
Neomejen dostop | že od 14,99€
Beseda Martin je osebno lastno ime, ki ga zlasti okoli 11. novembra povezujemo s sv. Martínom, svetnikom in škofom v Toursu, ki je zaradi legende o spreminjanju vode v vino, postal tudi priprošnjik vinogradnikov.
Lastnih imen splošni razlagalni slovarji primarno ne obravnavajo, saj prinašajo predvsem občnoimensko besedje. Lastno ime najde pot v te slovarje v primeru, da se uporablja preneseno (na primer abraham v pomenu 'petdeseti rojstni dan'), nastopa v stalnih zvezah oziroma frazeoloških enotah (na primer srečanje z Abrahamom/abrahamom) ali je podstava izlastnoimenskemu pridevniku v zvezah (na primer Abrahamova/abrahamova leta).
ePravopis nam poleg imena, obravnavanega v treh različnih geslih zaradi enakopisnosti, prinaša v kontekstu martinovanja oziroma martinovega še znane zveze Martinova/martinova gos, Martinova/martinova nedelja in Martinova/martinova sobota.
Beseda Martin v slovarjih na portalu Fran.
Poleg dvojničnega zapisovanja z veliko ali malo začetnico pridevnika Martinov/martinov v zvezah, ki jih predvideva sedanja kodifikacija (to je Slovenski pravopis 2001), to ime, ko nimamo v mislih svetnika, uporabniki slovenščine tudi različno izgovarjamo, na kar poleg pomenskih razlik lahko vplivajo zemljepisni izvor in individualne preference govorca ali nosilca imena.
ePravopis tako beleži možnost naglasa na prvem zlogu [mártin] ali drugem [martín] in [martìn], seznani pa nas tudi, da se beseda izgovarja [mártin] tudi, ko gre za nemško ime ali priimek, medtem ko se francosko ime, sicer zapisano Martin, izgovarja [martên].
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Duša Divjak Race.
Hvala, ker berete Delo.
Dejstva niso stvar okusa. So stvar izbire. Izberite Delo za samo 14,99 EUR na mesec!
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Prosim, preljubo nam Delo, ki »ustvarjaš« besede tedna – oziroma jih »soustvarjaš skupaj« s Sazujevim Zrcem –, kje nas »ePravopis /…/ seznani /…/, da se beseda izgovarja [mártin] TUDI, K0 GRE ZA NEMŠK0 IME ALI PRIIMEK«? ePravopis samo »beleži možnost naglasa na prvem zlogu [mártin] ali drugem [martín] in [martìn]«, in sicer takole (v nenavadnem zaporedju): Martín² Martína in Martìn Martína Mártin¹ Mártina Iz tega, da je ime zapisano v dveh slovarskih sestavkih (v enem z dvema naglasnima možnostma – zakaj torej ne v skupnem z vsemi tremi?), lahko sklepamo, da gre za enakopisni imeni, prvo slovensko (Martín²) in drugo tuje (poleg nemškega še vsaj albansko, angleško, češko, dansko, hrvaško, nizozemsko, norveško, poljsko, slovaško, švedsko, turško …). Tretje, tudi tuje (francosko), je zapisano brez naglasnega znamenja in z izgovarjavo: Martin³ Martina [martên] (Z napisanimi številkami bi se tudi sámo lahko potrudilo.)
Z naDpisanimi.