Hotel Pira: kot pšenično zrno, iz katerega nastane kruh

Prenovljena domačija v Hruševju, poslej butični hotel z restavracijo, bo živel v skladu z letnimi časi, poljem žita in obnovljenim sadovnjakom.

Galerija

Dvorišče značilne domačije na Postojnskem zdaj uokvirja še novi objekt z recepcijo in restavracijo. FOTO: Arhiv 3B arhitekti

Saša Bojc

3. 6. 2023 | 07:00

12:10

A+A-

»Zamisel o nastanitvenem objektu z restavracijo je tlela že dlje časa, saj se v naših krajih kaže pomanjkanje turističnih storitev na višji ravni. Izkušenj in znanja pa mislim, da imamo v našem podjetju dovolj. Tako smo leta 2018 kupili domačijo z lopo in velikim vrtom,« Robert Čebokelj začne pripoved o novem izzivu družinskega podjetja – butičnem hotelu Pira. Na Postojnskem je znan kot lastnik restavracije Avio pub, Kantine Pivka v tamkajšnjem Parku vojaške zgodovine in potovalne agencije Slovenia4Seasons.

»Po prvih tednih vidimo, da so nas domačini lepo sprejeli, pridejo tudi na kosilo ali kavo, ko smo odprti,« pripoveduje Robert Čebokelj in doda, da jih je na dan odprtih vrat obiskalo okoli šestdeset domačinov. Toliko je tudi skrajna zgornja zmogljivost restavracije, ki bo za zdaj od četrtka do nedelje vabila na kosila in večerje, ob preostalih dneh po dogovoru, sicer pa bo preskrbovala tudi goste, ki se bodo odločili prespati oziroma nastaniti v katerem od šestih apartmajev oziroma sob, ki jih ponujajo.

Največji je v samostojnem objektu, ki je nastal na mestu nekdanje lope, od katere so zaradi njenega slabega stanja ostali le gabariti in orientiranost. Mnogo več je bilo mogoče ohraniti pri okoli dvesto let starem stanovanjskem objektu oziroma kmečki hiši. »Kakšno leto je bilo posla z dokumentacijo oziroma dovoljenji, potem pa je na žalost ali veselje prišla pandemija. Gradnjo smo prestavili za leto dni, vmes se je pokazala možnost za pridobitev nepovratnih sredstev, ki smo jo izkoristili in tako postavili še novo stavbo z recepcijo in restavracijo,« pravi Čebokelj.

Od cerkvice do kala in naprej

Domačija stoji na poti od cerkvice svetega Danijela iz 17. stoletja, ki je zaščitena kot sakralna stavbna dediščina, do kala s kapelico na koncu vasi. Kot poudarja arhitekt in izredni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Leon Belušič, so se z njeno prenovo dotaknili pomembne točke vasi in njene identitete, pomen ohranitve dediščine pa je začutil tudi investitor.

Tudi lokalna skupnost je prepoznala pomen tega območja, saj ima občina v načrtu obnovo kala in vaške poti, ki bo gotovo dodana vrednost za kraj. FOTO: Arhiv 3B arhitekti

V grajeni strukturi so odkrivali plasti časa, ob prenovi pa so bili ključni dialog z izvajalci, razumevanje tradicionalnih znanj, tehnologije, detajlov in občutljivosti za kontekst. Sogovorniku se zdi pomembno, da je tudi lokalna skupnost prepoznala pomen tega območja, saj ima občina v načrtu obnovo kala in vaške poti, ki bo gotovo dodana vrednost za kraj.

»Navdih tega prostora nas je vodil do snovanja nekakšnega razpršenega hotela, sestavljenega iz treh hiš, in tega, kako čim bolj ohraniti staro v novem. Koncept sloni na prepletu dvojnosti, ki se jasno kažejo v volumenski, strukturni, materialni in programski zasnovi. Zgodba domačije, kjer so nekoč sejali žito, se je zlila z zgodbo investitorja, gostinca, ki je zaljubljen v kuhinjo in gastronomijo. Dobila je ime starodavnega žita, pire, iz katere so pekli kruh. Kot lepo piše Predrag Matvejević v knjigi Kruh naš, je to 'dvozrnica',« je povzel Belušič. Tudi v tem arhitekturnem projektu se vseskozi prepleta dvojnost, dialog, ki ga premore tudi pira, ki je nizka in je visoka.

