Hiša, ki ne kriči in na daleč razglaša lastnika

»Z ženo sva imela neko idejo, kaj bi radi počeli v počitniški hiši, in ker se ukvarjam tudi z vinarstvom, sem si med drugim želel vinsko klet, v kateri bi lahko vino v amfori zakopal v tla in ga prepustil zorenju. Nisva pa imela nobenih estetskih izhodišč. Po letu dni uporabe ne bi ničesar spreminjal, hiša je zares prijetna za bivanje,« svoj vikend nad portoroškim zalivom, ki so ga načrtovali v ljubljanskem biroju Arhitektura Krušec, opisuje lastnik.

»Lahko rečem, da je hiša zelo svetla, zračna in omogoča zares lepe razglede, na soline, Portorož in Piran, v daljavi celo do Benetk in Dolomitov. Rekel bi, da v njej vlada nekakšna zenovska energija. Vsakokrat, ko moram v Ljubljano, mi je žal, čeprav sem tu delal od doma in se je tudi to izkazalo za zelo prijetno. To je počitniška hiša, v kateri je mogoče živeti celo leto,« je navdušeno razlagal sogovornik, ki pa želi ostati neimenovan.

Za biro Krušec se je odločil na podlagi njihovih preteklih projektov, všeč mu je njihova arhitekturna ekspresija, poleg tega so se dobro ujeli že na prvem sestanku. Po njegovih besedah je za nastanek hiše potrebna tudi kemija med naročnikom in arhitekti. Zemljišče v naselju – levo in desno so hiše – so kupili, in kot poudarja, se bodo od tu vselej odpirali lepi razgledi, saj se pod njimi širi kmetijsko zemljišče.

Duha prostora in to, kako so pradedje gradili hiše, so skušali ujeti v precej edinstveno konstrukcijo iz armiranega betona in kamna peščenjaka. FOTO: Miran Kambič

Nič ravnanja terena, prav tako brez škarp

Kot pojasnjuje arhitekt Tomaž Krušec, ki je hišo zasnoval s sodelavci v biroju, so izkoristili vse naravne danosti, tudi nagnjen teren, ki bi ga sicer večina Slovencev skušala zravnati in si zagotoviti vsaj 400 kvadratnih metrov ravne parcele, potem pa bi zarezana bregova obdali še s škarpo.

»V Sloveniji je kar osemdeset odstotkov terena hribovitega in več kot polovica hiš je zgrajenih za ravnino tako, da z njimi grobo posežejo v teren. To hišo smo postavili brez ravnanja terena in brez škarp in tako pridobili dve pritličji, eno na spodnjem delu parcele, kjer so spalni prostori, in eno na zgornjem, ki je bolj javno – z osrednjim dnevnim prostorom z dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico. Tu se dostopa do hiše in tu je dnevna terasa z bazenom, od koder se prav tako odpirajo razgledi proti morju,« razlaga zasnovo sogovornik.

Dodaja, da čeprav danes veliko govorimo o trajnostni gradnji, je sami ne razumejo v tem, koliko tehnologije je vgrajene, temveč predvsem v logični zasnovi, začenši s postavitvijo v teren, se pravi brez nepotrebnega odkopavanja terena ter gradnje metrov in metrov opornih zidov.

Ob tem profesor z ljubljanske fakultete za arhitekturo spomni, da je najbrž tudi v kolektivnem spominu še živa slovenska tradicionalna vrhhlevna kmečka hiša, nekdaj najpogostejša tipologija gradnje. Kmečko prebivalstvo je na ravnem terenu zaoralo njive, gradili pa so v bregu, tako da je bila hiša s spodnjim, kamnitim delom vkopana v teren, kjer je kamen držal in zadrževal vlago, v tem spodnjem delu sta bila hlev in prostor za hrambo, zgornji del hiše pa je bil lesen, prijetnejši za bivanje.

