Lesena hiša – iz betona

Investitorja sta si želela leseno hišo, zaradi procesa staranja lesa pa ne lesene fasade. Hkrati jima je bil zelo blizu beton. To sta tako ali tako materiala, iz katerih gradimo že od začetka, sta poudarila ljubljanska arhitekta Tomaž in Lena Krušec, ki sta ju v povsem novo zgodbo in obliko – družinsko hišo v Mengšu – sestavila pod vtisom starega irskega samostana brez strehe.



»V času tega naročila smo z družino potovali po Irski in na poti obiskali neki samostan. V tej stavbi brez strehe nas je prevzel nekakšen fantastičen, nadnaraven občutek. Znašli smo se namreč v zaprtem, ograjenem prostoru, prostoru hiše z vsemi elementi, tudi dvokapno 'streho', a ker te strehe v resnici ni bilo, je bilo mogoče gledati v nebo. Podobno je v gotskem samostanu San Galgano v bližini Siene, kjer je Andrej Tarkovski posnel prizore filma Nostalgija. Z izkušnjo teh posebnih objektov sva zasnovala to hišo tako, da smo najprej postavili ogrodje, fasado, ki običajno na vrsto pride zadnja. A v tem primeru je postala še osnovna nosilna konstrukcija celotne hiše,« je zamisel, ki je zaznamovala hišo za štiričlansko družino v Mengšu, opisal Tomaž Krušec.



Ta obod je bil predvsem statični izziv. Obodno strukturo hiše, ki se tal dotika le s štirimi stenami, so ulili iz betona, ki je bil opažen z lesenimi deskami oziroma vidno krtačenim borovim lesom. Ves ta les so tudi zaradi odgovornosti do okolja uporabili za izdelavo notranje konstrukcije in tako uresničili prav tisto, kar sta želela investitorja: da bivajo v leseni hiši. »Besedna igra, da je to lesena hiša, čeprav je fasada v resnici iz betona, je do neke mere odraz realnosti, saj je bil les tisti, ki je odigral ključno vlogo pri nastanku hiše. Beton nima lastne oblike, je tekoča snov, ki povzame obliko kalupa, v tem primeru lesa. Na betonskem obodu pa sloni tudi vsa lesena konstrukcija,« je pojasnil sogovornik. Iz lesa je izdelana notranjost domovanja, pri križno lepljenih ploščah pa so rumenkasto barvo omilili z beljenjem.
 

Motiv stavbe brez strehe – tudi pod streho

Reinterpretacija starega samostana na Irskem in gotske opatije v Italiji je določila tudi tloris in strukturo stavbe; dnevna soba je dvovišinska in je prek galerije z velikanskim strešnim oknom odprta v nebo. Tako so motiv stavbe brez strehe, ki premore nadnaravni, nadzemeljski občutek, ko si v notranjosti, hkrati pa »zunaj« in gledaš v nebo, so ohranili tudi v s streho pokriti hiši. To pa daje bivanju še poseben čar, je poudarila Lena Krušec. Po njenih besedah je v hiši zelo prijetno, tudi kadar dežuje in še posebej, ko nanjo sije luna. Ob jasnih nočeh tako stanovalci ne potrebujejo luči, v hiši vlada podoben občutek kot poleti, ko se človek usede na teraso, je sogovornica opisala značilno bivanjsko vzdušje.

Kako pa sta naročnika sprejela idejno zasnovo, je bila še kakšna druga različica? »Ne, ta je bila prva in zadnja in sta jo tudi tako sprejela,« odgovarjata sogovornika, ki sta morala pri tem projektu načrtovati vse do najmanjšega detajla. Sicer pa je pri hiši – razen betonske nosilne konstrukcije – vse zgrajeno iz lesa in je montažno.



Četudi sta arhitekta upoštevala vse predpise velikopotezno zasnovanega urbanističnega načrta kraja, naklon strehe, razmerje stranic hiše, višino ..., je dom za slovensko štiričlansko družino zelo drugačen od drugih v neposredni okolici. »Pri upoštevanju predpisanih gabaritov smo se hoteli izogniti vsem pritiklinam oziroma prizidkom, kot so shrambe, garaža, nadstreški in frčade, na kar je občinski akt tu in tam celo namigoval. Ker smo hoteli vse spraviti pod isto streho, nam je na koncu uspela nekakšna prapodoba hiše, ki spoštuje vse urbanistične predpise. V mansardnem delu smo oblikovali tudi dva večja balkona, ki pa sta vtopljena v gabarit stavbe in tako ne motita enotne podobe dvokapnega volumna,« je še poudarila arhitektka.

Ta po meri zgrajena hiša iz betona in lesa, ki se ponaša s 300 kvadratnimi metri bruto površine in po zagotovilih avtorjev ni stala več, kot bi kakšna druga, pa je v naselju posebna tudi zaradi enotnosti materiala. Les so uporabili tudi na nenosilnih delih fasade kot polnilo, ki po teksturi in strukturi nadaljuje betonsko fasado, medtem ko v naselju prevladujejo hiše, ki jih zaznamuje kombinacija kamna, ometa in lesa in so bolj kot ne kolaž najrazličnejših elementov.


 

Način gradnje je narekoval podobo

Kot sta poudarila sogovornika, je bil pri njunem projektu kot ponavadi način gradnje tisti, ki je narekoval njegovo zunanjo podobo. Videz njihovih stavb je vedno rezultat arhitekturnega koncepta, in ne izključno likovna igra. »Zunanja podoba pride na vrsto zadnja. Tudi odtis lesenega opaža v betonu, kar je sicer danes pogost estetski element, je pri tej hiši temelj celotne zgodbe, konstrukcije, drugače ga ne bi uporabili. Odtis lesa v betonu so pogosto uporabljali slovenski arhitekti v 60. letih. A v tistem času je bila rešitev bolj odraz razmer,« je spomnil Tomaž Krušec.



Naš prostor ima poleg dolge tradicije gradnje iz lesa tudi dolgo kulturo gradnje iz betona. Čeprav se nam danes zdi bolj kot ne trendovski material, ga je v našem prostoru afirmiral predvsem mojster Jože Plečnik, nadaljevali pa njegovi učenci in naslednje generacije modernistov po drugi svetovni vojni. »Gradnja v betonu je pripeljala do nastanka vseh velikih modernističnih projektov. Velik poet betona je bil tudi Plečnikov učenec Ravnikar. Če samo pogledate detajle pritličja Ferentovega vrta, gradbene fakultete ali atrijev pasaže Maximarketa ... Kot pripadnika generacije mlajših slovenskih arhitektov skušava to tradicijo nadaljevati, seveda v izrazu današnjega časa.«