Interier so opremili tudi s starimi restavriranimi kosi, ki jih je investitor odkupil na bližnji kmetiji. FOTO: Neja Kalan

Prostori so visoki, drugič nizki, poudarjena sta horizontalnost in galerijski prostor z vidnim lesenim ostrešjem, dvojnost se kaže v dialogu s cerkvijo, kalom, dvoriščem in murvo, s katero so se po besedah arhitekta dotaknili kraškega sveta, spomina na Fabianija.

»Je zgodba o semenu, ki je zasejano v ta prostor, ki nas je navdihoval, definiral in opominjal na dialoge, ki jih premore poslanstvo arhitekture. Tu je zgodba o pražitu, ki ni bilo sicer najimenitnejše žito, bilo pa je osnova za preživetje. Kako prepoznati osnovne elemente preživetja v vernakularni arhitekturi, opominja tudi letošnji slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu,« poetično strne Belušič.

Pšenično zrno, iz katerega nastane kruh, je simbolno povzet koncept novega gostinskega objekta, ki je hiša v hiši – seme je abstrahirano prikazano kot lesena vstavljena struktura. V tem »zrnu« so prostori za sprostitev s knjižnico ter prostor za zaključene družbe, na žitno klasje pa spominjajo vertikalne paličice, ki uokvirjajo ta domačni prostor, iz katerega se odpirajo pogledi na lokalne značilnosti in različne prostore, tudi na Nanos, ter ko bo enkrat polje žita, na žito.

Novi gostinski objekt je hiša v hiši – seme je prikazano kot lesena vstavljena struktura. FOTO: Neja Kalan

Kot poudarja arhitekt, nova arhitektura povzema elemente starega z odmevom lesenih objektov (kozolcev, senikov, kašč …), spominom na srebrno patino lesa ter uokvirja dvorišče z na novo zasejano murvo in ohranjeno štirno. Povzema ga tudi z reinterpretacijo ognjišča.

Spodnji nivo, kjer bo bazen s povezavo v krajino, še ni dokončan. V prihodnje nameravajo zasaditi travniški sadovnjak, najbrž s starimi sortami, ter žitno polje, po katerem bo speljana pot. »Ko bo končano, bo to nekakšen mini resort. Naši gostje bodo imeli na voljo vrt za sprostitev, igro ali za zaključene družbe, morda piknik na travi ali poročno slavje, pozimi pa bodo lahko uživali v savnah in lesenih kadeh,« napoveduje Čebokelj.

Kup prezidav in od dima črn strop

Iz nove stavbe se pogled odpira na stari hiši, ki sta zaživeli s šestimi nastavitvenimi enotami. Domačijo in gospodarsko poslopje (šupo oziroma lopo) so kupili v slabem stanju, tako da je bila potrebna temeljita prenova. Ohranili so volumen in strukturo starega. Med največjimi zanimivostmi, ki so odslej prezentirane, je od dima črn strop v veži, ki zdaj poklanja poseben videz največjemu apartmaju v nekdanjem stanovanjskem delu hiše.

V največjem apartmaju v hiši so po novem prezentirali od dima črn strop. FOTO: Neja Kalan

Na mestu prvotne krušne peči so umestili novo s kuriščem na drugi strani, kjer bodo gostje lahko pekli kruh. Bivanjski del hiše je nekdaj imel tri sobe, poslej sta v največjem apartmaju dve, tretjo so žrtvovali za stopnišče, ki vodi do dveh zgornjih suit. Preostala dva apartmaja od skupno petih v tej stari domačiji v obliki črke L sta urejena v nekdanjem hlevu.

V apartmajih je uporabljenega veliko lesa tako za strope kot talne obloge – stopnišče je kot enovit ovoj iz hrastovega lesa, klubske mizice, denimo, so izdelane iz starih tramov, prostori pa so opremljeni tudi z restavriranim starim pohištvom. Kot je povedal investitor, je večino odkupil na bližnji kmetiji.

