Da rečeš samo ... kot v pravljici

Ni dvoma: Šenkova domačija na Jezerskem ima enega najlepših razgledov v Sloveniji. Veličastni pogled na severna ostenja Kamniško-Savinjskih Alp, na stene ... Gre za tradicionalno zgodbo menjave generacij na petstoletni kmetiji. »Since 1517,« bi napisali v tujini. »Kot v pravljici,« pa pišejo gostje, turisti danes. In pri tem ni niti malo pretiravanja.



Šenkova domačija je v resnici osem z leseno kritino kritih stavb, ki so po obsežni prenovi v zadnjem desetletju ohranile prvotno podobo. Celotna domačija je pod zaščito kulturne dediščine, osrednji objekt pa celo spomenik državnega pomena. »Zavedamo se njene neprecenljive vrednosti, zato jo z veseljem ohranjamo in delimo njeno bogato zgodovino z vami,« so zapisali lastniki, gostitelji. In kdo so to? Polona Virnik Karničar, ki je kmetijo leta 2010 od svoje babice prevzela skupaj z možem Drejcem Karničarjem in tremi otroki.

Od evidentiranja, dokumentiranja do prenove

Prvi načrti o obnovi so sicer iz leta 2004, že takrat so lastniki sodelovali z arhitektom Markom Šenkom in tudi zavodom za varstvo kulturne dediščine. Prenova je zato potekala sistematično, najprej so evidentirali in dokumentirali vse objekte domačije. Investitor se je odločil, da je še pred posegi treba zagotoviti energetsko samozadostnost v okviru kmetije, idejne rešitve pa so zasnovali in prediskutirali v več variantah.

Prva stavba, ki so se je lotili, je bil stari volovjek, nekdanji hlev za vole, s kamnitimi zidovi in leseno streho. Na zunaj je ostal povsem enak, znotraj pa armiranobetonsko ojačan in pripravljen za novo vlogo: v njem je nastal prostor za kotlovnico in zalogovnik za ogrevanje na sekance ter sanitarije za prostor za kampiranje, ki je poleti urejen na travniku nad kmetijo.

Uredili so tudi zunanjo letno kuhinjo, okolico stavbe spremenili v peščen prostor za parkirišče ter obnovili staro delavnico na osrednjem dvorišču. Potem je v letih 2013 in 2014 prišla na vrsto preužitkarska hiša (v slovenski zgodovini znana kot prostor, ki ga je dobil gospodar, ko je kmetijo predal nasledniku). Na mestu in v gabaritih več kot 300 let starega objekta je bil zgrajen nadomestni objekt. V njem so uredili dve dvoposteljni sobi v pritličju (z imenoma Kaša in Špajza) in dva luksuzno opremljena apartmaja za štiri v mansardi, ki se imenujeta Kamra in Gank.



In šele potem, leta 2015, je bilo izkušenj, znanja in tudi kondicije dovolj za glavni zalogaj: obnovo glavne stavbe na kmetiji – stare hiše. Saniranje starih zidov in konstrukcije z oboki kamnitega pritličja je bilo nujno, sicer bi se objekt porušil, spremembe namembnosti prostorov so sledile ob doslednem upoštevanju vseh danosti prostorov in materialov, od kamnitih zidov do obokanega in delno lesenega stropa nad pritličjem. Vsa fasada – torej okenske odprtine, vrata, ometan kamnit zid – je ostala enaka v dimenzijah in v obdelavi. V stavbo so umeščeni kuhinja, jedilnica, pisarna, recepcija in prostor za točenje pijač, veliko podstrešje pa so lani preuredili v dodatnih sedem sob in manjšo konferenčno dvorano. Ohranili so tudi črno kuhinjo.

Sobe so poimenovali po dejavnostih oziroma poklicih, ki so jih opravljali tamkajšnji predniki: Kovačnica, Pekarnica, Jagrska soba, Šuštarska, Furmanska, Ovčarska ... In so tako odmev zgodovine, ki je bila močno povezana z ovčerejo, neki prednik je bil pek itd. Za obnovo podstrešja in opremo sob so uporabili veliko starega lesa iz starega ostrešja in strehe, mizarji pa so izdelali unikatno rustikalno pohištvo. Povsod so razstavljeni predmeti, ki poudarjajo značaj vsake sobe.



Polona Virnik Karničar pravi, da iz zgodovinskih raziskovanj vedo, da je bila kmetija ves čas skoraj enako velika, koliko ljudi je tu živelo, pa ne vedo. Samostojna je bila do leta 1885, potem pa jo je kupila njena praprababica. Po vojni sta se babica in dedek borila za preživetje predvsem z mlečno pridelavo, prodajo mleka in krav. Sogovornica, ki se je tu rodila, je ves čas vedela, da je to njena usoda.

Usoda je bila pravzaprav tudi poroka z lokalpatriotom Drejcem iz znane družine Karničar. Več kot deset let sta z možem živela v novejši hiši njenih staršev, potem pa je prišlo krizno leto 2008, spremembe v njeni službi in odločitev, da je čas za korak naprej. Kmetija je vedno družinsko podjetje, turizem pa je bila njena želja ves čas, a je ostajala v ozadju. »Babica je bila proti, čeprav je bil njen življenjski stil na neki način turizem, ves čas je bila obdana z ljudmi, ki so prihajali k njej, a od tega turizma ni imela nič,« pove zdajšnja lastnica.

In prenova? »Dobro je, da kaj pozabiš.« Arhitekt Marko Šenk je kot njen prastric prevzel polovico bremena, od celotne arhitekture, pogajanja z upravno enoto, spomeničarji. Vsi skupaj so bili dober tim tudi z lokalnimi mojstri.

Dosledno upoštevati koncept starega objekta

Kot poudarja arhitekt Marko Šenk, so se že od začetka zavedali, da bo nova funkcija domačije zaživela le, če bo spoštovala vse danosti tradicije in stoletno izročilo objektov ter prav s tem privabljala obiskovalce in turiste in izpolnjevala njihova pričakovanja. Seveda v kontekstu sodobne ponudbe. »Bistvo oblikovalske zasnove je dosledno upoštevati koncept starega objekta in korespondirati z novo funkcijo. Glavno oblikovalsko prizadevanje pa je bilo zagotoviti novim turističnim enotam, ki so pravzaprav povsod mansardne, rešitev, ki bo zadovoljila gosta in ohranila elemente izročila več stoletij. Z revitalizacijo smo skušali najti rešitve, ki tako v funkcionalnem kot oblikovnem smislu nadaljujejo tradicijo in izročila tukajšnjih materialov.«



Da je bila odločitev za domačijo odprtih vrat prava, pričajo zasedenost in klici gostov, ki te dni sprašujejo že za proste termine v septembru. A kljub temu se tukaj ambicije družine Virnik Karničar ne končajo. Gostiteljica omenja Štularjevo planino, ki bi jo želeli sčasoma oživiti in prav tako pripraviti ponudbo za turiste. In iz zgodbe, ki se piše že skoraj petsto let, bo kmalu nastala tudi knjiga.