Ena hiša med borovci – za otroke dveh narodnosti

Vrtec Morje v Luciji, ki je bil kot trikraki niz pritličnih montažnih stavb zgrajen že leta 1976, je ne samo energetsko potraten, ampak tudi dotrajan in se mestoma poseda. Občina Piran je (v sodelovanju z ZAPS) pred nedavnim razpisala javni natečaj za celovito, tako urbanistično in arhitekturno ureditev tega območja šol, vrtcev in športne dvorane na robu Lucije, nad cesto, ki pelje proti Sečovljam. Strokovna komisija je kot zmagovalno rešitev ocenila zasnovo avtorjev Roka Jereba, Blaža Budje, Maje Slapernik, Nine Majoranc, Manice Lavrenčič, Petre Stojsavljević ter krajinskega arhitekta dr. Dušana Stuparja.

Kdaj bo vrtec zgrajen, na občini pred volitvami ne želijo napovedovati. Tudi način financiranja projekta in začetek njegove gradnje bosta določena v okviru bodočih proračunov, je vse, kar so pojasnili.

Kot je utemeljila komisija, novi vrtec, kot si ga je zamislila zmagovalna projektna skupina, tako v pomenskem kot v oblikovnem smislu spoštuje naravni in kulturni kontekst ter ohranja identiteto ožjega in širšega območja Lucije; med drugim z gabaritom, konzolnimi volumni nadstropja, z naborom arhitekturnih elementov (kot so plaza, pergola, fasadna senčna polprosojna opna) in barv (opečna terra rossa) ter z oblikovanjem zunanjih ambientov in izborom zelenja. Predlagana ureditev območja pa da izboljšuje kakovost bivanja tudi neposredne okolice.

Obstoječa stavba vrtca Morje Lucija, ki ga obiskuje skoraj 390 otrok, zdaj vključuje 11 oddelkov (slovenskega) vrtca Morje Lucija in tri oddelke (italijanskega) La Coccinella Piran – Scuola dell'Infanzia La Coccinella Pirano. Ko bodo stavbo podrli, pa naj bi novi objekt poleg obstoječih 14 oddelkov imel prostore še za šest oddelkov obeh vrtcev, ki so trenutno v bloku v Portorožu in bližnji italijanski osnovni šoli.

Pomen ohranitve zelenja, ki daje senco in uravnava mikroklimo in so ga za izhodišče vzeli tudi arhitekti, prepoznava tudi naročnik. FOTO: Računalniški prikaz arhiv biroja Jereb Budja

Poleg tega pa si želijo urediti prostore še za dva dodatna razvojna oddelka. Z izgradnjo in ureditvijo območja želi občina pridobiti še podzemno garažo za športno dvorano ter poskrbeti za celovito ureditev zunanjih površin. Na tem območju so namreč še športni mladinski center s svojimi igrišči (eden je prekrit z balonom), medgeneracijski center, slovenska in italijanska osnovna šola, nekaj manjših stavb in parkirišča, na južnem delu se širi naselje enodružinskih hiš, na zahodnem pa naselje večstanovanjskih blokov.

Naročnik je že v natečajni nalogi poseben poudarek namenil visokim drevesom, ki naj bi se ohranila v čim večjem številu, predvsem pa da naj se ohranja drevored na zahodu, torej ob glavni Fazanski ulici, ki bi mu kot pomembni potezi območja morali zagotoviti nadaljevanje proti jugu. Za zelo pomembnega za tamkajšnjo mikroklimo pa šteje tudi drevored borov z mogočnimi krošnjami južno od zdajšnje stavbe vrtca, ki jo senči in ščiti pred pripeko.

Ustrezna orientacija in senčenje

Naravno rastje, ki dviguje raven bivanja in ima velik pomen v poletni vročini in sredozemskem podnebju, je kot pomembno izhodišče svojega urbanističnega in arhitekturnega razmisleka vzela tudi projektna skupina biroja Jereb Budja, ki si je novo stavbo vrtca za 22 oddelkov zamislila kot kompaktno stavbo z enim nadstropjem (pritličjem in dvema kletema) sredi narave in z atrijem, v katerega bodo še dodatno zasadili nova drevesa.

Kot je dejal Rok Jereb, smo, če ne prej, v letošnjem poletju, zaznamovanem z vročinskimi ekstremi in požari, spoznali ne samo pomen zelenja kot pomembnega dejavnika senčenja in zniževanja temperatur na mikrolokacijah, ampak tudi da drevo za svojo rast in razvejano krošnjo potrebuje desetletja, izgubiti ali uničiti pa ga je mogoče v hipu.

Notranji atrij bo hkrati tudi povezovalni člen slovenskega in italijanskega vrtca. FOTO: Računalniški prikaz arhiv biroja Jereb Budja

Tudi sicer v ospredje arhitekture znova prihaja večji razmislek o ustrezni orientaciji in postavitvi objekta v prostoru, torej o vpadnih kotih sonca čez dan, zaščiti pred burjo in podobno, kar so sicer že pred stoletji upoštevali že naši predniki, a tudi danes lahko s temi pasivnimi ukrepi dosegamo načela trajnostne gradnje in zvišujemo kakovost bivanja.

