Mrzla poezija voda

Tik pred začetkom poletja je kolegica v Sobotni prilogi pisala o plavanju v naravi, v hladnih in divjih vodah. Napisala je tako lepo, da si se kar videl, kako počasi stopaš v temno Bohinjsko jezero, zelenkasto Savo in smaragdno Sočo. Priznam, da sem prav zaradi vrhunskega teksta, ki je božal dušo, hotela stvar preizkusiti v praksi.

Bohinjsko jezero jemljem skoraj za svoje. Sem smo hodili, ko sem bila otrok. Prav tu sem se naučila skakati na glavo, ker je bilo tako mrzlo, da ne bi šla nikoli plavat, če bi morala počasi noter. Danes se mi sploh ne zdi več mrzlo in skoki niso nujni. Tudi ljudi in turistov je bistveno več, kot jih je bilo pred desetletji. Samoto, ki bi dopuščala meditativno plavanje v naravnem jezeru, je težko najti, a letos se da.

V Savi Bohinjki sem se do pred kratkim namočila le enkrat in takrat naredila celo dramo. Letos sem to, tudi po navdihu članka, izpeljala precej bolj gracilno. Res je poseben občutek, ko te v nekem trenutku nehajo od mraza boleti stopala in noge ter se prepustiš zeleni vodi. Ko smo se prestavili na drugo stran gora, sem prvič v celoti prepustila telo še smaragdni lepotici. Ponekod se le uležeš vanjo in čutiš, kako valovi prek tebe, ponekod plavaš. Opevano toplejša Nadiža je bila v tistih dneh, ko je mož resno razmišljal, da bi za v šotor kupil kalorifer, hladna. In poživljajoča.

Edina, ki je bila letos v načrtu, pa me je premagala, je bila Tolminka. Brodila sem po njeni mrzli strugi, se polivala po telesu, da bi se v celoti potopila vanjo, pa ni šlo. Z velikim spoštovanjem sem gledala ljudi, ki jim nobena voda ni premrzla. Pravi uživači pa so otroci. Oni niso v hladni vodi zaradi dokazovanja, ampak ker jim je res v užitek. Skačejo, plavajo, se škropijo, iščejo zanimive kamenčke, ribe in rake … Ko jih gledaš, ugotoviš, da so res eno z naravo. To je poezija.