Močne in neodvisne, ne romantične gospodične Dior

Še do torka bo Pariz modna prestolnica sveta, na tednu mode predstavljajo smernice, v katerih bosta dihali prihodnja jesen in zima. V središču poročanja je bil tudi Dior, ki se bo v prihodnji sezoni vrnil v 50. leta. Tudi sicer delo in impozantne modne revije njihove kreativne direktorice Marie Grazie Chiuri na različnih koncih sveta ne ostajajo prezrte, četudi ji hkrati očitajo previsok ogljični odtis.

Je ena redkih žensk na tako visokem položaju tako znane modne hiše, prva v 75-letni zgodovini Diorja, fascinacijo pa vzbuja predvsem s svojo feministično držo, kulturološkim in družbenim pristopom k modi, pa tudi z zelo običajnim oblačilnim in življenjskim slogom.

Svojo vizijo za prihodnjo jesen in zimo v vrtovih Tuileries je postavila pod velikansko visečo skulpturo z lovkami, ki jo je avtorica, portugalska umetnica Joana Vasconcelos opisala kot abstraktno rožo, ki oblikuje »čarobni vrt kot drug svet, kot drugo razsežnost«. Za to stvaritev jo je navdihnila Catherine Dior, po besedah Vasconcelosove močna in občutljiva ženska. Sestro ustanovitelja modne hiše je namreč kreativna direktorica Maria Grazia Chiuri s še dvema zgodnjima strankama Diorja – Juliette Gréco in Edith Piaf – izbrala za tokratni ustvarjalni navdih, za muze sezone, ko je brskala za ženskimi zgodbami iz 50. let.

Tudi muze, ki so bile navdih za kolekcijo, so imele v sebi nekaj punkovskega. FOTO: Benoît Tessier/Reuters

To so bila leta oblikovanja modne hiše Dior po njeni ustanovitvi leta 1947, ko je Christian Dior svetu predstavil tako imenovani novi videz, komplete oprijetih suknjičev in širokih kril, stisnjenih v pasu. Čeprav se ta slog pogosto povezuje s Hollywoodom, pa Chiurijeva poudarja, da so bile razmere v Evropi zelo drugačne kot v ZDA, tudi ženske, ki jih je vzela za navdih, so si po drugi svetovni vojni na novo gradile svoja življenja.

Elegantne z nekaj punkovskega pridiha

Medtem ko je za muzo letošnje pomladi izbrala Florentinko Katarino Medičejsko, poznejšo francosko kraljico, eno prvih žensk, ki je svojo moč zavestno izražala z obleko, muze prihodnje jeseni in zime druži uporništvo in priseganje na črna oblačila.

Dior se bo v prihodnji sezoni vrnil v 50. leta. FOTO: Benoît Tessier/ Reuters

Catherine Dior je bila članica francoskega odporniškega gibanja, ki jo je gestapo aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, od koder je pobegnila leta 1945, pozneje je bila odlikovana. Prav njeno shirano telo in načeta osebnost sta menda spodbudila njenega brata, da je s tako imenovanim novim videzom, ki so si ga ženske tistega časa lahko privoščile prav zaradi vitkih postav povojnega pomanjkanja, povrnil upanje in optimizem.

Catherine Dior, katere strasti do rož in vrta se je Chiurijeva posvetila že v kolekciji 2020 prêt-à-porter, je bila po vojni poslovna ženska, ki je uporništvo kazala tudi s tem, da se ni hotela poročiti, četudi je živela v dolgotrajni zvezi. Chiurijeva je za izhodišče imela pred očmi še muzo eksistencialistov, igralko in pevko Juliette Gréco, in pevsko ikono Edith Piaf. Modna revija je minila ob njeni Non, je ne regrette rien, tudi Diorjeva majica te sezone nosi napis Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem).

»Poleg tega, da so bile zelo elegantne, so imele malce punkovskega navdiha,« je Chiurijeva povedala o svojih muzah, tudi njena nova kolekcija kaže omehčanje togih linij new looka s srednje dolgimi krili in oblekami, bolj prožnimi tkaninami in cvetličnimi motivi, ustvarila je nekaj veliko mehkejšega in bolj osebnega, želela je projicirati novo podobo Diorjeve ženske kot »močne in neodvisne«, in ne »romantične in krhke gospodične Dior«. »Pozabljamo, da so bile v 50. letih te ženske bolj osvobojene, kot si lahko predstavljamo,« je Chiurijeva, ki se razglaša za feministko, še povedala medijem.

Chiurijeva je za izhodišče kolekcije jesen/zima 2023/2024 imela pred očmi Diorjevo sestro Catherine Dior, muzo eksistencialistov, igralko in pevko Juliette Gréco ter pevsko ikono Edith Piaf. FOTO: Benoît Tessier/ Reuters

V intervjuju za Guardian pred dnevi je znova poudarila, da »moški pogled velja za perspektivo, ki je pomembna«. Sama to nenehno spreminja. Uvedla je, da za Diorjeve projekte fotografirajo le fotografinje, nad čimer so bili ljudje okoli nje šokirani in so ji poskušali braniti, češ, saj jih sploh ni dovolj. Tudi Diorjevo žensko je definirala s tem, kar se dogaja v njej, ne kako je videti.

