Alpska domačnost pod fis progo

Ko vstopiš v obnovljeno stoletno domačijo Pr' Gavedarjo sredi Podkorna, te prijazni gostitelji pričakajo kot družinskega prijatelja – s copati. A v hiši, polni macesnovega lesa in unikatne sodobne alpske domačnosti, je najprijetneje v nogavicah, topla je tudi zaradi vsega, kar se je v njej ohranilo starega. Od tega meseca goste vabi še s štirimi novimi sobami na podstrešju, prav tako zazibanimi v isto zgodbo, ki se že od leta 2011 plete v sodelovanju z arhitekti Špelo Leskovic in Alešem Košakom (AKSL arhitekti) ter Almiro Sadar, ki je oblikovala hišne tekstilije. Pred dnevi je lastnico Martino Gregori za najboljši interier v kulturni dediščini nagradila tudi stroka (Šola prenove Združenja zgodovinskih mest Slovenije, med drugim v sodelovanju s fakulteto za arhitekturo in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije).

Toda začetki so bili daleč od estetske in udobne harmonije, ki poslej tako ali drugače razveseljuje tudi goste. »Zvrstilo se je šest arhitekturnih birojev, pa nihče ni razumel, česa si želim. Poleg ohranitve secesijskih poslikav, ki so krasile eno od sob – med prenovo smo jih našli tudi v drugih sobah –, in obnove starega pohištva sem želela v vsaki sobi še kopalnico. Vendar ne takšno kockasto, ki bi iz sobe naredila prostor mrtvih kotov, kakršne so mi zrisali vsi po vrsti. Potem pa sem nekega dne odprla časopis in na fotografiji zagledala Špelo, prijateljico iz otroštva, za katero sploh nisem vedela, da je postala arhitektka, in njenega Aleša, ki sta tedaj prejela nagrado! Takoj sem ju poklicala in takoj sta bila za,« pripoveduje Martina, ki je hostel (tedaj Pr' tatko) uredila že leta 2006 v neobnovljeni hiši.



Tudi Špela Leskovic priznava, da jo je ob naročilu prevzela nostalgija, saj so h Gregorijevim na Gavedarjevo domačijo pogosto hodili na počitnice. »Čutila sem, česa si Martina želi in kaj ceni, predvsem pa da hoče tudi po prenovi v hiši ohraniti družinski spomin in poslikave z lokalnimi pigmenti iz Zelencev, kar je danes že pozabljena veščina, zato sva v interier posegla z največjo mero spoštljivosti,« razkriva arhitektka. Najtrši oreh je bila tudi zanju – kopalnica s straniščem, za katero sta naposled le našla zmagovito rešitev. Oblikovala sta jo kot pohištveni element, paravan ali omaro, umivalnik z ogledalom pa sta umestila še vidneje v sobo. Navsezadnje so sobe tudi nekdaj premogle psiho z ogledalom, na njej pa skledo in vrč za umivanje. Tako sta minimalno posegla v prostor, saj so sanitarije zgolj v eni točki povezane z inštalacijami, kar pa pomeni najmanjšo škodo tudi, če bi se lastniki kdaj odločili za drugo namembnost.

Ekološka in trajnostna usmeritev

Večina drugega, zlasti opreme, je bilo že v hiši. »Staro pohištvo smo obnovili, po potrebi prilagodili ter ga dopolnili tudi s pohištvom, ki sva ga prav v tistem času razvili z Almiro Sadar v projektu Cvetnoetno. To je bil čas velike gospodarske krize, ko je svet iskal pomiritev v nostalgičnih predmetih in kosih pohištva, midve pa sva se lotili proučevanja slovenske kulturne dediščine s področja lesarstva in tekstilstva in jo sodobno reinterpretirali. Pr' Gavedarjo smo tako z značilnimi vzorci in barvami za naš alpski prostor ustvarili tekstilije, izdelane z obilico ročnega dela. Zaradi vse te ohranjene dediščine, postelje, ki tu in tam malce zaškripa, ali pa omarice, ki nima para, blazin z vezeninami ter kvačkanih preprog, je hotelček ne samo poseben, ampak predvsem zelo prijeten,« pritrjuje tudi kot gostja. S tem konceptom – samo v naravnih materialih – pa sta z Alešem in Almiro Sadar nadaljevala tudi v novem, podstrešnem delu.



