Ljubezensko razmerje Yvesa Saint Laurenta z umetnostjo

Yves Saint Laurent je s Coco Chanel in Christianom Diorjem slovel kot sveta trojica francoske visoke mode. Da bo zapolnil to mesto, so mu napovedovali že pri njegovih 21 letih starosti, ko je postal coutier pri Diorju. Štiri leta pozneje, 29. januarja 1962, je predstavil otvoritveno kolekcijo haute couture svoje komaj dva meseca stare modne hiše, letošnjega 29. januarja, ob šestdeseti obletnici tega pomembnega mejnika, pa se mu bodo poklonili z razstavo v šestih pariških muzejih in galerijah z naslovom Yves Saint Laurent aux musées (YSL v muzejih), ki izpostavlja predvsem, kako je umetnost narekovala njegovo oblikovanje. Skupno 50 Laurentovih kreacij in okoli 300 skic bo na ogled do sredine letošnjega maja.

Yves Saint Laurent slovi kot prvi modni oblikovalec, ki je vzpostavil dialog s sodobnimi umetniki in umetnostjo minulih stoletij. »Da bi človek preživel, mora imeti, kot pravi Nietzsche, estetske duhove. Življenje je mogoče le po njihovi zaslugi. Mislim, da sem jih našel pri Mondrianu, Picassu in Matissu, predvsem pa pri Proustu. Sem popoln eklektik,« je nekoč tudi sam dejal. Abstraktna umetnost Pieta Mondriana je prvič srečala modo v kolekciji YSL jesen/zima 1965. A njegovih kreativnih dialogov z umetnostjo je bilo mnogo.

Zelena jakna iz lisičjega krzna iz kolekcije pomlad/poletje 1971 se naslanja na umetnino Martiala Rayssa iz leta 1964 Made in Japan – La grande odalisque, vzorčasti kompleti iz organce iz kolekcije pomlad/poletje 2001 na Le jardin Pierra Bonnarda, večerni živobarvni komplet iz kolekcije jesen/zima 1992, denimo, pa na monumentalno fresko Raoula Dufyja La Fée Electricité, ki je nastala leta 1937 za paviljon svetlobe in elektrike na svetovni razstavi v Parizu, potem pa so jo sredi 60. let prestavili v pariški muzej moderne umetnosti (Musée d'Art Moderne). Ta bo čez dva tedna s Centrom Pompidou, louvrskim muzejem, muzejem Orsay, nacionalnim muzejem Picasso in muzejem Yves Saint Laurent izpostavila še Laurentov navdih, med drugim pri Sergeu Poliakoffu, Tomu Wesselmannu, Royu Lichtensteinu, Henriju Matissu, Georgesu Braqueju, Fernandu Légerju, Vincentu van Goghu, Pablu Picassu pa tudi Louvru.

V tamkajšnji Apolonovi galeriji, eni najbolj prestižnih soban, ki jih je oblikoval dvorni slikar Ludvika XIV. Charles Le Brun, bo na ogled serija izjemnih suknjičev, ki kažejo ne samo raznovrstnost virov Yvesa Saint Laurenta, ampak tudi veščine francoskih rokodelcev. YSL je bil očaran nad vezeninami in si je bogato okrašene in pozlačene štukature dovolil »pretopiti« v oblačila, vsako od njih pa v umetniški kos, v njih je vtkal tudi kulturne in zgodovinske simbole.

Sako iz kolekcije pomlad/poletje 1990, ki ga je poimenoval Hommage à ma Maison (poklon moji hiši), se zdi kot kakšen dragulj, povsem je pošit s kristali. Predstavljena bo tudi broška srce, ki jo je leta 1962 izdelal znani draguljar Scemama, ki je od 50. let vpeljeval kristale v visoko modo, YSL pa ga je na dan revije v nekakšnem ritualu pripel na njegovo najljubšo kreacijo v kolekciji ali manekenko.

Nič ni lepšega od ženske v moških oblačilih

Laurentova muza pa ni bila samo umetnost, ampak tudi literatura. Nad pisateljem Marcelom Proustom se je navdušil že kot najstnik. Kot je dejal, je njegovo Iskanje izgubljenega časa začel brati že pri 18 letih, pogosto ga je začenjal brati od začetka, a ga ni dokončal, saj če bi končal iskanje, se bi v njem nekaj prelomilo, je bil prepričan. Po Laurentovih besedah je bil od vseh pisateljev ravno Proust tisti, ki je govoril o ženskah z največ rahločutnosti in resnice, a je ob tem sam manj razmišljal, kako je Proust umetelno opisoval obleke, in bolj o tem, kako je »slikal« like.

