Totalni pes

Veliko vas sprašuje, kako je Loto, (z)mešani terier, ki sva ga domov pripeljala marca lani. Naslednji dan sta prišla prvi od enajstih ugrizov in še karantena, zato sem ga v enem od lanskoletnih dobrih juter poimenovala karantenski terier.

Loto je že skoraj povsem normalen pes – če normalnost postavim v okvire današnje družbeno-politične nenormalnosti. Z Boštjanom sva se bala, da nama bo zameril daljšo odsotnost, ko sva se v Keniji posvečala zadnjima severnima belima nosoroginjama, on pa je bil v varstvu z več drugimi psi, a naju je bil ob prihodu nenormalno vesel. Pokazal je vse: od skokov v višini naših glav do norega smeha na vse snežno bele čekane.

Ko sem v otroštvu dobila prvega psa, sem si želela, da bi spal ob meni v postelji. Koker španjeli niso najbolj crkljivi in tudi Gren ni uslišal moje želje. Loto se odpravi spat brez mene. Ko pridem v posteljo, kdaj tudi zarenči, preden se odstrani pod njo. Tam počaka ravno toliko, da se namestim, zatem znova skoči gor in se zavali obme. Spim upognjena v obliki različnih črk abecede …



Vedno sem si tudi želela, da bi moj pes lovil in prinašal palice. Lady je bila pač lady in je to ni zanimalo. Loto se divje požene za palico, jeznorito zarjove, če je ne prestreže, jo zgrize na poti nazaj in mi pod noge odvrže palete.

Vedno sem občudovala tudi pse, ki s pomola skačejo v morje in plavajo s svojimi lastniki. Gren se je vode na smrt bal, Lady je šla vanjo le do konca belih »zoken«. Loto v vodi skače za kamni do onemoglosti, prejšnji teden je tudi prvič zaplaval za mano.

Ko sva ga dobila, nisem verjela, da ga bo, psa brez vsakršne strukture, kdaj mogoče spustiti z vrvice. Po Boštjanovi prevzgoji se v naravi vede kot dunajski deček. Na vrvici pa je še vedno nepravi volkec.

Na naslovnici španske revije za ljubitelje psov sem nekoč zasledila španskega vodnega psa, ob katerem je pisalo: Pescador, cazador, pastor – el perro total (ribič, lovec, čuvaj – popoln pes). Loto je vse to in še več. Je totalno popolnoma nor.