Vse, kar je elegantno, je odeto v Chanel

Z belo, rožnato, vijoličasto in črno, v kakršnih se preliva pravkar predstavljena nova kolekcija haute couture pomlad/poletje 2021 modne hiše Chanel, je njena kreativna direktorica Virginie Viard pred dnevi v pariškem Grand Palaisu poustvarila prizorišče podeželske poroke na jugu Francije. Z rustikalnimi loki, zavitimi v rože, lesenimi stoli za socialno distancirane goste, »svatinje« pa so v laseh nosile tudi venčke iz rož. Tudi tokrat ni šlo brez interpretacij slavnega suknjiča iz tvida, ki je njeno stvariteljico Coco Chanel naredil večno. Na začetku leta je minilo pol stoletja od njene smrti.

Prav te dni so splet preplavile fotografije prenovljenih salonov na pariški 31 rue Cambon, kjer je Gabrielle Chanel v začetku 20. stoletja odprla svoj butik. Prenovo je vodil 76-letni francoski dekorater Jacques Grange, za mnoge eden najboljših, navdihnili pa so ga prvotni saloni, kakor jih je opremila slavna modna ikona. Ta delna prenova, del celovite, ki še čaka ta imenitni pariški naslov, na katerem v pritličje vabi prodajni salon, v višjih nadstropjih pa domujejo oblikovalski studio in ateljeji za oblikovanje oblačil po meri, se je začela že pred dvema letoma.



Kot je povedal Grange, so temo našli v dvajsetih minutah, (zdaj že pokojni) kreativni direktor Karl Lagerfeld pa jo je v hipu potrdil z »da«. Novo podobo je notranji oblikovalec zasnoval po navdihu starih fotografij prostora, v katerem je dominiralo stopnišče v slogu art decoja z lepim številom ogledal. To je tako slavno, da ga je francosko ministrstvo za kulturo razglasilo za zgodovinski spomenik.
 

Ob enajsti uri se slika povsem spremeni

Kako je bilo tedaj, ko je Gabrielle Chanel odprla svoj butik, je v okviru projekta Fenomen Chanel, ki so se ga pred nedavnim z različnih vidikov lotili raziskovalci z ljubljanske filozofske in naravoslovnotehniške fakultete, dr. Marija Mojca Peternel iskala v osrednjih časopisih na Slovenskem, a zaradi njihove politično naravnane vsebine pričakovano ni našla kaj omembe vrednega. So pa slovenski bralci, ki so svoja obzorja širili tudi z branjem časopisja, ki ga je bilo v obdobju med obema vojnama mogoče kupiti na Dunaju, lahko izvedeli marsikaj. In to celo bralci izrazito delavskega časopisa Freiheit.



Avtor, neki K., se je posvetil njeni trgovini s takšnim opisom: »Čeprav se Chanelova hiša nahaja v ulici, ki povezuje dve najprometnejši in najhrupnejši pariški ulici, je njena lega precej odročna in mirna. To mirno vzdušje traja le do enajste ure dopoldan, ko se slika popolnoma spremeni. Takrat se pred hišo začno ustavljati limuzine, brez izjeme vse dragocene, zato med njimi Rolls-Royce sploh ne izstopa. V teh odišavljenih in ogrevanih z dragoceno svilo in ebenovino okrašenih salonih na štirih kolesih, kjer je vse prevlečeno z zlatom in srebrom ter okrašeno s cvetjem, v teh čudesih tehnologije torej sedijo prav tako v draga oblačila odete in okrašene, odurne dame povojnih zaslužkarjev in konjunkturnih izkoriščevalcev dežel.«

Še zanimivejša je bila opazka – za bralce iz vrst delavstva –, kakšen je Chanelov odpiralec vrat, za tiste čase sicer povsem običajen poklic v trgovskem sektorju. »Ima eno nogo, prsa mu krasijo številne medalje, oblečen je v svečano uniformo. Proteze ne nosi in v primeru prevelike gneče oziroma zasedenih parkirišč to prijetno bradato, pohabljeno bitje odšepa med prihajajoče in odhajajoče avtomobile, samo zato, da z džentelmensko eleganco odpre vrata, da nudi pomoč dami pri izstopanju iz avtomobila ter da jo varno pospremi v hišo.«
 

Slaba reklama, a tožba izgubljena

Sogovornica Marija Mojca Peternel kot zanimivo izpostavlja še zgodbo o gledališki predstavi, komediji enodejanki slavnega madžarskega avtorja Ferenca Molnárja z naslovom Eins zwei drei iz leta 1929, ki je kazala moč denarja, s katerim je mogoče kupiti prav vse. Velik uspeh in priljubljenost je doživljala že za časa življenja Gabrielle Chanel in se še danes uprizarja na gledaliških, tudi amaterskih odrih. Poleg imena slavnega avtorja je dodatno pozornost zbujala s tem, da je glavni igralec, bančni direktor, svojo tajnico povprašal po znamki parfuma, ki ga uporablja, in ta mu je odgovorila: »Chanel 8.« Direktor ji je svetoval, naj raje uporablja Molyneux 23, ki je 18 odstotkov cenejši in diši 37 odstotkov bolje.

Ta slaba reklama in javno ponižanje pa sta spodbudila celo tožbo podjetja Chanel proti Molnárju, ki je, začuden nad njo, za Wiener Journal izjavil: »Pri poznavalcih parfumov sem dobil informacijo, da Chanel 8 sploh ne obstaja, prav tako tudi ne Chanel 7, ki ga je na odru Raimund-Theater omenjal Pallenberg (avstrijski komik). Obstaja pa Chanel 5, ki ga nisem citiral in ne omenjal. Sploh pa se v dunajskem rokopisu, ki je v tisku, ne imenuje več Chanel, ampak Chanex.«



Sodišče v Budimpešti je nekaj mesecev pozneje Chanelovo tožbo ovrglo, kakor je poročal časopis Neue Freie Presse zato, ker je menilo, da odrski dialog gotovo ne bi mogel tako drastično vplivati na gledalce in posledično na manjši nakup Chanelovega parfuma. Menda je oblikovalka zahtevala kar precej visoko odškodnino, približno tolikšno, kolikor je znašala letna plača madžarskega delavca, je povedala sogovornica.

»Vpliv Gabrielle Chanel je segal tudi na Dunaj, ki je bil med vojnama, v obdobju, ki sem ga preučevala, mondeno mesto s številnimi aristokrati in meščanstvom, ki ni samo prebiralo, kaj počne slavna pariška modistka in oblikovalka, ampak kot je v intervjuju za štirinajstdnevnik Die moderne Frau dejala neimenovana Dunajčanka: 'Poglejte si dunajske aristokrate! Vse, kar je elegantno, je odeto v Chanelova oblačila. In parfume. Vse, kar tukaj vonjate, je Chanel.' Njeno delovanje in vpliv sta segala na različna področja in bila je vzor številnim damam. Očitno je imela tudi posluh za delavce, saj kot dokazuje časopisni zapis, je zaposlovala tudi vojne invalide. Na splošno pa lahko sklenem, da so o njej poročali naklonjeno,« je še povedala Peternelova.

Po njenih besedah je tudi v tem primeru lepo vidno, kako časopisi povzemajo duha časa oziroma so njegovo ogledalo, saj se v njih da veliko prebrati med vrsticami, predvsem pa marsikaj takšnega, česar ni najti v strokovni literaturi.