Pr' Gavedarjo so že predlani z izpolnitvijo kar 150 trajnostnih kriterijev postali prva turistična namestitev v Sloveniji s certifikatom Green Key, leta 2016 so prejeli certifikat Travelife za trajnostni turizem. Da bo Pr' Gavedarju ekološko in lokalno usmerjen hotelček, je bila za članico družine samih naravoslovcev že od začetka povsem samoumevna usmeritev. Martina je diplomirana veterinarka, ki je na Ekonomski fakulteti magistrirala še z nalogo iz trajnostnega turizma, oče Janez je biolog, znan ornitolog, čebelar in naravovarstvenik, brat Andrej pa je doktor biotehnologije, ki že dve desetletji raziskuje uporabnost gob za prehrano in zdravje. Tako kot živi sama, postreže tudi gostom. Zajtrk sestavljajo le živila in jedi lokalnega porekla oziroma ekološke pridelave, kava je iz pravične trgovine, med je očetov, prav tako ekološki. Vse tekstilije so oprane z ekološkimi praški, ekološka so mila, straniščni papir, tudi hišo čistijo le z ekološkimi čistili in kisom.



Če jo vprašate, kam na kosilo, bo naštela samo preverjene naslove. Tja, kamor zahaja tudi sama. Kaj pa spomini? »Še vedno so živi! Tu sem preživljala vikende in počitnice, najbolj zabavno pa je bilo stikati po podstrešju, kjer se je stoletje nabiralo vse mogoče, potem pa ugotavljati, za kaj se je kaj uporabljalo. Tam med starimi vozovi in kočijami smo se radi skrivali ter proti hribom kukali skozi line. Pa sedeli ob krušni peči, ki še vedno stoji v starem delu hiše, kjer živi moj oče,« strne najdragocenejše trenutke. Med sobami pa ji je tudi po prenovi tako kot njenemu očetu še vedno najljubša njegova nekdanja soba. »Soba tatka Janeza s poslikavami se mi je v otroštvu zdela nadvse misteriozna. Rekli smo ji indijska, ker je v njej hranil vse mogoče predmete, tudi maske, ki jih leta 1972 prinesel s Himalaje,« je razkrila.
 

Počitnikarje gostili že v 50. letih

Oče se je v kamri, kjer stanuje po upokojitvi, tudi rodil, pripoveduje. »Hišo je moja družina v današnjo razširila leta 1913, spodaj so nameravali urediti gostilno, zgoraj pa sobe. Turizem se je v teh vaseh razvil že pred vojno. Med gosti so bili pogosto Vojvodinci, ki so zasejali polja in se pred poletno vročino umaknili v naše hribe. Otroci pa smo jih, da bi zaslužili kaj drobiža, na postajo hodili čakat z vozički, s katerimi smo peljali njihove velike pletene kovčke,« je povedal. Domačijo, kjer so v 50. letih tudi sami gostili počitnikarje, je prevzel po nenadni očetovi smrti leta 1976, zdaj je vesel, »da imajo mladi nekaj pred sabo, pa tudi sam rad poklepeta z gosti«.



Martina ohranja zapuščino svojih prednikov še v enem pogledu. Nasproti Pr' Gavedarjo še danes stoji hotel Vitranc, ki sta ga na mestu nekdanje gostilne, ki je zgorela leta 1937, zgradila njena stara starša Franc in Marija Gregori. »Od države sta dobila načrte, marca 1939 gradbeno dovoljenje in kljub temu da je bilo treba pogorele ostanke odpeljati z vozovi, sta hotel zgradila v letu dni. Potem je prišla vojna in z njo Nemci, tudi po koncu vojne so bili v njem še nekaj časa vojaki, potem pa so ga nacionalizirali. Tako da starša v resnici nikoli nista bila hotelirja. Sem pa vesel, da je tudi potem, ko smo ga po denacionalizaciji s sestrama prodali, tu ostal hotel,« je še povedal Janez.

Kljub večletni obnovi Gavedarjeve domačije, kar je končno ceno gotovo podražilo za 20 do 30 odstotkov – polovico vseh sredstev je Martina pridobila iz Evropskih skladov –, bi se, če bi bilo treba, znova podala skozi vse to, ker je pač zaljubljena v stare hiše, pravi. V veliko oporo ji je bila predvsem konservatorka Saša Roškar s kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki jo je povezala tudi z mojstri, še veščimi (starih) obrti. Uradne zahteve spomeniškega varstva so se nanašale zgolj na zunanjo podobo hiše, toda Martina se je odločila tudi za obnovo notranjih poslikav ob pomoči ljubljanskega restavratorskega centra. »Vsi, ki se lotevajo prenove, naj se najprej vprašajo, kaj bo njen namen pa tudi, kdo jo bo vodil in izvedel. Pri večjih nepremičninah, povsem prevelikih za današnje družine, bo investicija finančno upravičena le, če bodo v njej uredili vsaj sobe z zajtrkom oziroma več stanovanj, za uspeh pa je gotovo odločilna tudi lokacija,« je povzela. Sama se pri štirih novih sobah v podstrešju seveda ne bo ustavila. Kako bo širila ponudbo za svoje goste, med katerimi prevladujejo Slovenci, že ve, a načrtov še ne razkriva na glas.