Po njegovih likih pa tudi oblačilih s preloma stoletja je pisateljev svet poustvaril tudi Laurent, in sicer za Proustov ples, ki sta ga ob 100. obletnici pisateljevega rojstva priredila baron in baronica Guy in Marie-Hélène de Rothschild leta 1971 v dvorcu Château de Ferrières. Ustvaril je obleki za baronico ter za pevko in igralko Jane Birkin, ki ju je na prošnjo Voguea znameniti Cecil Beaton v slogu fotografij svojega slavnega predhodnika iz 19. stoletja Nadarja tudi posnel.

Kot je dejal Laurent, je bil kot Proust najbolj fasciniran nad svojim lastnim dojemanjem sveta, ki se spreminja. A spreminjal ga je tudi sam, predvsem skozi prizmo spola, z brisanjem meja, kaj je žensko in kaj moško, pa tudi, kaj je primerno za podnevi in kaj za zvečer. Zanj ni bilo, kot je poudarjal, nič lepšega od ženske v moških oblačilih, saj da se tako pokaže vsa njena ženstvenost.

Ko je v svoji kolekciji jesen/zima 1966 v žensko garderobo vpeljal enega svojih najbolj ikoničnih kosov v karieri, smoking oziroma hlačni kostim za ženske, ga je vpisal tudi v zgodovino mode. Pogosto ga je nosila tudi njegova največja muza in dolgoletna prijateljica, igralka Catherine Deneuve, za katero je snoval ne samo oblačila, ampak tudi filmsko kostumografijo, in ga spremljala ob vseh njegovih okroglih kariernih obletnicah. Kot manekenka je v črnem kostimu nastopila tudi v izteku retrospektivne modne revije 22. januarja leta 2002, ko je Laurent v Centru Pompidou slavil 40. obletnico delovanja in se poslovil od mode, ob upokojitvi pri svojih 65 letih pa ni navedel kakšnega posebnega razloga.

»Govorim si, da sem ustvaril garderobo sodobne ženske, da sem pripomogel k njeni transformaciji v mojih časih. Že dolgo verjamem, da moda ni samo za to, da naredi žensko lepo, ampak da ji pokloni samozavest in da se uskladi sama s sabo,« je dejal v slovesu, ob katerem je spregovoril tudi o svojem dolgoletnem boju proti zasvojenosti in depresiji. Z dolgoletnim življenjskim partnerjem in finančnim podpornikom in soustanoviteljem modne hiše Pierrom Bergéjem sta se poslej posvetila fundaciji Yves Saint Laurent, ki hrani obsežen arhiv skic, vzorcev in oblačil.

Prva razstava še živečega oblikovalca

V Oranu, tedaj še francoski Alžiriji rojeni Yves Saint Laurent, bil je najstarejši otrok bogatega francoskega industrialca, je že v svojih otroških letih začel izdelovati oblačila za svojo mamo. Ko je osvojil prvo nagrado na tekmovanju združenja pridelovalcev volne International Wool Secretariat – Karl Lagerfeld je zmagal v ločeni kategoriji –, ga je pod svoje okrilje vzel Christian Dior. Ko je ta leta 1957 umrl nenadne smrti, ga je Laurent tudi nasledil. Leto zatem je dosegel slavo s kolekcijo Trapeze za Dior, za to modno hišo pa je ustvaril še pet kolekcij, med drugim tudi Beatnik leta 1960, ki so jo zaznamovali puli in črne usnjene jakne.

Ime Yves Saint Laurent je začelo bledeti v 80. in 90. letih. Večji vrhunec je bila razstava leta 1983 v metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku, ki jo je kot kustosinja oblikovala nekdanja urednica Voguea Diana Vreeland, tedaj je bila svetovalka muzejskega kostumografskega inštituta. To je bila prva retrospektivna razstava še živečega modnega oblikovalca v muzeju, ki si jo je ogledalo kar 640.000 obiskovalcev, ter je vzpostavila modo kot kulturno dediščino, vredno prikaza v takšni ustanovi, in je tlakovala pot za takšne predstavitve še drugim modnim ustvarjalcem.

Sredi julija leta 1998 je Yves Saint Laurent na nogometnem stadionu Stade de France severno od Pariza za finalno tekmo svetovnega nogometnega prvenstva pripravil modno revijo, na kateri je prikazal kar 300 svojih ikoničnih kreacij. Spremljalo jo je 80.000 gledalcev na stadionu in 1,7 milijarde ljudi v prenosu v živo. Naposled so kot svetovni prvaki slavili še francoski nogometaši, ki so premagali Brazilce. Leta 1999 so hišo prodali podjetju Artémis v lasti Françoisa Pinaulta. Yves Saint Laurent je umrl leta 2008, Pierre Bergé pa 2017., a njun vpliv – bila sta tudi velika zbiralca umetnosti – še živi.