»Prenove stanovanja se nisem lotila zaradi lepih fotografij, ampak zato, da bomo imeli s prijatelji in družino udoben, varen prostor, kjer bomo ustvarjali zgodbe za vnuke. Arhitektki Anji pa gre zahvala, da imam zdaj tako lepe zgodbe kot tudi lepe fotografije,« je povedala lastnica dvosobnega stanovanja v staromeščanski hiši v bližini železniške postaje v središču Maribora. Odpira se proti vzhodu, proti Partizanski cesti, in se dviga nad cvetličarno, v prvo nadstropje, zaradi velikih oken pa se vanj razliva tudi obilje naravne svetlobe.

Lastnica je že nekaj časa nameravala prenoviti stanovanje, v katero se je vselila pred desetimi leti, a si je želela, da se s tem posegom ne bi izgubil staromeščanski duh prostora in da ne bi zašli v preveč minimalističen sodobni slog, pripoveduje arhitektka Anja Patekar, ki je vodila obnovo.
 

Prej pisarne s spuščenim stropom

V stanovanju so bile pred vselitvijo naročnice pisarne, zato so bili stropovi spuščeni z mavčnimi ploščami, tako da je imelo stanovanje povsem drugačen značaj, kot ga ima danes, v desetletju bivanja so elementi še dodatno dotrajali, tako da starega parketa, denimo, ni bilo mogoče več rešiti. Nasprotno, potreben je bil drastičen poseg.



»Poleg parketa smo odstranili pregrade, ki so zniževale stropove, prav tako stene, ki so pregrajevale nekatere prostore, in zamenjali vso vodovodno in električno napeljavo. Tako se je prostor odprl do višine 3,6 metra, poleg tega je stanovanje dobilo prvotni tloris, značilen za staromeščanska stanovanja, se pravi prehodne sobe. Dnevni prostor smo povečali s prehodom v salon, kjer je jedilna miza, lastnica ga uporablja tudi kot delovni prostor. Prej je bil pregrajen z mavčno steno,« našteva sogovornica.



Staromeščanskost so poustvarili tudi z drugimi elementi, z bolj bogatimi materiali in barvami ter starimi kosi pohištva, medtem ko vgradne omare, ki so jih postavili vzdolž leve stene in gredo tako rekoč iz kuhinje v salon in nato v spalnico, jasno kažejo sodobno izčiščenost.

»Ker je bil proračun omejen, nismo mogli vgraditi in postaviti vsega tistega, kar bi si želeli, še vedno pa smo s cenovno dostopnejšimi materiali in kosi vendarle dosegli bolj razkošen vtis. Eden od pomembnih elementov, ki poustvarja prvobitnost stanovanj meščanov, je gotovo parket. Čeprav smo zaradi omejenih sredstev izbrali cenejšega lamelnega, je ta še vedno v temnejšem odtenku, srednje dimljenem hrastu, takem, kakršen sodi v takšen prostor.«



Še en primer je kuhinjski otok, ki si ga je arhitektka zamislila kot monolit, v katerega bi bilo vrezano korito, a ga je na koncu nadomestil otok iz lesene konstrukcije, oblečen v keramične plošče v imitaciji marmorja, kar je bila zaradi manjše teže morda tudi primernejša rešitev za talno konstrukcijo takšne stare stavbe. »Na stranico kuhinjskega otoka smo vgradili še ogledalo, zaradi česar je ta kos kar zalebdel in zelo lepo funkcionira v prostoru. Postal je srčika osrednjega dnevnega prostora, saj se okoli njega vse dogaja; tam lastnica s prijatelji ali družinskimi člani kuha, se druži …«
 

Tu ena komoda, tam en stol ...

Razen vgradnih omar in postelje so vsi drugi kosi pohištva stari, restavrirani ali pa na obnovo še čakajo. »Največje presenečenje je bila jedilna miza, s povsem novo in drugačno podobo je presenetila še samega mizarja, ki jo je restavriral. Še bolj navdušujoče pa je bilo to, da ko so sorodniki in znanci naročnice izvedeli, da iščemo stare kose, s katerimi bi dopolnili opremo stanovanja, so se oglašali, da imajo ta eno komodo odveč, drugi en stol in tako naprej,« pripoveduje arhitektka.

Medtem ko so se odločili, da bodo stene v svetlem tonu, pa so žlahtnost staromeščanske lupine in interierja dopolnili še s temno barvo kopalnice in stranišča, ki sta v svetlikajoči se bronasti barvi keramike ter v temno obarvanih stenah. V temnih odtenkih – zelene – sta kavč in oblazinjen naslon postelje. A kot v smehu odgovarja sogovornica, na to odločitev ime ulice ni imelo vpliva, na izbor barv je vplivalo predvsem dejstvo, da kljub poudarjanju ženstvenosti s to niso hoteli pretiravati. »Zato sta tudi naslanjača v dnevni sobi robustnejša,« še dodaja.



Veliko poudarka so dali osvetlitvi. »Luči so se nam zdele ključne, da smo po stanovanju ustvarili različne ambiente, zato jih je kar veliko. Vzdolž vgradnega pohištva je linija oblikovno manj vpadljivih svetil, drugje so bolj dekorativne, denimo nad jedilno mizo, kavčem … Nad omarami v kuhinji smo prostor namenili za umetnine, zato ga osvetljujejo reflektorji, tam naj bi stalno mesto dobili tudi spominki s potovanj ali kakšni drugi bolj posebni kosi, ki pa jih bo lastnica dodajala postopoma. Na koncu namreč vedno zmanjka denarja za kaj, a to je tako ali tako galerija, ki se oblikuje skozi življenje,« sklene arhitektka.

Naročnica k temu doda: »Stanovanje je čudovito! Kljub temu in prav zato, ker ni več takšno, kot je bilo na eni izmed prvih otvoritvenih zabav. Zdaj nosi sporočila, zgodbe, spomine. Ima luknjo v parketu, ker sva z M. Ž. skušali brez pomoči fantov namestiti karniso za zaveso, črn madež na steni, ker se je A. D. s stolom drgnil obnjo, medtem ko je odgovarjal na vprašanja med družabno igro the confession game, počeno ploščico, ker ... no, M. M. je bil tu na zabavi tisto noč, ko je počila.«