Že pred stoletji so se meščani ob kugi zatekali v lazaret na grič Rosenbach nad mesto, v bližini te bolnišnice pa je že leta 1461 stala podružnična cerkev ljubljanske župnije sv. Petra. Njena skoraj tri stoletja mlajša baročna naslednica z rdečkastim pročel­jem, cerkev Marijinega obiskan­ja na Rožniku, še danes pozdrav­lja romarje vseh vrst, ki se vsak dan podajajo na ta ozelenjeni vrh nad Ljubljano, da bi se obranili najrazličnejših epidemij, ne le aktualne: epidemije stresa, osam­ljenosti, za predah od ekranov, vitkejšo postavo, na kresni večer pa tudi v podporo bralni kulturi.

Že pred pandemijo novega koronavirusa je bil ljubljanski Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki je več kot trikrat večji od londonskega Hyde parka in za tretjino od newyorškega Centralnega parka, najbolj obiskan krajinski park v Sloveniji. Sprehodom, posedanju ali takšnemu in drugačnemu občudovanju naravnih in kulturnih vred­not se je v povprečju prepuščalo 5500 obiskovalcev na dan oziroma dva milijona na leto. Ob zaprtju v občinske meje se je obiskanost le še povečala, kakor je bilo mogoče hitro ugotoviti na urejenih poteh, ki jih je skupaj kar za petnajst kilometrov.




 

Priljubljena urbana oaza

Obisk v pomladnem valu na poteh, kjer izvajajo meritve, se je povečal v povprečju za več kot dvakrat, razkriva Andrej Verlič, vodja službe Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Kako je v drugem valu, še niso analizirali, a na prvi vtis ni dosti drugače. Tudi zadnji mesec in pol si moramo Ljubljančani vsakodnevni oddih poiskati znotraj občinskih meja in mnogim se v tej urbani oazi ponujajo najbližje zelenice, sprehajalne poti, vzponi in spusti, predvsem pa čisto pravi gozd.

Sprehajalci so v letošnjem pandemičnem letu v želji po miru in ohranjanju predpisane razdalje iskali nove in neuhojene poti, ugotavljajo v parku, poleg vidnih sledi teptanja rastja pa je nenadno povečanje obiska prineslo veliko spremembo predvsem živalim, opominja Verlič. »Nekatere primernega okolja nimajo več na pretek, in bolj ko prodiramo v gozd, manj mož­nosti imajo za umik. V zimskem času pa z umikanjem pred ljudmi porabljajo tudi energijo, zato je pomembno, da uporabljamo le urejene poti.«

Na območju parka živi več kot 2800 različnih vrst organizmov, med njimi več kot 700 rastlinskih vrst, 500 vrst metuljev, 100 vrst ptic – 70 jih tudi tu gnezdi, pa 25 vrst sesalcev. »Med drugim srne. Če pridete v park zgodaj zjutraj, je večja verjetnost, da jih opazite,« dodaja sogovornik.


 

Več kot o parku veš, bolj poseben se zdi

Osrednji in največji del parka obsega gričevnat gozd z vrhovi Rož­nika, Šišenskega hriba, Debelega hriba, Velikega Rakovnika, Drenikovega vrha in Tivolskega vrha, ostanek nekdaj širokega sklenjenega gozdnega ekosistema v Ljub­ljanski kotlini. Ponaša se z razmeroma dobro naravno ohranjenim rastjem večinoma hrastovih in kostanjevih gozdov ter gozdov bukve in rdečega bora, je pa v lasti okoli 400 lastnikov, od katerih ima največji delež Mestna občina Ljubljana.

V krajinskem parku, ki na vzhodu sega v osrednji mestni park Tivoli, na zahodu pa v uravnan svet Koseškega boršta s kmetijskimi površinami in travniki ter se konča pri Poti spominov in tovarištva, je okoli dvajset stanovanjskih hiš, več izobraževalnih, znanstvenih in kulturnih ustanov, ki med drugim delujejo v nekdanjem gradu Podturn s temelji iz 13. stoletja (današnji Tivolski grad) in baročnem dvorcu grofa Leopolda Karla Lamberga (Cekinov grad), tu sta legendarni ljubljanski gostilni Rožnik, ki ponuja okrepčilo že 151 let, in dvajset let mlajši Čad ter še nekaj drugih lokalov.