Polovica zgornjega nadstropja je bila prav tako iz kamna zaradi kurišča, ki se je z lončeno pečjo odpiral v leseni bivalni del. Tudi hiša nad Sečovljami je po njegovem videnju takšna, kot bi jo naredili anonimni graditelji, z znanjem, ki se je prenašalo iz roda v rod, in to znanje je po njegovih besedah v marsičem veliko bolj napredno in trajnostno, kot ga skušamo uveljaviti danes. Poleg tega so tako kot nekoč graditelji vrhhlevnih hiš, ki so pri gradnji uporabili, kar so našli v bližini, tudi arhitekti materialnost dobesedno vzeli z lokacije.

Objekt so postavili brez ravnanja terena in brez škarp in tako pridobili dve pritličji, eno na spodnjem delu parcele, kjer so spalni prostori, in eno na zgornjem, ki je bolj javno. FOTO: Miran Kambič

»Danes imamo vsega v izobilju, zgradimo lahko, kar želimo, toda ob tem se kaže vprašati, kakšen vpliv imajo te naše izbire na okolje, kaj povzročajo v naravnem ali urbanem prostoru, kjer stojijo, od kod so materiali vzeti in s koliko energije so bili proizvedeni. Kar nekaj hiš smo že načrtovali na Primorskem in držali smo se načela, da so čim bolj samozadostne.

Čeprav, kot že rečeno, imamo danes na voljo vso mogočo tehniko, toplotne črpalke, klimatske naprave in drugo tehnologijo za hlajenje in ogrevanje, pa je bistvo sodobne gradnje v tem, da je hiša zasnovana tako pametno, da te tehnologije v resnici niso potrebne v takem obsegu. Kako narediti hišo, tako kot so naši dedje gradili omenjeno vrhhlevno hišo, ki brez vgrajene tehnologije deluje še danes,« na glas razmišlja Krušec.

Brez notranjih nosilnih sten

Te počitniške hiše se je prijelo poimenovanje hiša v hiši, kar tudi najbolj na kratko pojasi njeno zasnovo, s katero so želeli doseči, da kljubuje toplemu in mrzlemu vremenu oziroma izkorišča naravne danosti lokacije, osončenja, vetrov, podnebja. Bivalni del so umaknili v notranjost in ga obdali s steklenim ovojem, ki ob poletnem maestralu omogoča učinkovito navzkrižno prezračevanje in s tem poleti naravno hladi, pozimi pa dogreva notranjost.

Zelo svetla je in zračna, omogoča prelepe razglede, na soline, Portorož in Piran, v daljavi celo do Benetk in Dolomitov. FOTO: Miran Kambič

Ker so strešino na široko potegnili čez steklene stene, so s tem pokrili vmesne, zunanje terase. Zato hiša poleti ne potrebuje senčil, pozimi, ko je sonce nizko, pa še vedno omogoča dovolj sonca, kamnito-betonski ovoj pa jo ščiti pred burjo. Panoramska okna so macesnova, medtem ko so v notranjosti uporabili večinoma hrastov les, v čemer se prav tako kaže tradicija teh krajev.

Lastnik dodaja, da v letošnjem vročem poletju, ko je dvajset dni vztrajalo pri 35 stopinjah Celzija, sicer ni šlo več povsem brez dodatnega hlajenja s konvektorji, toda večino leta hiša ne potrebuje dodatnega hlajenja s klimo ali dogrevanja. Konstrukcija je zasnovana tako, da v notranjosti ni niti ene nosilne stene, saj celotno hišo nosi zunanji obod, ki premošča tudi precej velik razpon strehe, kar omogoča zelo fleksibilno notranjost, z odprtim tlorisom.

