Na vzhodu Avstrije, v regiji Seewinkel dežele Gradiščansko, je med Nežiderskim jezerom in madžarsko mejo mestece Frauenkirchen, ki ima okoli 2600 prebivalcev. Tja prihajata dve vrsti romarjev: nekateri so namenjeni v veliko baročno baziliko rojstva device Marije, drugi pa k Erichu Stekovicsu, ekološkemu kmetu, ki mu pravijo cesar paradižnikov, Kaiser der Paradeiser. Vzdevek si je prislužili z razlogom – noben zasebnik na svetu nima večje zbirke semen različnih sort te rastline.

Erich Stekovics in njegova žena Priska imata v Frauenkirchnu skoraj vsak dan obiskovalce. Čeprav ena največjih avstrijskih verig supermarketov prodaja izdelke znamke Stekovics, marsikdo raje pride v trgovino na njihovi domačiji. Zakonca od pozne pomladi do začetka oktobra na svojem poskusnem polju in v rastlinjakih gostita tudi vse tiste, ki si želijo izvedeti več o paradižniku in drugi zelenjavi, ki jo pridelujejo. Ti dobre tri ure dolgi tečaji so rezervirani več tednov vnaprej.

Vtisi ponižnega opazovalca

Preden se usede v svoj avto in popelje kolono avtomobilov z radovedneži na poskusno polje, ima gostitelj uvodni nagovor s stopnic verande. Takoj pove, da ima paradižnik za tretjo najbolj inteligentno rastlino na svetu, poleg robinije in tobaka, in da so njegovi nasveti o gojenju le »vtisi ponižnega opazovalca«.

Izkušen opazovalec paradižnika Erich Stekovics se je rodil leta 1966, v mesecu maju, ko se paradižnikove sadike presadijo na prosto. Njegov oče Ladislaus se je postransko ukvarjal s pridelavo pekočih paprik in je imel največja polja s čilijem v Avstriji. Pravi, da je odraščal z okusom in vonjem paradižnikov – in pekočimi očmi, ker se jih je dotikal, potem ko je v rokah držal čili. Navdušen nad maminimi kuharskimi veščinami je hotel postati kuhar, a mami to ni bilo všeč, zato se je odločil za študij teologije. Po diplomi je vrsto let delal kot veroučitelj in referent za laične teologe. Konec leta 1999 je pustil službo in sklenil nadaljevati očetovo vrtnarstvo. Že leta 2001 mu je uspel tržni preboj z vloženimi paradižniki, papriko in čilijem več sort.

Za gojenje paradižnika ima pol ducata napotkov. Prvi je, da je ta otrok sonca, ki nikakor ne mara sence. Drugi, da rad raste na istem mestu, kjer je rasel že nekaj let. Deli korenin ostanejo v zemlji tudi po tem, ko rastlino odstranimo. Nove sadike naslednje leto čutijo, da je tam že bil paradižnik, poudarja. »Če ga sadite pet let na isto mesto, boste opazili, da že od šestega leta daje do 30 odstotkov več pridelka, kot če vsako leto menjate lokacijo.«

Tretje, obstaja več kot 300.000 sort paradižnika, a le dve osnovni vrsti te rastline. Ena ima omejeno rast, druga neomejeno, navaja Stekovics. »Če se odločite za paradižnik z omejeno rastjo, lahko na desetih kvadratnih metrih posadite 16 rastlin. Če se odločite za takega z neomejeno rastjo, pa na enaki površini posadite le dve rastlini.« Na desetih kvadratnih metrih zlahka pridelate od 100 do 150 kilogramov paradižnika, dodaja.

Četrto navodilo je, da paradižnik ne prenaša bližnjih sosedov. Največ začudenja vzbuja peto navodilo, ki ga cesar paradižnika tudi največkrat ponavlja obiskovalcem. Leta 2004, v zelo sušnem poletju, je dokončno spoznal, da paradižnika na polju oziroma vrtu ni treba zalivati. »Tisto je bilo naše najboljše leto, čeprav od junija do novembra ni padla niti kaplja dežja. Zemlja je bila tako suha, da sem v razpoke lahko potisnil celo pest. Pri nas so bili takrat znanstveniki z univerze v Innsbrucku, ki so preučevali gojenje paradižnika. Ugotovili so, da segajo korenine naših paradižnikov dva metra globoko. Ne le steblo, tudi korenina paradižnika je pokrita s skorjo, in bolj ko je okolje suho, debelejša je skorja. Pri koreninah z debelo skorjo poteka transport hranilnih snovi veliko bolje in lažje. Če paradižnik zalivate, ga ne spodbudite, da bi se ukoreninil globlje od 30 centimetrov v zemljo. Ob močnem dežju pa plitva korenina začne gniti in v zelo kratkem času postanejo listi rastline suhi. Teh težav ne povzroča dež, ampak pretirano zalivanje,« opozarja Stekovics.

