Luč

Luč je »vir umetne svetlobe«, je »priprava, ki prižgana oddaja svetlobo«, je svetilka, je svetloba sama. Luč lahko prižgemo ali ugasnemo, pogasimo ali upihnemo, odpremo ali zapremo (Primorska), gor vužgemo in dol vgasnemo (Prekmurje) ter gor prižgemo in dol ugasnemo (Štajerska, Koroška).

Luč lahko brli, gori, plapola, sveti in ugasne. Ceste razsvetljujejo električne, neonske in plinske luči, z oglasnih tabel v nas silijo reklamne luči, na poti nas na nevarnost opozarjajo signalne luči. Več ko je teme, več je luči.

Decembrska bleščava daje zeleno luč za pričetek prazničnega vzdušja, za prihod dobrih mož in za zavedanje, da je spet eno leto za nami in novo pred nami. Letošnja svetlobna okrasitev mest v nas poraja grenko-sladka občutenja in misli: ali je vredno in ali se splača, ali ni elektrika postala še bolj dragocena dobrina, s katero je treba varčevati in gospodarno ravnati?

Beseda luč (< praslovansko *lučь) ima svoj izvor v indoevropski bazi *leṷk- »svetiti«, iz katere so se razvile tudi latinsko lux »luč, svetloba«, grško leukós »svetel, bel«, nemško Licht »luč, svetloba« in angleško light »svetloba, luč«.

Toplina luči pa ima svoj izvor tudi v čisto vsakem človeškem srcu. Ta luč naj se krepi, naj žari, naj objema, tolaži, pomirja, podpira, razume in uči.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Kumin Horvat.