Vinska klet z možnostjo zakopa amfore v tla je bila želja lastnika.FOTO: Miran Kambič

Kot pritrjuje arhitekt, danes graditi tako, kot so gradili pred stoletji – in kar se še vedno lepo vidi v vasi Abitanti v Šavrinskem gričevju, razglašeni za kulturni spomenik lokalnega pomena, kamor so šli od blizu pogledat značilne hiše iz kamna – ne bi bilo primerno, prav tako ne bi ustrezalo današnjim protipotresnim zahtevam. A so duha prostora in to, kako so gradili pradedje, skušali ujeti v precej edinstveno konstrukcijo, ki je dala tudi edinstveno estetiko hiše.

Pri tem se je arhitekt oprl na princip gradnje, kakršno je spoznal v otroštvu, ko je njegov oče gradil oporni zid. V 70. letih, ko je bil cement zelo drag, so si ljudje stroške znižali tako, da so v škarpe in zidove vgrajevali tudi kamne in s tem zmanjšali količino cementa ter povečali maso opornega zidu. Ko so ga obrasle rastline in ga je preplezal mah, pa je dobil patino, zaradi katere je iz leta v leto postajal lepši.

Naslonili so se na značilne hiše iz kamna v vasi Abitanti, a ne bi bilo primerno, da bi danes gradili kot pred stoletji, takšna gradnja tudi ne bi izpolnjevala današnjih protipotresnih zahtev. FOTO: Miran Kambič

Dobesedni stik s tlemi, lokacijo

»Tako kot pri drugih hišah, ki jih načrtujemo, smo tudi pri tej želeli dobesedni stik s tlemi, lokacijo, in če je le mogoče, z uporabo lokalnih materialov. Odločili smo se za armiranobetonske zidove, ki lahko nosijo velike razpone strehe, vanje pa smo vidno vgradili kamne iz peščenjaka, ki smo jih izkopali z gradbeno jamo na lokaciji. S tem principom smo dobili tudi svojevrstno podobo arhitekture, a smo lahko le slutili, kako bo videti na koncu. V njej se iskreno kaže proces dela, kako je delavec vgradil oziroma obrnil kamen, in po mojem prepričanju je lepota fasade ravno v tej spontanosti rok mojstrov, ki pa jo bosta dopolnila še čas in rastlinje, ki jo bo naselilo,« pravi Tomaž Krušec.

S kombinacijo armiranobetonskih zidovov, v katere so vidno vgradili kamne iz peščenjaka, so dobili svojevrstno podobo arhitekture, a so lahko le slutili, kako bo videti na koncu. FOTO: Miran Kambič

A kot na glas razmišlja, tega verjetno ne bodo ponovili v kakšnem drugem projektu, saj le redko kaj ponovijo. Pri eni od primorskih hiš, ki jih gradijo zdaj, bodo prav tako uporabili lokalni kamen, vendar kot suhozid, ki bo na eni strani služil kot opaž za betonsko steno, izvedeno na notranji strani. Lokalni istrski peščenjak pa ni odporen proti vremenskim razmeram, zato so bile istrske hiše v preteklosti vse ometane, še pojasnjuje.

Tako bo ta hiša imela poseben grob omet, ki bo delno pokril kamniti zid. »Hiša spoštuje teren in je pametna prav v tem, da izkorišča preproste principe, tudi že na daleč kaže zelo preprosto podobo, medtem ko večina hiš po Sloveniji kriči in že na daleč razglaša status svojega lastnika,« je pogovor sklenil sogovornik arhitekt.

Hiša v hiši nad Sečovljami

Načrtovanje: 2020–2022

Izvedba: 2022–2023

Površina: 240 m² (neto)

Arhitektura: Tomaž Krušec, Lena Krušec (Arhitektura Krušec)

Odgovorni vodja projektiranja: Tomaž Krušec

Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del: Gradbeništvo V. I. P.

Notranja oprema: Trimo pohištvo, Vinko Žitnik, s. p.

Zunanja ureditev: Gradbeništvo V. I. P., Hortikultura Sežana, Borut Benedejčič

Projekt je prejel nagrado zbornice za arhitekturo in prostor zlati svinčnik 2024 za odlično realizacijo