vključno s filozofi in pionirji, ki so imeli pogum narediti 'zlati korak' od ideje do dejanja, ne da bi se zmenili za vprašanje zakaj?«