Imam idejo

»Imaš morda kakšno idejo, kaj bi lahko naredila s temi datlji,« me je vprašala soseda. V roki je držala vrečko suhega sadja. Pravzaprav mi ni bilo povsem jasno, kaj bi bilo mogoče narediti iz presušenih datljev. Vendar imam vedno idejo. To je moj življenjski kredo.

Iz shrambe sem izvlekla litoželezno posodo, iz zamrzovalnika paket piščančjih beder, ki so tam ostala še iz časov pred vegetarijanstvom. Iz hladilnika sem vzela steklenico belega vina. Soseda me je gledala, kot da sodeluje v kvizu Lepo je biti milijonar. Datlje v vino? je ugibala točen odgovor. Vino v želodec, sem jo popravila in ji nazdravila. Čez pol ure sem potegnila iz pečice litoželezno posodo s piščančjimi bedri, začinjenimi z divjim origanom, zalitimi s sokom iz pomaranč in limon ter pokritimi z datlji in olivami.

»Imam idejo,« sem vzkliknila, ko mi je sin sporočil, da prihaja z Dunaja s partnerko in hčerko, mojo vnukinjo, ki je nisem videla že skoraj leto dni. Pregledala sem Amazon in vse oglasnike ter kaj hitro našla jeklen boben, poimenovan »tongue drum«. Odhitela sem od doma, da bi ga kupila, še preden bodo prispeli, in bila sem prepričana, da bo to najboljše darilo za mojo dveletno ljubljenko in njene glasbeno nadarjene starše, ki nočejo, da se otroku kupuje plastične igračke ali karkoli na baterije.

»Ti imaš vedno nenavadne ideje,« me je nepričakovano pohvalila snaha. Pa veš, zakaj, sem jo vprašala. Zato, ker sem se nekoč znašla na robu prepada, brez moči, da bi si znova uredila življenje po hudem neurju. V tistem trenutku mi je najboljša prijateljica podarila sliko, narejeno iz kosov lesa, ki jih je naplavilo morje. Slika je preprosta. A na njenih robovih piše: »Pričarala ti bom nove ptice, nove sanje, nova morja. Pričarala ti bom vse, česar ni, ne misli na tisto, kar se mora.«

Od takrat imam vedno idejo. Kaj narediti z datlji, glasbo … ali življenjem.