Uvedla je kratke majice s slogani, ki so polnile naslove modnih izdaj, prva je nosila citat »Vse bi morale biti feministke« nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, ki se loteva političnih, kulturnih, rasnih in spolnih tem. »Nikoli ne smemo pozabiti, da moda bolj govori o odnosu družbe do ženskih teles kot do moških,« je dejala. »Če želimo izzvati patriarhat, morajo ženske več govoriti o sestrstvu in skupnosti. Pravi feminizem pomeni, da ženske podpirajo druga drugo.«

Tudi pri Diorju pomen žensk narašča, luksuzna skupina LVMH, pod okrilje katere sodi ta francoska modna hiša, se je zavezala k spolni enakosti, ki naj bi se kazala tudi na najvišjih položajih. Prvi mož LVMH Bernard Arnault, aktualni najbogatejši zemljan, je pred mesecem in pol za direktorico Diorja imenoval svojo hčer, 47-letno Delphine Arnault, dotlej pomočnico generalnega direktorja v hiši Louis Vuitton, ki naj bi poskrbela, da bo znamka spet dosegala rezultate, kakršne je pred pandemijo covida-19. A mediji poslovni uspeh Diorjevih zadnjih let pripisujejo tudi Chiurijevi. Odkar so leta 2017 šle v prodajo njene prve kolekcije, so se prihodki Diorja potrojili – na več kot 7,3 milijarde evrov.

Italijanka, ki so ji doma pustili svobodo

Devetinpetdesetletna Maria Grazia Chiuri, prejemnica več pomembnih modnih nagrad, med njimi za življenjsko delo, meje podira tudi v drugih pogledih. Novinarka Guardiana Jess Cartner-Morley je poudarila, da človek, sodeč po videzu njene pariške pisarne, nikoli ne bi uganil, kaj počne.

Pisarna ob vstopu daje vtis profesorske sobe, do zadnjega je zapolnjena s knjigami o filozofiji, spolnih študijah, umetnostni zgodovini, literaturi. Chiurijevo veliko bolj zanimajo razprave o idejah kot o šiviljskih podrobnostih.

V že več intervjujih je poudarila, da jo je zaznamovala družina, babica in mama sta preživeli drugo svetovno vojno, odraščala je v delavski družini; mama je bila šivilja, oče je delal v vojski. V časih velikih družbenih sprememb, ki so prinesle ločitev in splav, so starši v ospredje postavljali predvsem pomen izobrazbe.

Nova kolekcija kaže omehčanje togih linij new looka s srednje dolgimi krili in oblekami, bolj prožnimi tkaninami in cvetličnimi motivi. FOTO: Benoît Tessier/ Reuters

Oblačilnih vzorcev tistega časa se je rešila že v zgodnjih najstniških letih, ko je začela kupovati kavbojke in jakne na rimskih bolšjakih. V zgodovino mode se je Chiurijeva vpisala z ikonično torbico Baguette za Fendi v 90. letih, s Pierpaolom Picciolijem pa sta Valentino, ki ga sam vodi od leta 2016, revitalizirala že v prvem desetletju novega milenija.

Kot Italijanka prinaša v slavno francosko hišo več ležernosti, ki jo zahteva sodobna ženska. Na to prisega tudi sama, saj v bližini Sredozemlja človek pač ne more nositi težkih in vročih oblačil, je dejala, o svojih pravzaprav nima časa razmišljati. Ko najde kos, ki ji ustreza, kupi dva, tako si poenostavi oblačenje, ko živi razpeta med Italijo in Francijo – med tednom je v Parizu, kjer dela skupaj s svojo 26-letno hčerjo Rachele Regini, ki dobra tri leta dela pri Diorju kot kulturna svetovalka, za konec tedna se vrne k možu v Rim (imata tudi sina).

Za Washington Post je pred letom dni dejala: »Imam dva otroka. Sem poročena. Na meni ni nič kulskega.« Tudi »ni suha ne debela, ima čisto normalno telo« in predvsem »ne umira za modo«, kar je morda eden ključnih dejavnikov njenega uspeha. Delu je predana, a glede tega ostaja na trdnih tleh. Spoštuje tudi ljudi, ki jo kritizirajo, ker kritike včasih zelo pomagajo razumeti nekatere vidike same sebe, za kar pa se zaveda, da je mogoče le z zrelostjo.

Maria Grazia Chiuri kot Italijanka in samodeklarirana feministka prinaša v slavno francosko hišo več ležernosti, ki jo zahteva sodobna ženska, na to prisega tudi sama. Foto Geoffroy Van Der Hasselt/AFP

Njene modne revije na različnih koncih sveta, v katere vključuje vse mogoče profile od umetnikov in plesnih koreografov do antropologov, so pogosto pravi spektakli. Na eni zadnjih – za potovalno (cruise) kolekcijo 2023 –, ki je bila junija lani na Plaza de España v Sevilji, je nastopilo 60 plesalcev flamenka in več kot sto manekenk, igral pa je orkester v živo. Kolekcija je obudila oblačilni slog aristokratinje Cayetane Fitz-James Stuart, 18. vojvodinjo d'Alba, modno ikono flamenka desetletja na seviljski Feria de Abril do njene smrti leta 2014.

Nekaj tednov po pravkar končani reviji na pariškem tednu mode bo naslednjo uprizorila v Indiji, kjer bodo predstavili delo rokodelske šole Chanakya, s katero je Dior sodeloval pri promociji priložnosti za ženske v visokokvalificiranem sektorju indijske oblačilne industrije. Pogosto ji očitajo visok ogljični odtis, a je prepričana, da je treba modo slaviti tudi zunaj Pariza, Londona, Milana in New Yorka in v sodelovanju s tamkajšnjo kulturo in industrijo.