Najbolj imenitno, gosposko spalnico je opaziti v eni od zgornjih suit, ki bi jo utegnili mladoporočenci izbrati za prvo poročno noč. Objekt na mestu nekdanje lope, ki ima prvotne gabarite, pa je samostojna apartmajska hiša, ki jo najbolj vidno zaznamujeta smrekov les v notranjosti in lesen macesnov ovoj. Najmanjša počitniška enota šteje 35 kvadratnih metrov, »lopa« pa 90 kvadratnih metrov.

Značilna domačija z gospodarskim poslopjem

Po besedah odgovorne konservatorke Ede Belingar z novogoriške območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine gre za značilno domačijo s Postojnskega. Pritlična vogalna domačija, zidana iz lokalnega kamna, je imela stanovanjsko hišo s prvotno tridelno zasnovo in v nadaljevanju gospodarski del pod isto strmo dvokapnico s čopoma.

Vhod je vodil neposredno v osrednji del, kuhinjo, ki je imela ob straneh dve kambri. V prvotni tlorisni zasnovi je domačija zarisana že v franciscejskem katastru z začetka 19. stoletja. Pozneje so temu prizidali še zalomljeni del domačije.

Samostojen gospodarski objekt na dvorišču, šupa (lopa), so uporabljali za spravilo kmečkega orodja in sena. Domačija je imela tudi lasten vodnjak, kar sicer ni bilo pogosto za kmečka posestva.

V register nepremične kulturne dediščine je vpisana kot samostojna enota. Znana je bila kot domačija Turkovih, ki so se preživljali deloma s poljedelstvom, deloma z živinorejo. Zadnji lastnik je bil najstarejši sin potomcev, ki jo je uporabljal kot vikend. Bila je izpraznjena starih stvari, pred aktualno prenovo je bila dodatno predelana.

»To je bila skromna kmetija, tako da večjih posebnosti ni bilo. Nekaj oken je imelo kamnite okvirje s kovanimi mrežami. Kuhinja, osrednji prostor stanovanjskega dela hiše, ima ohranjen banjasto obokan strop, velb, kjer je bilo kurišče za krušno peč v sosednji sobi, kar je zdaj ponovno vzpostavljeno,« je povzela konservatorka.

Koga pričakujejo v gosteh?

S potovalno agencijo Slovenia4Seasons, ki jo je Robert Čebokelj ustanovil s kolegom Andrejem Vatovcem in preko katere marsikateri gost tržaških hotelov potuje po Sloveniji in Balkanu, je dobil vpogled v dogajanje v turizmu ter spoznal, da je trg pravzaprav ves svet, da je prostor tudi za male igralce, da so gostje pripravljeni plačati boljše storitve in da cene v resnici ne igrajo tako velike vloge, kot si morda predstavljamo.

Interier se ponaša z obilo lesa, klubske mizice, denimo, so izdelane iz starih tramov. FOTO: Neja Kalan

»Pri nas pričakujem, denimo, goste, ki so v Trstu končali turo in čakajo, da z nami odrinejo po Sloveniji ali Balkanu, tu pa si privoščijo še dva dni oddiha. Gotovo bodo nekateri prišli namensko k nam na počitnice in zanje bo zgodba malo drugačna, lahko se bodo sprostili, sprehodili v naravi, se podali na izlet s kolesi, v Postojnsko jamo ...

Velik potencial prepoznavamo tudi v Vipavski dolini, kjer so vinarji zelo napredovali, manjka pa spremljajoče ponudbe, boljših restavracij,« našteva. V svoji bi rad zagotovil čim več sestavin lokalnega porekla, vendar rejne živali, domači pridelki in izdelki niso na voljo 365 dni na leto, kolikor obratujejo restavracije.

Toda potencial za poslovanje brez odpadkov prepoznava v tem, da že imajo dve restavraciji različnih ravni in da je domače govedo, ki ga je treba kupiti v celoti, tako mogoče tudi porabiti v celoti. »A na koncu tudi stavbe naredimo ljudje. Če ni dobre hrane, če ni prijaznega natakarja, če te nihče nič ne vpraša, ne pozdravi, če se ne počutiš dobro, je lahko lepo, a ni to, kar gost potrebuje,« se zaveda Čebokelj.