Martin

Beseda Martin je osebno lastno ime, ki ga zlasti okoli 11. novembra povezujemo s sv. Martínom, svetnikom in škofom v Toursu, ki je zaradi legende o spreminjanju vode v vino, postal tudi priprošnjik vinogradnikov.

Lastnih imen splošni razlagalni slovarji primarno ne obravnavajo, saj prinašajo predvsem občnoimensko besedje. Lastno ime najde pot v te slovarje v primeru, da se uporablja preneseno (na primer abraham v pomenu 'petdeseti rojstni dan'), nastopa v stalnih zvezah oziroma frazeoloških enotah (na primer srečanje z Abrahamom/abrahamom) ali je podstava izlastnoimenskemu pridevniku v zvezah (na primer Abrahamova/abrahamova leta).

ePravopis nam poleg imena, obravnavanega v treh različnih geslih zaradi enakopisnosti, prinaša v kontekstu martinovanja oziroma martinovega še znane zveze Martinova/martinova gos, Martinova/martinova nedelja in Martinova/martinova sobota.

Poleg dvojničnega zapisovanja z veliko ali malo začetnico pridevnika Martinov/martinov v zvezah, ki jih predvideva sedanja kodifikacija (to je Slovenski pravopis 2001), to ime, ko nimamo v mislih svetnika, uporabniki slovenščine tudi različno izgovarjamo, na kar poleg pomenskih razlik lahko vplivajo zemljepisni izvor in individualne preference govorca ali nosilca imena.

ePravopis tako beleži možnost naglasa na prvem zlogu [mártin] ali drugem [martín] in [martìn], seznani pa nas tudi, da se beseda izgovarja [mártin] tudi, ko gre za nemško ime ali priimek, medtem ko se francosko ime, sicer zapisano Martin, izgovarja [martên].

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Duša Divjak Race.