Nesmrtni Chanelov jopič iz tvida

Chanelov jopič iz tvida je nesmrten. Vsakokrat znova se javlja v vseh mogočih različicah, v zadnjih kolekcijah tudi kot različno dolge in široke srajce, najti jih je tudi v kolekcijah hitre mode in cenenih materialih, kar je še en dokaz več, da je njegov prodajni potencial med ženskami na vseh statusnih in starostnih lestvicah obetaven. Širše gledano je tvidast kostim z zlatimi gumbi celo del ameriške politične zgodovine. Prva dama, žena Johna F. Kennedyja, je nosila rožnatega iz Chanelove kolekcije jesen-zima 1961 tistega usodnega 22. novembra 1963 v Dallasu.

Še slab mesec so mnoge različice suknjičev in kostimov, ki jih je oblikovala sama Gabrielle Chanel (s skupno 350 kosi, od večernih oblek do nakita), na ogled na prvi veliki retrospektivni razstavi njenih kreacij v Parizu z naslovom Gabrielle Chanel. Manifeste de mode (Gabrielle Chanel. Modni manifest) v prenovljenem, a trenutno zaprtem pariškem muzeju mode Palais Galliera. Kot je zapisala direktorica te pariške modne institucije Miren Arzalluz, se je Gabrielle Chanel že od začetka svoje modne poti v zgodnjih letih 20. stoletja pa do konca življenja upirala prevladujoči modi svojega časa.



V mladosti, ko je francoski modni coutier Paul Poiret kraljeval svetu ženske mode, je bila Chanelova kot nekakšna ženska različica dandyja, ki je s prirejanja oblačil prešla na njihovo oblikovanje, vanje pa vnašala udobje, funkcionalnost, zadržanost in eleganco moške mode. S tehničnim eksperimentiranjem, reinterpretiranjem tradicionalnega krojaštva, vendar z uporabo mehkih tkanin, kot sta džersi in tvid, je v prvih desetletjih naprej predstavila svojo različico ženskega kompleta in majhne črne obleke. Chanelova je iskala preprostost in lahkotnost.

Kot navaja muzejska kustosinja Véronique Belloir, v Palais Galliera sicer specializirana za modo 19. stoletja, je Chanelova verjetno sprva intuitivno izumila osvobojen videz ravno v trenutku, ko so ženske, ki so med prvo svetovno vojno izkusile tudi drugačne, bolj praktične načine oblačenja, začutile potrebo po preprostejših oblačilih. Oblikovalka, ki oblek ni risala, ampak jih je ustvarjala neposredno na telesu, je nekoč dejala, da »moda ne obstaja samo v oblekah, nosi jo veter, lahko jo zaznate, lahko jo dihate, je na nebu in na ulicah, povsod je, povezana je z idejami, družbenimi običaji in dogodki«.



Chanelov slog, ki ga je vselej nosila tudi sama, je temeljil na načelih udobja in upoštevanja ženske anatomije pa tudi na detajlih in prefinjeni eleganci oblik. Izogibala se je nepotrebni dekoraciji, njena izbira barv, materialov in tehnik pa je bila vedno premišljena in mestoma drzna, s poudarkom na harmoniji celotnega videza. Že marca 1928 je, da bi si pridobila ekskluzivne, visokokakovostne tkanine, v Asnières-sur-Seine v bližini Pariza ustvarila tkalnico Tissus Chanel, kjer so izdelovali tudi triko.
 

Zacementiranje večnega sloga

Slavna Francozinja, ki so jo francoske sile leta 1944 aretirale v hotelu Ritz zaradi razmerja z nemškim častnikom, baronom Hansom Güntherjem von Dincklagom, in so jo po kratkem zaslišanju izpustile, se je po drugi svetovni vojni za desetletje umaknila iz sveta visoke mode in živela med Lausanno, Parizom in svojo vilo La Pauso na francoski rivieri ter potovanji v Italijo in ZDA. Toda leta 1953 se je vrnila na sceno in modna hiša Chanel se je po štirinajstih letih ponovno odprla.



Leto zatem je tedaj že 71-letna Gabrielle Chanel predstavila svojo novo kolekcijo, ki je bil nekakšen odgovor na tedanjo veliko modno novost, prefinjen novi videz Christiana Diorja, ki je bil nasproten od njenih preprostejših modnih načel in vizije sodobne ženske. Suknjič je bil tako mehek in lahek, da je bil bolj podoben jopici. Tudi krilo ni stalo visoko v bokih, temveč je bilo nanje spuščeno, zaradi česar je ženski v njem omogočalo popolno svobodo gibanja. Chanelov podpis je dopolnila še izpopolnjenost obrobe. Ko je tako imenovano Chanelovo dekle, francoska manekenka Marie-Hélène Arnaud, še istega leta pozirala v Chanelovi obleki za ameriškega fotografa Henryja Clarka in revijo Vogue, je tvidast kostim poleg male črne obleke postal simbol nove ženstvenosti na obeh straneh Atlantika.