A takoj resignirano doda, da bo 70 odstotkov tistih, ki ga poslušajo, še naprej zalivalo gredice s paradižnikom. »Vedenjske raziskave so pokazale, da zalivanje vrtov prinaša večje zadovoljstvo kot obiranje sadja. Če morate zalivati, delajte to še naprej. Lahko to počnete vsakih deset minut, če vam je všeč,« ironično pravi. »Pradomovina paradižnika je Južna Amerika, kjer pogosto raste na kamnitih tleh. Njegove korenine sledijo kamnu in iščejo zareze, razpoke. Tam se zataknejo in najdejo potrebno vodo. Paradižnik je rastlina, ki ima rada take razmere kot kaktus,« sklene svoje peto navodilo.

Zadnje, šesto, pa je, da paradižnik močno poškodujemo, če mu odstranjujemo poganjke. »Je rastlina, ki jo je treba pustiti pri miru, in najbolje se bo obnesla, če je sama. Paradižnik se je razširil na vse celine. Danes raste tudi v najbolj oddaljenih krajih Sibirije, kjer je podnebje popolnoma drugačno od južnoameriškega. V Južni Ameriki potrebuje 90 dni od cvetenja do zrelosti plodov, v Sibiriji pa le 30 dni. Mar res mislite, da ta inteligentna rastlina, katere kulturna zgodovina je dolga 8000 let, čaka, da jo obrežete, odstranite tisto, kar se vam zdi odvečno?! Paradižnik si želi, da ga pustite pri miru, da nima nikogar zraven – razen med obiranjem,« poudarja Stekovics.

Slovenski solatni paradižnik

Na posestvu so letos posadili 320 starih sort paradižnika, semena so dobili od organizacije Kokopelli, francoskega združenja za ohranjanje biološke raznovrstnosti, katerega namen je ohraniti stare sorte, ki niso hibridne. Poleg tega gojijo več kot 300 sort koktajl paradižnikov. Stekovics razmnožuje semena skupno več kot tisoč sort paradižnika in več sto sort čebule, paprik, čilijev in jajčevcev.

Dva kilometra od Frauenkirchna z ženo obiskovalcem na polju pokažeta različne sorte paradižnika in čebule, v bližnjih rastlinjakih pa paprike in jajčevce. Med sortami je tudi slovenski solatni paradižnik, ki zraste visoko in obrodi veliko plodov. To je, kot pove Stekovics, tudi ena najljubših sort Heinza Reitbauerja, že leta enega vodilnih avstrijskih kuharjev. Reitbauer je šef dunajske restavracije Steiereck, ki je letos na 18. mestu prestižne lestvice 50 najboljših svetovnih restavracij.

Najokusnejše sorte paradižnika pogosto niso rdeče, poudarja Stekovics, ko na polju reže rumene, zelene in druge plodove. Tla okoli njegovih paradižnikov so pokrita s humusno-slamnato zastirko. Veliko sort ima zanimiva imena, ki pogosto nakazujejo, od kod izvirajo, na primer afriški zrezek, avstralski orjak, bangladeško srce, belmonte, črni etiopski, modri estonski, bretonski favorit, zgodnji sibirski, rumeni avstrijski, velik portugalski pladenj, japonsko paradižnikovo drevo, jugoslovansko bikovo srce, volovsko srce iz Kazahstana, Hrvaške, Makedonije, Plovdiva (Bolgarija) oziroma Avstrije, šlezijska malina, črni s Kube, sladki iz Izraela, madžarsko grozdje, uzbeški jusupov.

Zadnja navedena sorta se imenuje po gojitelju Karimu Jusupovu. Njeni plodovi imajo od 400 do 800 gramov, pogosto več kot kilogram. Stekovics temu podatku doda recept za tradicionalno uzbekistansko paradižnikovo solato: kilogram paradižnika uzbeški jusupov zmešate s 400 grami sladke čebule ter začinite s po čajno žličko soli in črnega popra.