Alpinizem – smrtonosen in hkrati najbolj literaren šport

»Napisal jo je zase, zame, za vse nas, ki doživljamo življenje na podoben način.« Besede alpinista Vikija Grošlja se nanašajo na knjigo vseh knjig v slovenskem alpinizmu, Pot Nejca Zaplotnika, a lahko bi jih prenesli tudi na drugo literaturo, ki se je izvila iz neverjetnih dosežkov slovenskih alpinistov. Himalajski plezalci pišejo brez rokavic je Jernej Habjan, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, poimenoval razstavo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. »Medtem ko so himalajske stene zahtevale življenja premnogih naših legend, so nam tudi dajale knjige, ki navdihujejo nove legende med nami,« pravi. 

Pot Nejca Zaplotnika ni le bestseller, ampak tudi longseller, saj je izšla v devetih izdajah in devetih ponatisih. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice

Izhodišče razstave je Pot Nejca Zaplotnika, ki ni le bestseller, ampak tudi longseller, saj je izšla v devetih izdajah in devetih ponatisih. Kateri so glavni vzroki, da je ta knjiga tako uspešna, poleg tega, da je dobro napisana?

Pot je izšla leta 1981, dve leti za tem, ko je Zaplotnik skupaj z Andrejem Štremfljem kot prvi Jugoslovan stal na najvišji gori sveta, in dve leti pred odpravo, na kateri je izgubil življenje (skupaj z Antejem Bućanom). Ob izidu je torej Pot bralstvu približala človeka, ki je skupaj s soplezalci Jugoslavijo postavil na vrh svetovnega alpinizma. Kmalu, prekmalu po izidu pa jo je bilo mogoče brati kot spomenik človeku, katerega grob je sameval na drugem koncu sveta, pod osemtisočakom Manaslujem.

Kje vse je opaziti Zaplotnikov vpliv v nadaljnji literaturi, slovenski in tuji? Pa morda tudi v drugih virih in zbirkah citatov?

Zaplotnika se že leto dni po njegovi smrti v predgovoru k novi izdaji legendarne avtobiografije Hermanna Buhla spominja Reinhold Messner. Pozneje, ko Viki Grošelj pelje Zaplotnikove svojce na grob pod Manaslujem, potovanje opiše novinar Dela Željko Kozinc. Zadnja leta je Zaplotnik glavni junak knjige Bernadette McDonald o slovenskem himalajizmu. Slovenski alpinisti pa se k Poti vračajo v vseh obdobjih, pogosto ga citira tudi smučarski skakalec Peter Prevc.

Kakšna bi bila slovenska gorniška literatura, če ne bi bilo njegovega romana?

Slovenski alpinisti so knjige seveda pridno in dobro pisali že veliko pred Zaplotnikom. Zaplotnik pa je izrazit primer pisca, ki vpliva na pisanje in celo plezanje svojih naslednikov. Pot je marsikoga spodbudila, da je sledil njegovemu stilu alpinizma, ne le pisanja. Celo svetovni zvezdniki, kot so Marko Prezelj, Silvo Karo in Tomaž Humar, priznavajo mladostni vpliv Poti.

Spomladi leta 1983 se je Nejc Zaplotnik pripravljal v baznem taboru pod Manaslujem, da spleza na svoj četrti osemtisočak po novi smeri, medtem pa je tipkal roman in prvo časopisno reportažo, je mogoče izvedeti ob razstavi Himalajski plezalci pišejo brez rokavic. FOTO: Viki Grošelj

Zdi se, da se je s Potjo vse začelo, a so pred tem izšla še druga dela – katera so bila prva?

Če se omejimo na knjige slovenskih osvajalcev osemtisočakov, moramo po prvo v Argentino v petdesetih letih. Dinko Bertoncelj leta 1956 v knjižici Dhaulagiri opiše svojo udeležbo v argentinski odpravi na istoimensko goro. Knjiga in gora obsedeta Staneta Belaka - Šraufa in nato njegovega učenca (»mucka«) Tomaža Humarja. Do Zaplotnika pa se s svojimi knjigami zvrstijo še Danilo Cedilnik, Ivč Kotnik, Aleš Kunaver in Tone Škarja.

Ob razstavi ugotavljate, da je pri nas izšlo kar 56 tovrstnih knjig 28 avtorjev. Ali Slovenija tudi po številu alpinističnih knjig izstopa, podobno kot po alpinističnih podvigih? Vemo, da so slovenski alpinisti med letoma 1975 in 1995 osvojili vseh 14 osemtisočakov.