Bolj kot kdaj koli prej sta oblika in eleganca izhajali iz kakovosti izbranih materialov in upoštevali željo po naravnosti, ki je popolnoma nasprotovala prefinjeni modi povojnega obdobja. Po mnenju Véronique Belloir je razmišljanje Coco Chanel primerljivo z najbolj znanimi arhitekti in oblikovalci 20. stoletja, med katerimi med drugim našteva Le Corbusiera, Pierra Chareauja in Charlotte Perriand.
 

Za šport, potovanja in sprehode

Leta 1958 je revija Elle podrobneje predstavila Chanelov kostim. Korak po koraku so razlagali proizvodne skrivnosti »majhne Chanelove obleke«, ki so jo ženske ustvarile za vse ženske, in svojim bralcem celo ponudili vzorec. Čeprav je k njenemu nastanku pripomogla moška obleka, tudi tvid so nekoč nosili samo moški, je zares ohranila le splošno idejo in nekatere praktične vidike. Bila je elegantna, prilagojena sodobnemu življenjskemu slogu in jo je bilo mogoče nositi ves dan in ne glede na leta.

Klasična različica je bila sestavljena iz suknjiča z dvema ali štirimi žepi, občasno z manšetnimi gumbi na zapestju, in krila, vse skupaj je dopolnjevala še bluza. Na voljo so bili kostimi v številnih različicah, ki jih je bilo mogoče kombinirati z oblekami ali plašči in vedno v ujemajočih se tkaninah in obrobah. Čeprav je svojo pot v žensko garderobo začel kot dnevna obleka, jo je Chanelova v glamuroznih materialih priredila tudi kot večerno.



Francoska kustosinja Véronique Belloir je kultni Chanelov kostim še natančneje zgodovinsko razdelala. Ko je Gabrielle Chanel začela ustvarjati, je imela dvodelna krojena obleka že svoje mesto v ženski garderobi. Pojavila se je v sredini 19. stoletja, bila je angleškega izvora in namenjena dejavnostim na prostem. Po meri so jo izdelovali izključno moški krojači. V Franciji se je pojavila šele kakšna štiri desetletja pozneje.

Medtem ko je zaradi udobja pridobila svoje privrženke, so jo drugi videli kot prestrogo in preveč moško. V začetnih letih 20. stoletja je bil skoraj vedno izdelana iz volnene tkanine v sivih, rjavih in zelenih tonih, pa tudi bolj živo zeleni, kakršna je grahova juha, in je bila namenjena športnim dejavnostim, potovanjem ali jutranjim sprehodom. Toda suknjič se je še vedno nosil s korzetom, krilo, ki sicer ni segalo povsem do tal, pa je bilo oprijeto in je ženske oviralo pri gibanju.

Chanelova je v svoji maniri vse spremenila in razvila svojstven in prepoznaven slog, ki še vedno kljubuje in premaguje modne enodnevnice. »Vsaka Chanelova obleka premore skrivnost njene prefinjenosti. In to razkošje se skriva v podrobnostih,« so v Voguu zapisali že davnega septembra 1959.

Skrivnosti njenega uspeha

Gabrielle Chanel je že za življenja postala legenda, kar je spodbujala tudi sama. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja je tako francoski kot tuji tisk pisal različno o njenem življenju, kar je krepilo mite, ki jih je tudi namerno gojila, da bi večala svojo privlačnost. Od njene smrti leta 1971 je bilo mnogo poskusov osvetljevanja različnih vidikov njene zgodovine in osebnosti, skrivnosti njenega porekla ter njenega uspeha, sodelovanja z umetniško sceno in tudi ljubezenskih razmerij, v zadnjem času pa tudi njenega življenja zlasti med drugo svetovno vojno. Toda v muzeju Palais Galliera so se z razstavo osredotočili na njeno ustvarjanje.



Prvi del je kronološka pripoved, začenši z nekaj ključnimi kosi zgodnjega obdobja, vključno s slavno marinière iz leta 1916, oblačilom z mornarskim ovratnikom iz svilenega džersija, nato sledi prikaz razvoja Chanelovega elegantnega sloga: od majhnih črnih oblek in kosov športnih oblačil norih 20. let do prefinjenih oblek iz 30. let in slavnega parfuma N^o5, ki letos praznuje prvih sto let in mu je kot Chanelovi esenci posvečena cela razstavna soba. Deset fotografskih portretov Gabrielle Chanel spremlja deset poglavij, ki med drugim razkrivajo, koliko je bila kreatorka sama utelešenje svoje znamke, da so z vojno in zaprtjem modne hiše dame na pariškem naslovu 31 rue Cambon lahko kupile le parfume in modne dodatke in kako se je na novi videz (new look) Christiana Diorja Chanelova odzvala z vrnitvijo in potrditvijo svojega večnega sloga.

Drugi del razstave je tematski in skuša dešifrirati njene kultne kose: kostim iz tvida, dvobarvne salonarje, prešito torbo z dolgim zlatim ročajem 2.55 ter gledališke kostume in prefinjen nakit, značilen za videz Chanel.