Dan mladosti

»Slovenija še vedno močno odstopa od evropskega povprečja navzgor po deležu mladih v prekarnih oblikah zaposlovanja. Občutno se je povečal delež mladih, ki menijo, da so za svoje delo plačani premalo, da je delo, ki ga opravljajo, dolgočasno, da je delovna klima slaba ter da so jim na delovnem mestu kršene pravice,« piše v ključnih ugotovitvah. Takšna je torej teorija.

Ob partiji taroka sem se srečala še s prakso. Na dopust sta prišla prijatelja, zaposlena v evropskih institucijah. Za selitev sta se odločila dokaj pozno, v svojih tridesetih.

Šla sta, ker ona, kljub temu da je prevajala od zore do mraka, ob petkih in svetkih, ni več dovolj zaslužila, da bi si poleg golega preživetja lahko privoščili še kakšno potovanje ali celo kredit za stanovanje, on pa je bil resigniran ob starših, ki so v šoli, kjer je učil, ob štiricah svojih sončkov grozili z odvetniki.

Pravita, da sta tudi po več letih tam osamljena, da so ljudje zadržani do prijateljevanja z Balkanci, da pogrešata prijatelje, to, da bi se njihov otrok družil z našimi, babice in dedke, ki prav tako zelo pogrešajo vnuka. Po nekaj kozarcih vina in bentenju, kaj je narobe tu in tam, sem prijatelja vprašala, ali mu je kdaj žal, da je šel.

»Žal mi je edino, da nisva šla že deset let prej,« mi je odvrnil in dodal, da upa, da se jima nikoli ne bo treba vrniti. Ni se jima treba več obremenjevati, kako bosta pokrila najemnino, spreta pa se kvečjemu o izbiri naslednje počitniške destinacije.

»Mami, nikoli se ne bom odselila od tebe,« rada reče naša devetletnica. »Če se moj mož ne bo hotel preseliti k nam, si bom pač našla drugega,« je odločna, jaz pa se sprašujem, kolikokrat na leto bom čez deset let še videla svojega otroka.