Oblikovalec sanj

Ko se je 21. novembra 1951 četrt čez enajsto zvečer britanska princesa Margareta spustila po velikem stopnišču slavnega pariškega hotela Perrinet de Jars iz 18. stoletja in je orkester igral God Save the Queen, je bilo, kot bi na ples stopila Pepelka.
Bila je kot iz Disneyjevega animiranega filma, ki je na velika platna prišel leto prej, to pa seveda po zaslugi razkošne, krinolinaste obleke tedaj že slavnega francoskega oblikovalca Christiana Diorja. Kot častna gostja dobrodelnega plesa v korist pariške bolnišnice Hertford British je vedela, da bo med okoli 1500 povabljenci, večinoma Angleži in člani pariške aristokracije, njen videz pod skrbnim drobnogledom. Toda obleka, ki jo je naročila iz Diorjeve spomladanske linije Oblique in si na njej zaželela zlato okrasje – Dior ji je na izbiro ponudil tudi srebrno –, kljub vsemu ni bila čisto nova. V njej je dva meseca prej na gradu Sandringham praznovala 21. rojstni dan, že julija istega leta pa je v Buckinghamski palači pozirala slavnemu Cecilu Beatonu za svoje uradne rojstnodnevne fotografije.

Okoli petsto oblek, dodatkov, ilustracij ...

Zdaj je princesina obleka, ki je iz bele sčasoma potemnela v svetlo bež, skupaj s povečano ikonično Beatonovo fotografijo na ogled v londonskem muzeju Viktorije in Alberta. Vse do sredine letošnjega julija na razstavo Christian Dior: Designer of Dreams (Christian Dior: oblikovalec sanj) vabi še okoli petsto razkošnih oblek, modnih dodatkov, fotografij, filmov, starih parfumov, ilustracij, revij in Diorjevih osebnih predmetov, tudi iz obsežnih arhivov te modne hiše. Razstavo opevajo kot največjo in najobsežnejšo o Diorju v Veliki Britaniji ter kot največjo modno razstavo po tisti, ki so jo v V & A postavili na čast Alexandru McQueenu pred štirimi leti. Temelji na (pred)lanski postavitvi ob 70. jubileju Diorjeve hiše v pariškem Muzeju dekorativnih umetnosti, hkrati pa – gostiteljem primerno – izpostavlja še oblikovalčevo fascinacijo nad britansko kulturo. Nekoč je izjavil, da na svetu ni nobene druge države poleg njegove lastne, katere način življenja bi imel tako zelo rad. »Ljubim angleško tradicijo, angleško uglajenost, angleško arhitekturo. Všeč mi je celo angleška kuhinja,« je bil jasen.
Občudoval je mogočnost angleških palač in vrtov kot tudi oceank, kakršna je Queen Mary, skrbno krojene in ročno končane moške obleke, ki jih je naročal na slavni londonski Savile Row. Tudi sam je sodeloval z britanskimi izdelovalci, denimo, rokavic Dents, čevljev Rayne, pletenin Lyle & Scott in bižuterije Mitchel Mae in leta 1952 v otoški prestolnici odprl še butik. Že med njegovimi zgodnjimi slavnimi britanskimi naročnicami je bila prenekatera Britanka, poleg princese Margarete med drugim še pisateljica Nancy Mitford in balerina Margot Fonteyn.



Svoj modni salon je odprl leta 1946, ko si je svet komajda oddahnil od vojne, že s prvo kolekcijo 90 kreacij nekaj mesecev zatem pa mu je uspelo skreirati povsem samosvoj slog, ki ga je modni tisk označil za new look oziroma novi videz. Ženskam je z oblekami po njihovi silhueti s stisnjenim pasom, volumnom bokov in dekoltejem po obdobju mračnosti in uniformiranosti povrnil privlačnost in zapeljivost. Še danes jo simbolizira kombinacija belega oprijetega suknjiča v kombinaciji s širokim plisiranim črnim krilom, spuščenim pod kolena, ki si jo je mogoče v živo ogledati tudi na aktualni razstavi, videz pa so dopolnjevali rokavice in zašiljeni salonarji s tanko nizko peto, ki so bili popolno nasprotje tistim z zaokroženo konico in klinasto peto, ki so jih ženske nosile do tedaj.
 

Še istega leta modnega oskarja

Dior je tako že septembra 1947 v ZDA za svojo prvo kolekcijo prejel modnega »oskarja«, nagrado prestižne veleblagovnice Neiman Marcus, kmalu zatem je odprl prvi butik v ZDA na Peti aveniji v New Yorku. Leta 1950 je bil odlikovan z najvišjim državnim priznanjem (ordre national de la légion d'honneur), modna hiša Dior v Parizu pa je že v prvi polovici 50. let postala povezan labirint več stavb na vogalu Avenue Montaigne in Rue François. Razprostirala se je čez pet nadstropij, premogla 28 delavnic in zaposlovala več kot tisoč ljudi. To je bilo tudi obdobje, ko je Dior z Rogerjem Vivierjem ustvaril svojo linijo čevljev po meri, odprl prvi butik v Caracasu v Venezueli ter priredil trimesečno turnejo modnih revij po štirinajstih državah Latinske Amerike. Leta 1955 je najel komaj 19-letnega Yvesa Saint Laurenta za svojega prvega asistenta in predaval na pariški Sorboni. Toda kmalu zatem je komaj desetletje trajajoče burno ustvarjanje in poslovno uspešnost drago plačal. Štiriindvajsetega oktobra 1957 se mu je na počitnicah v Montecatiniju v Toskani ustavilo srce. Star je bil komaj 52 let.



Pol leta pred smrtjo je postal prvi francoski modni oblikovalec na naslovnici prestižne ameriške revije Time, čeprav oblikovalec nikoli ni nameraval postati. Kot sin premožneža, ki si je bogastvo ustvaril z umetnimi gnojili, je študiral politične znanosti na pariški univerzi in naj bi kariero nadaljeval v diplomaciji. A je pri triindvajsetih letih pod vplivom umetniških prijateljev postal trgovec z umetninami. Njegova umetniška galerija naj bi bila menda med prvimi, ki je razstavljala dela nadrealistov, od umetnosti do mode pa ni bilo več daleč. Tja so ga še pred vojno pripeljale modne ilustracije, ki jih je ustvarjal za Figaro Illustrated; najprej k Agnès, slavni modistki na Place Vendôme, nato k oblikovalcema Robertu Piguetu in Lucienu Lelongu.
Kljub Diorjevi prezgodnji smrti so tudi nasledniki – Yves Saint Laurent, Marc Bohan, Gianfranco Ferré, John Galliano, Raf Simons in trenutno aktualna prva dama kreative Maria Grazia Chiuri – tako ali drugače negovali njegovo zapuščino, s čimer so hišo obdržali med še danes vodilnimi, je ugotovitev, ki jo s pregledom izpostavlja aktualna londonska postavitev. Skozi desetletja pa so k temu poleg slavnih Britank gotovo pripomogle med drugim še Marilyn Monroe, Elizabeth Taylor, Jackie Kennedy, princesa monaška, Sophia Loren, Isabelle Adjani, Monica Bellucci, Sharon Stone, Natalie Portman ... •