Alpinizem je najbolj smrtonosen in obenem najbolj literaren šport. Smrt in pisanje gresta z roko v roki, to pisanje pa navdihuje novo življenje, naslednjo generacijo alpinistk in alpinistov. Ta posvečenost pisanju o vzponih ni nič manjša od posvečenosti samim vzponom, opažam jo povsod, kjer je alpinizem resna reč. Je pa res, da je v Sloveniji nenavadno veliko ljudi, ki jih upravičeno pozna ves alpinistični svet.

Kaj po vašem mnenju žene alpiniste, da takrat, ko so pogosto na robu moči in se prebijajo v zelo zahtevnih razmerah, še pišejo? Celo redkobesedni Silvo Karo, pri katerem smo bili navajeni, da ga predstavljajo le dosežki, je te popisal v knjigi.

Tovrstno pisanje najbrž pogosto nastaja prav zaradi razmer, ki naj bi bile sovražne do pisanja. Mejna izkustva, med njimi izkustvo vztrajanja zavoljo vztrajanja, kljubovanja razmeram proti naši lastni volji, prelijemo v pripoved, zato da niso več samo naše breme. Silvo Karo pa je najbrž tudi primer alpinista, ki je preprosto prevelik, da ne bi bil ovekovečen v alpinistični knjigi.

Ko himalajski plezalci snamejo rokavice, pišejo knjige, je ena od vodilnih misli, s katerimi Jernej Habjan z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU popelje po razstavi, na kateri predstavlja slovenske alpiniste, ki so sodelovali pri osvajanju osemtisočakov in o tem napisali knjige. FOTO: osebni arhiv

Naslov, ki se približa močni Poti oziroma njenemu glavnemu sporočilu, je Ni nemogočih poti Tomaža Humarja iz leta 2001. Sledili so številni podvigi, a knjige nismo videli nobene več. Zakaj mislite, da ni več pisal?

Humarjeva knjiga je izšla kmalu po njegovem odmevnem solo vzponu v južni steni Daulagirija, založil pa jo je kar mobilni operater, ki je njegov vzpon prenašal po spletu. To mu je prineslo anonimne sledilce, a tudi ugledne kritike. Sledilo je reševanje na Nanga Parbatu pred očmi svetovne javnosti, nato niz solo vzponov brez slehernega oznanila. Knjigi iz leta 2001 je devet let zatem žal sledila samo še posthumna izdaja.

Viki Grošelj je avtor z največ izdanimi gorniškimi knjigami. Katere so glavne značilnosti njegove literature?

Tadej Golob nekje pravi, da je Grošelj nemara najvztrajnejši med vsemi, s katerimi je bil v Himalaji. Osemtisočak res zahteva nečloveško vztrajnost, in Grošelj jih je osvojil deset. Skoraj po vsakem je napisal še knjigo, kasneje tudi knjige o drugačnih podvigih. Ob vsaki pa lahko opazujemo vztrajnost, kakršni je bil Golob priča na gori. Stavki nezgrešljivo vodijo h koncu odstavka, odstavki pa se skoraj brez izjeme končajo z duhovito poanto.

Viki Grošelj, ki je osvojil deset osemtisočakov, je v letih od 1983 do 2018 napisal kar 16 knjig, ki govorijo o teh najvišjih vrhovih sveta. FOTO: osebni arhiv

Kaj pa je značilno za bolj sodobne avtorje, kot sta Urban in Tadej Golob?

V devetdesetih se slovenski in svetovni himalajizem usmerita navzdol, proti nižjim, a včasih še težjim stenam. Tudi odprave postajajo bolj žepne, alpske, ekspresne. Izgubi se torej epskost, ki je dotlej narekovala knjige. Urban Golob še ima svojo himalajistično knjigo, Tadej pa je danes predvsem slovenski Jo Nesbø. Slovenska mladina, ki zadnja leta osvaja svetovni alpinistični vrh, pa seveda piše zgodbe na instagramu.

S čim je vas kot raziskovalca pritegnila prav alpinistična literatura?

Alpinistična literatura je zelo priljubljena, a tudi zelo neraziskana. Obenem so to knjige, ki, sokratsko rečeno, kvarijo mladino, ko bralstvo navdihujejo k podvigom, vrednim dediščine avtorjev. V alpinistični knjigi Slovenec ne vidi Slovenca kakor svoj obraz v ogledalu, če kaj, vidi pripadnika alpinistične skupnosti, ki je prej internacionalna kakor nacionalna.

Katera knjiga himalajskih plezalcev pa je najpogosteje v vaših rokah?

Tista, ki je tudi največkrat v rokah himalajskih plezalcev: Pot.