»Iz vseh teh postavk se je oblikovala tudi naša rešitev vrtčevske stavbe, ki naj bi bila zaradi čim bolj dolgotrajne uporabe zgrajena iz betona. Med zahtevami naročnika je namreč bilo, da zaradi vzdrževanja ne uporabimo lesa. Iz tega, kako se sonce premika, kateri prostori potrebujejo osenčenje južnega sonca, kateri zahodnega, smo dobili raster in usmerjenost lamel, ki bi lahko bili tudi kot nekakšna velika polkna. Kot zaščiten prostor pred vetrom je nastal notranji atrij. In ker je stavba zelo horizontalna, se s krošnjami starih dreves, ki spodaj prav tako nimajo ničesar, zgodi dialog z naravo. Ta 'čipka', te lamele ustvarjajo prosojnost fasade, in tako nastaja globina, ki koketira z drevesi,« je dejal Jereb.

Za enega zglednih primerov vzgojno-izobraževalne stavbe v sredozemskem podnebju šteje stavba Osnovne šole Pinka Tomažiča, zgrajena leta 1962 po načrtih arhitekta Eda Mihevca, ki pa je bila leta 2005 porušena. Fotodokumentacija Dela

Blaž Budja je ob tem spomnil na stavbo Osnovne šole Pinka Tomažiča, zgrajeno leta 1962 po načrtih arhitekta Eda Mihevca, ki se je je zaradi številnih stebrov držal vzdevek Stonoga, a so jo leta 2005 porušili zaradi gradnje nove. Štela je za enega zglednih primerov vzgojno-izobraževalne stavbe v sredozemskem podnebju.

»Postavljena je bila na kolih, pritličje je bilo zaradi dvignjenosti večinoma prazno, učilnice so bile v nadstropju ... Tudi 'naš' vrtec je malce podoben, želeli smo, da bi bil nekako videti prepišen in prehoden in da bi se v njem otroci in zaposleni dobro počutili,« je pojasnil njihove odločitve. Trajnost razumejo tudi v tem, da je treba novogradnje pretanjeno umestiti v okolje, da te ne preglašajo vsega, kar je že tam. Temu so sledili tudi pri barvah, določili so zemeljske tone, poskušali so izbrati nevsiljive tone, ki ne bi zmotili pogleda, tudi senčilom so določili barvo značilne terre rosse.

Kompaktna rešitev vnaša tudi red

Resda je, kot pravita sogovornika, oblikovanje stavb z določenim javnim programom zelo podobno. Treba je pravilno prebrati lokacijo, logično sestaviti program, določiti poti, pri čemer se nekatere ne smejo križati in podobno, pri tem so jim pomagale tudi izkušnje iz načrtovanja Varstveno-delovnega centra INCE Mengeš, toda zasnova vrtca z 22 oddelki je bila vendarle kar zahtevna naloga.

»To je res obsežen program, po navadi se nam zdijo ogromni že vrtci s po 10 oddelki. Nalogo je bilo treba najprej rešiti urbanistično, da bi bilo območje prehodno in javno dostopno, obenem pa je bilo treba upoštevati, da gre vendarle za vrtec, ki mora biti zaradi varnosti tudi ograjen. Treba je bilo premisliti tudi prometne in druge povezave med institucijami, pa tudi javno dostopno podzemno garažo v 2. kleti, da ne moti dejavnosti vrtca. Zanj pa smo v 1. kleti uredili kuhinjo ter servisne prostore. Tu bosta sobivala dva vrtca, otroci in zaposleni dveh narodnosti, ki si bodo delili eno hišo pa tudi atrij, kar se nam zdi lepa ideja,« sta povedala sogovornika. S to kompaktno arhitekturno rešitvijo so, kot menijo, v ta precej konfuzni prostor vnesli tudi nastavek nekega reda, urejenosti, berljivosti in boljše orientacije.

Kot sta še poudarila Rok Jereb in Blaž Budja, se v Sloveniji vse od 60. let dalje lahko pohvalimo z mnogimi zglednimi primeri vrtcev, res pa je tudi, da so mnoge zaradi prostorske stiske dograjevali in preurejali zelo stihijsko, zaradi česar so marsikje vidne mnoge anomalije, od telovadnice na strehi do nenačrtovanih prostorov, kar pa čutijo tudi njihovi uporabniki, otroci, četudi tega ne morejo ubesediti.

Vrtec Lucija (vrtec Morje Lucija in vrtec La Coccinella Piran):

Naročnik: Mestna občina Piran

Obseg projekta: gradnja vrtca Lucija s podzemno garažo in zunanjo ureditvijo (skupaj približno 10.000 m²)

Avtorji zasnove: Rok Jereb, Blaž Budja, Maja Slapernik, Nina Majoranc, Manica Lavrenčič, Petra Stojsavljević

Krajinska ureditev: dr. Dušan Stupar