V zadnjih treh mesecih se je zdel ljubljanski grad bolj kulisa na grajskem griču, ki so ga – kot vse druge vzpetine in vzpetinice v mestu – zasedali sprehajalci iz bližnje okolice. Pred dnevi je spet odprl duri, a za zdaj je na grajskem dvorišču slišati le posamezne korake, ki so daleč od množičnega obiska v minulih letih. V letu 2020 so števci prehodov zabeležili nekaj manj kot 314.000 obiskovalcev, leto prej 1,3 milijona.



Grajski grič je v minulih jesenskih in zimskih tednih postal drobcen kos narave, kjer so se srečevali sprehajalci, tekači, nekaj kratkih dni celo sankači, za učilnico v naravi in poligon za vadbo so ga izrabili učitelji in tja na daljavo poslali učence, da so naredili naloge pri športu, spoznavanju okolja in tudi drugih predmetih. Ljubljanski grad, ena osrednjih turističnih znamenitosti v državi, je pri tem sameval, nekaj življenja se je prikradlo vanj le v tistih nekaj dneh odprtja v decembru.
 

Koronska realnost

Pred dnevi je vlada dovolila odprtje tudi muzejem in tako se velika grajska vrata vsak dan med 10. in 18. uro spet odpro, čeprav se je na začetku tega tedna še zdelo, da ljudje sploh niso dojeli te novosti v množici hitro spreminjajočih se ukrepov. Med našim obiskom se je zaslišalo osamljeno vijuganje koles otroškega vozička po tlakovcih, na razgledno ploščad se je povzelo kakih pet, šest ljudi, tu in tam se je kdo sprehodil proti vratom in negotovo pogledal skoznje.



Tudi lani je bila grajska ploščad po obetavnem začetku v prvih dveh mesecih lep čas prazna. Grad je bil zaradi pandemije covida-19 zaprt tri mesece in pol, tirna vzpenjača še malo dlje. Turistična točka, ki jo je v rekordnem letu 2019 obiskalo več kot 1,3 milijona ljudi (vsako leto so dosegli približno desetodstotno rast), je tako doživela skoraj 80-odstotni izpad; ljubljanski grad je lani obiskalo 313.964 ljudi, kar je 76,5 odstotka manj kot pred letom dni. Tirna vzpenjača nanj je prepeljala 97.600 potnikov ali dobrih 83 odstotkov manj kot leto prej.



Kljub vsemu so prešteli skoraj 225 dogodkov, polovico na kulturno-umetniškem področju v izvedbi ljubljanskega gradu, preostale so pripravili zunanji organizatorji. To je v primerjavi z letom 2019 slaba tretjina, je poudarila Janja Rozman, predstavnica za odnose z javnostmi ljubljanskega gradu, ki bo letos praznoval prvo dekado obstoja. Pred desetimi leti so namreč pod okriljem tega javnega zavoda združili grad, vzpenjačo in stalno postavitev Slovenska zgodovina, pozneje, leta 2018, še hostel Celica. Zadnji je bil v minulem letu namenjen pretežno bivanju zdravstvenega osebja UKC Ljubljana in prostovoljcem. Poleti, ko so bile meje odprte, so se vanj spet vrnili popotniki, največ jih je bilo iz Nemčije, približno 25 odstotkov, sledili so državljani Francije, Italije in Nizozemske.



Podobna je bila struktura lanskih obiskovalcev gradu; prišli so v glavnem iz Italije, Nemčije, Nizozemske, Francije, Hrvaške, Avstrije, Madžarske pa tudi iz Velike Britanije in Rusije. Drugače kot ob številnih drugih znamenitostih v državi je bilo 60 odstotkov obiskovalcev ljubljanskega gradu še vedno tujcev, se je pa kljub temu povečalo število domačih, s 24 na 40 odstotkov.
 

Za domačine zanimivi kvečjemu dogodki

Domači gostje razumljivo niso osrednji obiskovalci gradu, kvečjemu jih pritegnejo dogodki, kar je bilo razvidno zlasti poleti, ko so bili tisti na prostem zelo lepo obiskani; to kaže, da ljudje hrepenijo po kulturi v živo, je dejala Janja Rozman. »Prepričani smo, da tako kulturne dediščine kot kulturnih in drugih dogodkov ni mogoče povsem prenesti na splet.«

Zdaj se pri odpiranju sproti prilagajajo ukrepom. V tem času si obiskovalci lahko ogledajo razstave v peterokotnem stolpu, galeriji S in grajskih kazematah. Na ogled so grajska kaznilnica, stalna postavitev Grajsko orožje in kapela, povzpeti se je mogoče na razgledni stolp, je naštela sogovornica. Gostinski obrati so še vedno zaprti, in to v letu, ko je Slovenija evropska gastronomska prestolnica in so si obetali veliko prestižnih gostov, navsezadnje tam ustvarjata vrhunska chefa, Igor Jagodic v restavraciji Strelec in Luka Jezeršek v Gostilni na Gradu, ki je opremljena z Michelinovim znakom, saj je prejela posebno nagrado krožnik.



Pred kratkim so v znamenju tega gastronomskega leta izdali knjigo Jedi časov – čas jedi, ki govori o grajski kulinariki skozi čas in vključuje tudi zdajšnje gostince in njihovo ponudbo; to dopolnjujejo z vinsko zgodbo, s potomko stare trte in grajskim vinogradom, kjer bodo v kratkem izvedli pomladni rez. Lani poleti so tam pripravili nekaj večerij; za mize so sedli predvsem domačini, a ko se bodo vrnili tujci, pričakujejo, da bodo nad takšno ponudbo navdušeni, zlasti tisti iz bolj oddaljenih dežel.

»Mislim, da bo turizem kljub vsemu okreval prej kot v petih letih,« je optimistično dejala sogovornica. Za letos pripravljajo nove turistične produkte, med drugim kulinarični vodeni ogled Časovni stroj, praznovanja ob praznikih, kot so valentinovo, gregorjevo in pustovanje … »Za zdaj bo vse to potekalo po spletu, a upamo, da čim prej tudi v živo.«



Napovedovati je v teh časih tako rekoč nemogoče, upajo pa, da se bodo razmere izboljšale po veliki noči. Kot je dodala sogovornica, je vse odvisno od odpiranja meja, kajti lani so takoj, ko se je to zgodilo, dobili obiskovalce. Podobno je bilo, ko so se odprle šole, takoj so imeli šolske skupine in vodene oglede.
 

Prepletanje poti

Medtem ko je med najinim pogovorom grajsko dvorišče le malokdo prečkal, je bil onstran zidu običajen vrvež. Ali ne bi kazalo gradu bolje povezati s potmi, prepredenimi po grajskem griču? »To je zapisano v naši zadnji strategiji in je del načrtov za prihodnost,« je dejala Janja Rozman. »Navsezadnje je v času množičnega obiska postalo tole dvorišče premajhno, velikokrat se na njem križajo različne dejavnosti in dogodki, zato razmišljamo, da bi nekatere preselili z gradu.«



Eden takih primerov je mobilna aplikacija Modrosti o grajski trti in vinu, ki popelje po poteh do grajskega vinograda. Obiskovalcev tega območja še niso šteli, a ugotavljajo, da jih je v času omejitev zaradi novega koronavirusa gotovo več.