Ne manjka šport­nih objektov, zadnjega pol stoletja pa je območje dobilo še »urejen« živalski vrt in tudi bolj eksotične vrste favne. Plečnikova promenada, Cekinov grad, Trikotni park in lokacija letnega gledališča v Tivoliju sodijo celo med kulturne spomenike državnega pomena, območje Pod Turnom in mestni park Tivoli, ki je nastal v času Ilirskih provinc iz grajskih parkov po načrtu francoskega inženirja Jeana-Pierra Blancharda, sta naravna spomenika, Mali Rožnik in Mostec pa naravna rezervata.

Težko je omeniti vse znamenitosti in zanimivosti, ki jih premore to območje. Na kaj pa bi Ljubljančane in prišleke opomnil sogovornik? »Veliko Ljubljančanov dobro pozna park. Glede na moje izkušnje s strokovnih vodstev – lani smo jih izvedli enajst, letos zaradi epidemije le sedem – pozornost udeležencev največkrat pritegneta moje navdušenje nad tem prostorom ter pestrost organizmov in zgodb. Najbolj zanimivo pa je, da več kot o parku veš, bolj poseben se zdi, bolj ga ceniš in spoštuješ tiste, ki so ga ohranjali do danes. In bolj polna je tvoja izkušnja, ko ga pozdraviš do naslednjič,« odgovarja poetično.
 

Po koncu zime spet med cvetoče lokvanje in vrtnice

Marsikomu zadostuje že posedanje ob tivolskem ribniku, ki vabi tudi na sončen in od odjuge ogret dan. To 140 let staro umetno jezerce, že od začetka pomembna družabna točka za čolnarjenje, v zimskih mesecih pa za drsanje, v toplejših mesecih navdušuje z nepregledno množico cvetočih lokvanjev, ki so jih ob obsežnih sanacijskih delih nasadili pred slabim desetletjem.
Malo pred tem je prvič zacvetel razširjen rožni vrt, kjer imata svoje mesto tudi prva slovenska vrtnica sorte Prešeren in posebej za Ljubljano vzgojena bela vrtnica sorte Ljubljana.



Na zelenicah ob 112 let starem rastlinjaku, kjer domujejo tropske rastline, kaktusi, debelolistnice in tudi orhideje, pa se maja »razraste« nasad kar 160 čebrovk – velikih sredozemskih rastlin v loncih. Po besedah vodje ljubljanskega Botaničnega vrta Jožeta Bavcona jih pripeljejo iz drugega rastlinjaka ob Večni poti. Tivolska, tako imenovana mestna vrtnarija je v začetku 30. let minulega stoletja pod vodstvom Antona Lapa, ki je z arhitektom Jožetom Plečnikom sodeloval pri urejanju in zasajanju mestnih drevoredov, nasadov ter zasebnih vrtov, tudi parka Tivoli in Rožnika, dobila velike rastlinjake. V njih so uspevale celo do osem metrov visoke palme.

Okrog petdeset palm so spomladi v skladu s tedanjo modo razporedili po mestu in starem delu Tivolija. Sredozemske rastline so tedaj postavljali ob svetilkah na novo urejene Plečnikove promenade, ki je nadomestila Lattermanov drevored. Po vojni so palme postale predrage in niso bile več modne, zato so jih razprodali, največje pa posekali, ker jih nihče ni mogel shraniti čez zimo, navaja zapis mag. Irene Kos, nekdan­je vodje povojne vrtnarije na tem mestu Rast Ljubljana. Mest­na vrtnarija je do začetka 90. let s toplimi gredami in lesenimi lopami na široko zasedala ta predel Tivolija.


 

Riba v parku in v mestu

Poleg mnogih umetniških del v parku, med katerimi je morebiti najbolj znan (pa tudi pogosto poškodovan) Kalinov Deček s piščalko, ki s stopnišča poigrava otrokom na igrišču, je košček umetnosti namenjen tudi igri. Medtem ko je že pred leti z osred­njega tivolskega igrišča kljub pregovorni počasnosti za vedno in neznano kam izginil trimetrski polž, del scenografije Sedem korakov do glasbe (1978) s podpisom nedavno preminulega grafika Jožeta Spacala, ob Hali Tivoli že od konca 50. let domuje slavna betonska riba igralo kiparke in arhitektke, Plečnikove študentke Vladimire Bratuž Furlan. Še več, pred tremi leti je riba dobila dvojnico, ki razveseljuje mestno mladež na Gallusovem nabrežju v starem delu Ljubljane. Kar je še en dokaz več, kako sta park in mesto tesno povezana in prepletena.